Skupaj razkrivamo

14.5.2010

Igrača zavira ali spodbuja otroško ustvarjalnost
Tekst: Ivica Šolar

Letos je minilo že enainpetdeset let odkar je ameriško podjetje Mattel leta 1959 v New Yorku predstavilo kakšnih trideset centimetrov visoko punčko Barbie, narejeno iz umetne mase. Igrača, ki je pri nas znana kot Barbika, je tudi s pomočjo takrat novih marketinških prijemov, kot je oglaševanje na televiziji, že v prvem letu pristala v rokah nekaj sto tisoč otrok, saj so jih po ceni treh dolarjev prodali več kot 350 tisoč.

Brez dvoma lahko ugotovimo, da je Barbika igrača, ki gre že pet desetletij zelo dobro v prodajo v večjem delu sveta. Je torej dobra prodaja Barbike znak, da je res dobra igrača, ki na pravi način odgovori na resnične potrebe otrok?

Pri igračah je seveda eden od pomembnih kriterijev otrokova starost, saj mora biti otrok igrači dorasel. Hkrati naj bi imel z njo veselje, igrača pa naj omogoča njegovi domišljiji razpreti krila. Danes radi rečemo, da želimo spodbujati otroško ustvarjalnost, a vprašanje je, kdaj to resnično storimo.

Rudolf Steiner nam v svoji drobni, a pomembni knjižici »Vzgoja otroka z vidika duhovne znanosti« zelo lepo ponazori, kako se razvijajo možgani otroka, ki dobi v roke preprosto punčko, izdelano iz starega prtička, kaj pa se zgodi, če dobi otrok lepo, popolno izdelano punčko: »Kot postanejo mišice na roki močne, če opravljajo primerno delo, tako se možgani in drugi organi človekovega fizičnega telesa lepo razvijajo, če okolica na njih pravilno vpliva. Najbolj nazorno nam bo to pokazal naslednji primer. Otroku lahko napravimo punčko tako, da zvijemo star prtiček, iz dveh vogalov napravimo roke, iz dveh pa noge in nato s črnilom narišemo oči, nos in usta. Lahko pa tudi kupimo narejeno »lepo« punčko s pravimi lasmi in rdečimi lici ter jo damo otroku. Če ima otrok pred seboj zvit prtiček, mora uporabiti svojo domišljijo, da stvar postane podobna človeku. Domišljija pa oblikuje možgane. Ti se razvijajo ravno tako, kot se razvijajo mišice na roki, če opravljajo primerno delo. Če pa otrok dobi narejeno »lepo« punčko, možgani nimajo nobenega dela več. Začnejo krneti in hirati, namesto da bi se razvijali … Ko bi ljudje lahko videli, kako se oblikujejo možgani, kot to vidi, kdor se ukvarja z duhovno znanostjo, bi zanesljivo dali svojim otrokom le igrače, ki spodbujajo oblikovanje možganov. Vse igrače, ki so narejene iz mrtvih matematičnih oblik, uničujejo in ubijajo otrokove oblikotvorne sile, medtem ko ima dober učinek vse, kar spodbuja žive predstave.«

Prava igrača nagovarja otroka, da je aktiven, da sam daje pobudo in ne da je pasiven uporabnik igrače, pravzaprav vodljiv potrošnik v malem.

Pri igračah se moramo odrasli, predvsem starši in vzgojitelji, vprašati: Ali je bolj v podrobnosti oblikovana igrača res boljša za otroka? Koliko prostora daje otroški domišljiji, oziroma ali jo že zatira in utirja? Ko se odločimo, da bo otrok dobil preprosto lutko, ki bo spodbudno vplivala na njegov razvoj, je pomembno, da imamo mi sami kot starši doma ali vzgojitelji v vrtcih in tudi v šolah ustrezen ljubeč, naklonjen odnos do preproste, morda celo lastnoročno izdelane punčke. Zavedati pa se moramo, da bo otrok morda sprva potreboval našo podporo, drobno sugestijo, da se bo začel igrati s takšno lutko. In prav naša notranja drža lahko premaga vse ovire in sčasoma ustvari okolje, v katerem bodo manj tehnično dovršene lutke in ostale igrače ponudile kar največ prostora poletu in razcvetu otroške domišljije.
Le pomislite na lutko s popolnim nasmehom, ki ima en sam močan čustven izraz na obrazu ves čas igre. Kako bo taka lutka predstavljala žalostno, jezno ali zaskrbljeno osebo, ko se ta pojavi v otroški igri vlog?

Kakor prazen list nudi neskončno več možnosti kot pobarvanka, kakor je peskovnik pravi raj za ustvarjalce, tako je tudi s preprosto, z ljubeznijo narejeno lutko: manj podrobnosti, več prostora razcvetu ustvarjalnosti. Manj je več – tudi pri igračah!

---

Ključne besede:
Barbika, igrača, veselje, igra, otrok, ustvarjalnost, razvoj domišljije, možgani, ljubezen

 

Sorodni članki:

• Zakaj je vsak tretji otrok predebel?

0,1396484