Debelost na območju trebuha, povišan krvni tlak, povišana raven trigliceridov, nizka raven HDL ter povišana raven glukoze in inzulina, vse to so lahko znaki inzulinske rezistence oziroma metabolnega sindroma. 

Znano je, da so osebe z metabolnim sindromom med drugim podvržene večjemu tveganju za nastanek diabetesa tipa 2, srčno-žilnih obolenj, demence in raka. Kaj lahko storimo, da se težavi izognemo ali jo celo obvladamo?

Metabolni sindrom ali inzulinska rezistenca je stanje, pri katerem so celice bolj ali manj neobčutljive na »ukaze« inzulina, naj iz krvi potegnejo glukozo in jo uporabijo za energijo. Posledično trebušna slinavka izloča vse več inzulina, da bi telo presežno glukozo umaknilo iz krvnega obtoka v celice ali pa v skladišča za odvečno energijo. Če naj se stanje umiri, je dobro ukrepati v smeri zniževanja inzulina, tudi ob pomoči sprememb v prehrani.

Da lahko učinkovito preprečimo ali obvladamo metabolni sindrom oziroma inzulinsko rezistenco, je dobro vedeti, katera živila še posebno prispevajo k dvigu ravni inzulina in motnjam v njegovem delovanju, katera pa nanj ne vplivajo. 

Vse jedi so običajno kombinacija maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov ter drugih mikronutrientov. Kljub vsemu med njimi obstaja razlika v tem, ali vsebujejo pretežno ogljikove hidrate (rafinirani, nerafinirani), pretežno maščobe (naravne, umetne) ali pretežno beljakovine. Kako vplivajo na povišanje ravni inzulina?

Potem ko se maščobe v prebavilih prebavijo v maščobne kisline in glicerol, na različne načine vstopajo v kri. Kratkoverižne maščobne kisline (maslo) in srednjeverižne maščobne kisline (maslo, kokos) se neposredno vsrkajo v jetra, presnovijo v ketone in uporabijo kot hitri vir energije. Dolgoverižne nasičene in nenasičene maščobne kisline (meso, mleko, ribe, oreščki, olive, avokado …) pa se s holesterolom in proteini transportirajo po krvi. Če jih telo ne porabi, se uskladiščijo v maščobnem tkivu. Kakor koli, za presnovo maščob inzulin ni potreben. To pomeni, da uživanje živil, ki vsebujejo veliko maščob, skorajda nima vpliva na raven inzulina v krvi. 

To seveda velja za naravne maščobe (npr. maslo, naravne margarine iz hladno stisnjenih in nerafiniranih olj,...) ne pa tudi za umetne maščobe, kot so transmaščobe, ki jih je denimo najti v klasičnih margarinah. Transmaščobe so v poskusih, opravljenih na opicah, vodile v debelost trebuha in spremenile odzivnost telesa na inzulin.  

Beljakovine se po zaužitju v prebavilih razgradijo na aminokisline in se vsrkajo v kri. Telo jih ne uporablja primarno za energijo, ampak za obnovo telesnih beljakovin (mišice, vezno tkivo …). Kadar jih zaužijemo več, kot jih potrebujemo, jih jetra predelajo v glukozo. Torej načeloma tudi za presnovo beljakovin ne potrebujemo inzulina, razen kadar jih zaužijemo preveč, zaradi česar se morajo predelati v glukozo in uskladiščiti.

Ogljikovi hidrati (kruh, kosmiči, testenine, žita, krompir, sadje, sladkor …) se po zaužitju v prebavilih razgradijo na osnovne gradnike (npr. glukoza), vsrkajo v kri in uporabijo za energijo. Rafinirani ogljikovi hidrati (sladkor, izdelki iz bele moke …) se prebavljajo hitreje. Tudi v kri vstopajo hitreje (hitreje dvigujejo raven glukoze v krvi) kot nepredelani ogljikovi hidrati, saj ti še vedno vsebujejo nekaj beljakovin, maščob in vlaknin. Zato rafinirani ogljikovi hidrati povzročijo hitrejše in večje povišanje ravni inzulina v krvi kot pa nerafinirani. 

Tako kot v primeru presežka zaužitih beljakovin se tudi v primeru presežka zaužitih ogljikovih hidratov raven inzulina še bolj poveča. Kadar zaužijemo več ogljikovih hidratov, kot jih potrebujemo, so torej vse telesne celice pod poveljstvom inzulina primorane potegniti presežke glukoze iz krvi. Če glukoza kljub temu še vedno ostaja v krvi, visok inzulin ukaže, naj jo jetra v obliki glikogena pospravijo v shrambo. Če se napolni tudi ta shramba, inzulin jetrom zapove, naj ogljikove hidrate predelajo v trigliceride (maščobe) te pa nato  pošlje v hrambo v maščobna tkiva. Povečanje telesne teže in povišana raven trigliceridov v krvi sta znaka, da se to že dogaja. 

Kadar ne jemo, se raven inzulina zniža. To sproži proces izkoriščanja oziroma uporabe uskladiščene energije, ki nam omogoči preživetje v času, ko ne jemo. Jetra kot prva začnejo prazniti shrambo, in sicer tako, da glikogen razgradijo v glukozo in jo sprostijo v kri. Shramba za glukozo v jetrih naj bi se izpraznila v približno 24 urah stradanja oziroma neuživanja hrane. Ko je ta shramba prazna, se začne prazniti še energija, shranjena v maščobnih tkivih. 

Kot kaže, je z zornega kota inzulina zdravje ravnovesje med porabo in shranjevanjem energije, ki ga uravnava inzulin. Če se ravnovesje prevesi na stran pretežnega shranjevanja energije – torej do pretežnega stanja porasta inzulina –, to prej ali slej pripelje do debelosti, povišane ravni glukoze in inzulina ter drugih s tem povezanih težav. In nasprotno, tudi pretežno trošenje energije – pretežno stanje brez inzulina – ne vodi v zdravje. Kako se torej čim bolj približati ravnovesju? 

Številni naturopati in celostni zdravniki rešitev vidijo v kombinaciji diete LCHF in »stradanja« med obroki. Z njo niso pomagali le številnim predebelim ljudem, da so varno in trajno izgubili odvečne kilograme, ampak so pri tem celo odpravili inzulinsko rezistenco in z njo povezane težave. 

LCHF je dieta, pri kateri uživamo več naravnih kakovostnih maščob in manj naravnih nepredelanih ogljikovih hidratov. Kot ste lahko prebrali, so zaradi povečanja ravni krvne glukoze in posledično ravni inzulina najbolj problematični prav ogljikovi hidrati, najmanj pa kakovostne maščobe. Beljakovine so problematične le, če z njimi pretiravamo. Takšna prehrana nam omogoča, da telesa ne obremenjujemo s presežki krvne glukoze, zaradi česar se tudi raven inzulina ne dviguje več v višave. Ker ni presežkov glukoze, se ta ne skladišči v jetrih, ne presnavlja v trigliceride in ne skladišči v maščobnih oblogah. To pomeni, da se ne redimo, raven trigliceridov v krvi pa upade. Zaradi enakega razloga lahko zdaj tudi lažje hujšamo oziroma porabljamo že uskladiščeno energijo v maščobnih oblogah. Dolgotrajno povišana raven inzulina namreč blokira sproščanje uskladiščene energije v maščobnem tkivu, če pa ta ni povišana – in zaradi diete LCHF ni oziroma se zniža že kmalu po jedi –, se lahko proces hujšanja začne.

»Stradanje« med obroki dodatno podpira ravnovesje inzulina in s tem zdravje celotnega telesa, saj mu omogoča še učinkovitejše trošenje energije, shranjene v maščobnih tkivih, oziroma hujšanje. Pri takem prehranjevanju je treba obroke razporediti znotraj osemurnega intervala. Preostali čas v dnevu telesa ne obremenjujemo z uživanjem hrane. Zakaj? Uživanje hrane je povezano s povišanjem ravni inzulina, čas, v katerem ne jemo, pa z njenim znižanjem. S tem ko podaljšamo čas, v katerem ga ne motimo s hrano, telesu dodatno pomagamo, da sproti prebavi, kar smo zaužili, in sproti pospravi morebitne presežke energije v jetrih, lažje pa počisti tudi nakopičene presežke energije, shranjene v maščobnih oblogah. Več o obvladovanju inzulinske rezistence, dieti LCHF in omenjenem načinu prehranjevanja najdete na www.dietdoctor.com.