Plenice so suhe, otrok je sit, ne zebe ga, oblačila niso tesna, nima vročine, ne zvija ga v trebuščku … Toda še vedno joče. Kaj potem?

Tako kot odrasli tudi otroci poznajo več kot le fizično bolečino. Kljub temu, da se nam zdi, da njihovo življenje ni stresno in da res niso doživeli ničesar, kar bi jih prizadelo, otroci še kako čutijo nervozo, stiske, negotovost, strah v ljudeh, ki jih obkrožajo itd. Ob tem pogosto spregledamo dejstvo, da ima tudi otrok sam veliko lastnih stisk, ki jih mora predelati.

Dojenček lahko podoživlja strah utesnjenosti pri porodu, dotike zdravnikov, ki so ga obračali, merili, tehtali, kot da bi bil igrača. Si lahko predstavljate, kako se počuti po dnevu, polnem obiskov, ko ga neznani ljudje ščipajo, mu dihajo v obraz in spuščajo neke čudne zvoke? Kaj mora njegovo telo “predelati” po vožnji po hipermarketih, kjer je ogromno agresivnih zvokov in človeške nervoze?

Vse to želi otrok predelati in se z jokom sprostiti, mi pa mu tega pogosto ne dovolimo in ga silimo, da frustracijo, ki jo doživlja, še bolj “potlači”. 

Predstavljajte si, da ste sami v globoki žalosti ali skrbeh in vam nekdo v tistem trenutku potiska hrano v usta, vam predvaja glasbo, vas ziblje, masira ali vam kaj tlači v telo. 

Prav to starši pogosto počnemo v želji, da bi otroka čim prej rešili pred bolečino in umirili njegov jok. 

V naši civilizaciji imamo precej zgrešen odnos do bolečine. Reklame, ki jih gledamo, nam prikazujejo le krasno nasmejane otroke. Naš pa joka. Jok doživljamo kot nekaj hudega, kar je treba takoj preprečiti z nekim proti-sredstvom. 

V delčku sekunde se že počutimo krive, da smo nekje storili napako, ki jo bo videl in slišal ves svet. Če naš dojenček joče, nam zveni, kot da na ves glas razglaša, da smo slabi starši. Če nas zagrabi takšna panika, poskušamo na vse načine ustaviti jok otroka in ob tem popolnoma spregledamo njegovo potrebo. Naša potreba je, da on preneha z jokom. Zato mu v usta tlačimo dudo »tolažljivko«, mu dajemo kapljice proti krčem, predvajamo glasbo in igramo klovna, ki ga poskuša zamotiti in zabavati. Nič kolikokrat je slišati, da preutrujeni očka sede z otrokom v avto in se zapelje »en krog«, da otrok končno zaspi, ali da obupana mamica svojega dojenčka posadi v otroški sedež in tega postavi na pralni stroj, ki je v fazi centrifugiranja, da otrok zaradi tresenja končno zapre oči.

Ni nujno, da vedno razumemo vzroke otrokovega joka. Prisluhniti moramo njegovi potrebi, da izrazi svoje počutje. Ni nujno, da ga takoj mirimo in utišamo. S tem, da njegovo stanje sprejmemo in mu stojimo ob strani, mu pokažemo, da ga brezpogojno ljubimo, tudi ko je v stiski. Bodimo sočutni. To pomeni, da sprejmemo dejstvo, da vsak človek nosi svojo usodo. Mama ne more spremeniti dejstva, da je morda bil otrokov prihod na svet grob, frustrirajoč ali kako drugače zapleten. Lahko pa otroka sprejme v naročje in mu dovoli izraziti tisto, kar čuti v zvezi s tem. Sočutnost pomeni, da otroku stojimo ob strani in ga z raznimi »pomirjevali« ne odvračamo od tega, da bi se soočil z bolečino, ki jo nosi v sebi. Sposobnost, da se otrok sooči in spopade s krizo, je nujno potrebna, saj je življenje polno kriznih situacij, in ni naključje, da npr. v kitajščini beseda »kriza« istočasno pomeni tudi »rast«. Sprejmimo jo in jo skupaj z otrokom prerastimo.

Če ne prej, nas prihod otroka spodbudi k temu, da ozavestimo svoj odnos do joka. Jok je poleg jezika in mimike temeljno izrazno sredstvo za razpoloženje in občutenje. Z jokom lahko človek izrazi svoje počutje, svoje boleče občutke in zmanjša emocionalni stres. To je izredno pomembno. Jok je torej jezik in prav ta jezik je za majhne otroke zelo pomemben, ker drugih vzvodov za komunikacijo še nimajo razvitih. 

Ko bomo vse to spoznali in sprejeli, nam ne bo treba vedno točno vedeti, zakaj otrok joka, saj tega tudi nihče od nas ne pričakuje. Otroka bomo preprosto vzeli v naročje in mu, na primer, rekli: »Vem, da moraš zdaj malo jokati, ker te nekaj muči.« Namesto da bi mu ponovno ponudili stekleničko in mu zabrusili: »Kaj pa je zdaj že spet? Na, tukaj imaš in bodi končno malo tiho ...«

Če nam postane jasno, da želi dojenček s svojim jokom opozoriti na nekaj pomembnega v njegovem doživljanju in na močne občutke, ki jih nosi v sebi, potem si lahko predstavljamo, da potrebuje nekoga, ki mu bo enostavno prisluhnil. Resnično prisluhnil! To lahko storite tako, da se nekje udobno namestite in dojenčka držite v naročju ali pa ga položite na svoj trebušček, tako kot v porodni sobi (če vam tega ni bilo dano doživeti, je zdaj pravi čas, da to nadoknadite). Bodite sproščeni in naj vam bo lepo toplo. Dojenček bo čutil vašo toplino in bližino, slišal bo vaše srce, toplo ga objemite in ga previdno, a dobro držite. Bodite »TU«, bodite prisotni, samo vi in vaš otrok, izklopite vse, kar bi vas utegnilo zmotiti (telefon, radio, zvonec itd.). Osredotočite se na otroka in mu prisluhnite. Otrok bo začel tožiti, jokati, želel se bo odmakniti, zdelo se bo, kot da se vas brani, zato ga previdno držite in ga ne izpustite.

 

To je običajna reakcija, saj otrok podoživlja svoja negativna doživetja. Zdaj ima končno prvič priložnost, da vam pove vse, kar ga muči, da se vam potoži, da svojo žalost deli z vami. Nemalokrat se zgodi, da v taki situaciji oba starša podoživljata stvari skupaj s svojim otrokom. Ne sramujte se solz, saj vam te pomagajo, da si tudi sami olajšate svoje breme. Otrok bo sprva začel na rahlo tožiti in jokati. Ta jok se bo morda stopnjeval – ne prekinjajte ga oziroma ne poskušajte ga zamotiti s čemer koli, le pustite ga, da se izjoče. Postopoma se bo umirjal in naposled bo prenehal jokati. Lahko se zgodi, da bo otrok nato mirno zaspal. Ne zaradi izčrpanosti, temveč zaradi sproščujočega občutka, ki ga je smel končno doživeti.

Nemalokrat pa se zgodi, da dojenček takrat prvič hvaležno pogleda svoje starše.

Ta izkušnja vas bo še bolj povezala z »največjim bogastvom«, ki ga imate na tem svetu. Ko se boste odločili svojemu otroku omogočiti to »izpoved« vsak dan, boste presenečeno ugotovili, da bo vaš otrok iz dneva v dan manj jokal in boste imeli veliko več časa za tiste mirne, lepe trenutke starševstva, ki si jih vsi tako zelo želimo. Zaupanje in ljubezen – ti vrednoti bosta iz dneva v dan večji.

Vsak dojenček je torej edinstven, je nekaj posebnega in si želi, da ga spoštujemo in opazujemo v njegovi posebnosti. Razlogov, zakaj dojenčki jočejo, pa je prav toliko, kolikor je na tem svetu dojenčkov. Prisluhnimo jim in jim dajmo možnost, da nam povedo …

Danes ni več težava v tem, da bi otroci ležali v mokrih plenicah. Večje nelagodje danes povzročajo sicer suhe, vendar umetne plenice, ki pregrevajo trebušček in spolovila ter prispevajo k vnetjem in razvoju glivic. Losjoni, ki naj bi to preprečevali, utegnejo kemično obremenitev le še povečati, zato dobro preverite, kaj boste dali na otroka. Koncept brez pleničk, o katerem smo pisali v majski številki, ali bombažne plenice so bolj zdrava rešitev.

To, kar nam, ki imamo že precej načete brbončice, diši, je lahko za otroka neznosen smrad. Otrok zagotovo ne potrebuje kemičnih osvežilcev zraka, moti ga vaš parfum ter ne potrebuje mil in šamponov, ki iz njega naredijo dišeči potpuri. Večina konvencionalne kozmetike za otroke vsebuje tudi umetne dišave, ki lahko ustvarjajo alergijske odzive pri otrocih. Ne pozabite, da otroška koža še vedno nima dorasle obrambe in da je obramba otrokovega telesa v vaših rokah. 

Nemalokrat je vzrok za nelagodje, srbečico in izpuščaje v izbiri pralnih praškov in mehčalcev za perilo. To, kar vam reklame predstavljajo kot mehkobo in milino, so dejansko nevarni tenzidi, ki ne mehčajo le perila, temveč lahko poškodujejo tudi občutljivo otroško kožo. Naj vas ne zavedejo obljube o belini, ki jih sodobni praški dosežejo z gensko spremenjenimi encimi, optičnimi belili in tenzidi. Raje perite s pralnimi kroglami v kombinaciji s kakšnim naravnim detergentom. Koža otroka vam bo hvaležna. 

Najboljše živilo za otroka je materino mleko, vendar z njim otrok zaužije tudi vse tisto kar je zaužila mamica, vključno s strupi in zdravili. Opazujte reakcije otroka na zaužito mleko in temu prilagodite lastno prehrano. Ko začnete otroka hraniti, dajte prednost ekološkem sadju, zelenjavi in žitnim kašam. Od pripravljene otroške hrane pa vam najbolj svetujemo tisto narejeno po kriterijih Demeter. 

Pogosto se dogaja, da dojenčki trpijo zaradi kandide, še preden so zaužili prvo zdravilo. Kandido so lahko dobili že v času nosečnosti, lahko jim je črevesno floro poškodovalo materino mleko, v katerem so bili ostanki kakšnih zaužitih zdravil, lahko pa so padec črevesne flore povzročili stresi, električni smog, ali kakšne kemikalije, ki zakisajo telo dojenčka. Kandida vztrajno ruši imunske moči otroka, zato se lahko kar hitro zgodi začarani krog. Zaradi slabega imunskega sistema otrok podleže kakšnemu vnetju, kar terja uporabo antibiotikov ali kortikosteroidov, ki dodatno uničijo koristno floro. Dojenčkom v tem primeru najbolj pomagajo kakovostni probiotiki in naravni preparati, ki sistemsko krepijo imunski sistem (npr. ječmenova trava, kolostrum, aloe vera itd.) V vseh primerih izbirajte ekološko pridelane izdelke.