Skupaj razkrivamo

9.4.2010

Mrk civilizacije

Tekst: Sanja Lončar, Aura 2007

Pred nekaj dnevi je v restavraciji mojo pozornost pritegnila razgreta razprava o sodobnih tehnoloških dosežkih Zahoda in Vzhoda. »Veš, koliko je ta kitajska vesoljna tehnologija za NAŠO? Do lune mogoče še pridejo, do Marsa pa nikakor ne. In kaj sploh iščejo na Luni, ko smo pa bili MI tam že pred štiridesetimi leti?«

Dovolila sem si dobro ogledati ta možakarja v dobrih srednjih letih, z razstavljenimi novimi modeli mobitelov na mizi in z obeski za avtomobilske ključe, ki so pričali, da jih tudi v garaži čaka čudo tehnike, »model 2010«. Pred njima pa pivo prestižne znamke, za katerega sta bila, po komentarjih sodeč, enako dobra izvedenca kot za vesoljski program.

Spomnila sem se resnične razprave, ki jo je imel poznani zdravnik v podobnih okoliščinah s podobnimi sodobneži, ki so se zgražali nad primitivizmom Afrike.

Učenost naše civilizacije se pogosto meri s tem, da znamo pritisniti na gumb, obrniti ključ v pravo smer in odpreti kozarec, konzervo ali steklenico. Pa tudi to s kakšnim udobnim, enostavnim in priročnim pripomočkom.

Na začetku enaindvajsetega stoletja mrgoli preglednic, ki dokazujejo, da se je 90 % vseh tehničnih dosežkov zgodilo v zadnjem stoletju, več kot polovica teh pa v zadnjih desetih letih. Kako napredni smo postali, kako visoko smo se privzdignili nad svoje prednike, ki so še pred nekaj generacijami jahali konje, živeli ob ognju in bili pretežno nepismeni. Da ne omenjam, kako napredni smo v primerjavi s primitivnimi plemeni, nerazvitimi prebivalci afriških dežel, kromanjonci, neandertalci in tako naprej.

Presenetljivo je, kako hitro podležemo identifikaciji s SVOJO civilizacijo, SVOJO športno skupino itd.

»MI smo zmagali na tekmi,« pravijo zavaljeni tipi, ki niti žoge ne bi znali brcniti. »Slovenci SMO osvojili toliko osemtisočakov,« pravijo tisti, ki niti na drevo ne bi znali splezati. »Danes NAŠA medicina obvlada presaditev organov,« vam razlagajo zdravniki, ki razen pisanja receptov in napotnic že leta niso počeli nič drugega. »Gospa, zdaj SMO naredili nov model pralnega stroja,« mi razlaga prodajalec, ki verjetno niti perila v njem ne bi znal oprati.

Kataklizmični dogodki, kot so cunamiji, potresi, požari, orkani in poplave, nas vselej vrnejo na referenčno izhodišče, ko lahko ugotovimo, kaj smo in kje je naše mesto. Vendar pa večino teh težav spremljamo od daleč, na zaslonih sodobnih televizijskih ekranov, ob dobrem ozvočenju ter ob prigrizku in pijači. Nesreče so ponavadi lokalne in tudi prizadeti v večini primerov gledajo v nebo, od koder naj bi priletela pomoč, ali pa čakajo na evakuacijo.

Kataklizme pred vrati?

Letnica 2012 filmarjem, piscem in ponudnikom različnih rešitev »po koncu sveta« že prinaša milijarde. Prihodnosti vam ne moremo napovedati. Lahko pa sebi in vam zastavimo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi se zares pripetila kakšna kataklizma globalnih razsežnosti? Koliko dosežkov naše civilizacije zares živi v nas in kaj od vsega, kar je na razpolago v tem 21. stoletju zares razumemo, obvladamo in lahko prenesemo naprej svojim potomcem?

Ko na tak način pogledamo SVOJE dosežke, ugotovimo, da je večina pripadnikov razvitih držav na veliko nižji ravni kot najbolj primitivna plemena na tem planetu.

Ne moremo preživeti pri ekstremnih temperaturah, ne moremo prehoditi večjih razdalj, ne znamo si sami zgraditi zatočišča in v naravi poiskati hrane. Še dosežki kamene dobe bi bili za mnoge sodobnike nedosegljivi.

Da bi dojeli, na kako trhlih nogah sloni naša civilizacija, je dovolj, da se vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi mesec dni ostali brez elektrike.

Pred nekaj več  kot stotimi leti so le nekateri vedeli, da ta obstaja. Elektrifikacija pa je projekt, ki je zaznamoval čas po drugi svetovi vojni. To pomeni, da se s tem dosežkom ponašamo le nekaj več kot 50 let. Malenkost v kontinuumu časa! Kljub temu smo svojo civilizacijo zgradili na predpostavki, da je elektrika prišla in bo z nami ostala za vedno.

Naredimo skupaj ta miselni eksperiment in ugotovimo, kje smo.

Začnimo na svojem pragu!

Oglejmo si svoje domovanje.

Ali je večina vaših zalog hrane v zamrzovalni skrinji in hladilniku? Kaj bi počeli, če jih mesec dni ne bi bilo? Ali znate hrano shraniti kako drugače? Ali znate posušiti sadje in zelenjavo? Vlagati, konzervirati itd.?

Kako se boste greli? Če imate centralno kurjavo, od nje ne boste imeli veliko koristi, ker potrebujejo črpalke električni pogon. Ali imate v hiši še kašno dodatno grelno telo na trda goriva? Ali imate dovolj dimnikov, da lahko priključite še kakšno peč? Ali sploh znate zanetiti ogenj brez posebnih naftnih kockic in vžigalnikov?

Kako boste pripravljali hrano? Če imate plinski ali kmečki štedilnik, se vam svet ne bo obrnil na glavo. Če pa kuhate na električnem štedilniku, steklokeramičnih ploščah, v mikrovalovnih pečicah in podobnem, potem pozabite na kuhano hrano.

Elektro-proizvodnja in prodaja

Če ste na vse rečeno rekli: »Če se bo kaj takega res zgodilo, bomo že kupili, kar nam manjka,« pomislite tudi na to, da večina trgovin ni zmožna delovati brez elektrike. Nihče več ne pozna cen izdelkov, če jih optični čitalec ne prebere. Blaga vam ne morejo izdati, če računalnik samodejno ne razbremenjuje skladišča. Snovalci večine sodobnih trgovskih centrov so »pozabili« zagotoviti naravno svetlobo v objektih. V primeru mrka bi dojeli, da gre za prostore, ki so odvisni od umetnega prezračevanja, ogrevanja, hlajenja in osvetljevanja. Če boste želeli kupovati, boste to lahko storili le v najmanjših trgovinah, v katerih osebje še vedno ve, kaj prodaja in koliko kaj stane.

Tudi če bi našli način, da vam nekaj prodajo, je še večje vprašanje, kaj bi vam prodali.

Globalizacija je ustvarila sistem, v katerem vsaka komponenta prihaja od proizvajalca, ki jo zna narediti na najcenejši način. Včasih je bila tovarna zmožna narediti vse potrebne dele za svoj končni izdelek. Danes takšne ne obstajajo več.

V večini tovarn delajo le posamezne segmente in četudi bi hoteli, ne bi več znali narediti celotnega izdelka. Druga predpostavka globalizacije je računalniško vodena proizvodnja, ki sama meri, štanca, vrta, obrača, zlaga itd. Človek je le dodatek stroju in že dolgo ni več upravljavec stroja. Če bi se vsemogočni stroji ustavili, bi dojeli, da ni več mojstrov, ki bi znali obrt. Takšnega obrtnika, ki je naredil omaro vaše prababice, danes ne boste več našli. Kaj menite, koliko strojnikov na svetu bi bilo zmožnih narediti kolo ali kakšno drugo prevozno sredstvo? In če pri vašem jeklenem konjičku zataji le en čip, bo ostal na mestu in nihče vam ga ne bo mogel popraviti z domačimi orodji.

Elektro-denar

Kaj pa vaš  denar? Brez elektrike banke ne vedo, koliko ga imate, bančni avtomati ne bodo mogli delati, kartice pa bodo neuporabne. Rada bi spoznala bančnika, ki bi znal v takem primeru brez pomoči računalnika izračunati obresti.

Elektro-gorivo

Tudi goriva vam utegne hitro zmanjkati. Ali mislite, da vam ga bodo sodobne črpalke znale natočiti? Tudi tam je sodobna tehnologija vse zaupala čipom in elektriki.

V trenutku bi bilo konec s kegljanjem, fitnesi, sega-mega igricami, sončnimi studiji, internetom, telefonijo, televizijskimi programi, kino predstavami, internetnimi klepetalnicami, borznimi transakcijami itd. Ustavila bi se dvigala, stavbe, odvisne od prezračevanja, bi postale neuporabne, semaforji bi ugasnili, mobiteli utihnili.

V trenutku bi se spremenilo tudi vrednotenje različnih strok. Tisto, kar je danes najbolj plačano, bi v trenutku postalo popolnoma neuporabno. Kdo bi še potreboval borzne posrednike, računalniške programerje, inženirje telekomunikacij, snovalce televizijskih spotov, filmske zvezdnike itd.? Tisti, ki bi znali nekaj narediti z rokami, pridelati ali predelati hrano, oblačila, zgraditi ali popraviti, pozdraviti ali kako drugače pomagati, pa ne bi ostali lačni. Znanje kmetice, ki zna pridelati cvetačo, pomolsti kravo in speči kruh, bi bilo veliko bolj pomembno od vseh doktoratov atomskih fizikov in vesoljskih inženirjev.

V enem samem trenutku bi bila vsa naša vehementna civilizacija na kolenih. »Primitivni kmet izpred dvesto let« pa bi v primerjavi z našo usposobljenostjo za preživetje postal nedosegljivi ideal. Rambo in doktor znanosti obenem!

Odgovornost za prihodnost

Tako kot nam v življenju zelo pomaga, če si občasno zastavimo vprašanje, kaj bi počeli, če bi pred seboj imel le še šest mesecev življenja, je za vsako družbo zelo koristno, če se vpraša, kako bi delovala, če sodobne tehnologije ne bi jemala kot nekaj samoumevnega.

Ko so aboridžini v puščavi našli belca, ki je umrl od žeje in lakote, so se čudili, kako se je to zgodilo, ko pa sta povsod naokrog hrana in pijača. Če ste se temu nasmejali, pomislite, koliko vaših sosedov bi umiralo od lakote ali bi bilo celo pripravljeno ubijati za hrano, na travnikih in gozdovih pa je več kot 50 % užitnih rastlin in sadežev? Ali ste morda tudi sami v dvomih, kako bi preživeli brez supermarketa?

Odločitev je vaša

Ne gre za špekuliranje o tem, kakšna je verjetnost, da nas doleti kakšna nesreča.

Ne gre za to, da bi jutri zapustili svoja stanovanja in začeli živeti kot puščavniki v gozdovih. Gre za odgovornost, ki jo imamo do razvijanja in ohranjanja znanj, ki omogočajo življenje in dejanski razvoj človeštva. Nimamo pravice izgubiti spomina na izvirno kodo, ki so jo ohranjale stotine generacij pred nami. Mi sami moramo biti nosilci znanj, sposobnosti in izkušenj, ne pa naši pripomočki.

Lahko uporabljamo svoje računalnike, vendar poskrbimo, da bomo tudi brez njih znali pisati, risati in računati.

V današnjem svetu zagotovo ne moremo vsega pridelati in predelati, vendar pa je pomembno, da vemo, kako to storiti. Pomembno je, da otroci vedo, da krave niso vijoličaste barve, da mleko ne priteče iz tetrapaka in voda iz pipe. Da hrana ne raste v supermarketu in gorivo ne prihaja iz bencinske črpalke.

Ne bomo zavrgli vsega dobrega, kar ponujata sodobna medicina in farmacija, vendar pa ne smemo postati odvisni od njiju. O tem, kako dragocena znanja so to, pričajo tudi stare legende, v katerih so razne civilizacije kot bogove častile tiste, ki so jim prinesli semena in jih naučili obdelovati zemljo, graditi hiše in zdraviti. Naši predniki so se s pomočjo poskusov in napak naučili iz lana narediti platno, iz gline posode, opeke in strešnike, iz volne oblačila itd. Naučili so se kultivirati rastline za hrano, gojiti čebele, udomačiti živali, nabirati užitne gobe, narediti vino, sir, kruh itd. Tisočletja so se znanja zdravljenja s pomočjo rastlin, dotika, pritiska in akupunkture prenašala iz roda v rod.

Vse, kar moramo storiti, da bi imeli ta znanja in bi jih lahko prenesli svojim otrokom in vnukom, je, da se jih enostavno naučimo ali vsaj zagotovimo dobre vire informacij v obliki knjig in lastnih zapiskov. Ni nujno, da temu posvetimo vse življenje. Ni nujno, da zaradi tega spremenimo svojo službo. Z nekaj urami na teden bomo naredili veliko.

Ključne besede:
civilizacija, elektrika, shramba, gretje, trgovine, globalizacija, denar, gorivo, prihodnost, samozadostnost

• Uredite inzulin in rešili boste veliko težav hkrati

0,015625