Vse življenje mi zdravniki zatrjujejo, da je nizek pritisk redek pojav. Ko pa vprašam, kaj bi lahko storila, da ga dvignem, mi svetujejo, da naj pijem več kave in jem bolj slano hrano. Nekateri so me celo poskušali potolažiti z besedami, da je življenje z nizkim pritiskom sicer zoprno, vendar me bo vsaj obvarovalo srčnega infarkta. 

Tako sem prvih 40 let živela s svojimi 90/60, ki so občasno padli in prišli tudi na 80/50, prepričana, da sem osamljen pojav, in brez prave zamisli, kako bi si pomagala. Utrujenost, bledica, včasih celo občutek slabosti v ustih, nedoločena tesnoba – vsega tega dolgo nisem povezovala s pritiskom. Najhuje je bilo pred snežnimi frontami, tik pred menstruacijo ali pri prehitri spremembi višine. Navadila sem se iz postelje vstajati zelo počasi, sprejela sem, da se po plavanju, ko ležem na plažo, ves svet zavrti okoli mene. Po športnih dejavnostih, ko se ožilje še bolj razširi, pa sem le obležala od dodatnega padca pritiska in slabosti. V najboljših dneh je moj pritisk dosegel višave in namerila sem celo 100/65! Takrat sem res »naspidirana«. 

Ta projekt ima eno lepo lastnost – človek se preneha gledati kot izoliranega posameznika in v avditoriju tisočerih ljudi, s katerimi se srečujem na predavanjih, imam možnost dobiti povratno informacijo za marsikatero vprašanje in predpostavko. Ko sem na enem izmed predavanj prvič zastavila vprašanje, koliko izmed prisotnih ima nizek pritisk, me je presenetilo število dvignjenih rok. Zato sem to vprašanje začela zastavljati bolj pogosto in rezultat je bil vedno enak. Več kot polovica žensk in redko kateri moški. Na vprašanje, koliko jih ima težave z visokim pritiskom, pa je bil odgovor obraten. Več kot polovica moških in precej manj žensk.

Zanimivo … 

Zapisi v naših medijih in strokovni literaturi nikakor niso sorazmerni tej statistiki. 

Zares bode v oči, da je težava nizkega pritiska v tako velikem odstotku »ženska težava«. Ko sem se začela pogovarjati z ženskami, ki so se pritoževale zaradi enakih simptomov, nisem mogla mimo dejstva, da s(m)o imele veliko skupnega tudi v osebnosti. Na kratko povedano, vse s(m)o bile pripravljene »pogoltniti« svoj avtentični odziv v dani situaciji, neizraziti jezo, iskati kompromise, biti prijazne, razumevajoče, ugajati itd. V nadaljnjem spoznavanju me je zelo presenetilo, da smo delile tudi podobne težave z delovanjem žolčnika, z izčrpanostjo ledvic, s težavami s kandido in z drugimi vidnimi znaki, ki vsi peljejo iz enake zamolčane jeze in iskrenega odgovora na dano situacijo. 

Od ozaveščanja do dejanske spremembe je dolga pot. Raziskovanje anatomije tega pojava mi je pokazalo, da mora telo v primerih, ko se ne odzovem tako, kot resnično čutim, in ko ne izrazim svojih potreb, angažirati veliko energije, da ustavi spontani odziv in ga zamenja za kaj bolj »družbeno sprejemljivega«. Vse skupaj se odvrti tako hitro, da trenutka, ko se nismo odzvale, niti ne opazimo. Opazimo le posledično utrujenost in nizek pritisk, ki sledita ustavljenemu pretoku energije. Razum seveda noče priznati pravega vzroka. Raje gledamo na barometer, poslušamo bioprognozo, beremo horoskop ali preverjamo, kaj smo pojedle. Ko pa sem se prisilila, da v takšnih situacijah natančno »prevrtim film nazaj« in poiščem trenutke v dnevu, ko se nisem odzvala iskreno, ko nisem povedala, kar čutim, sem te trenutke vedno našla. Včasih je res šlo za kakšno malenkost, za katero sprva nisem hotela verjeti, da lahko ustavi celoten metabolizem. Na primer: klicala me je oseba X in uspela izsiliti, da sem ji obljubila nekaj, kar mi nikakor ne ustreza in česar najraje ne bi počela. Morda je šlo res za majhno uslugo, vendar za veliko laž do sebe. Potreba, da bom prijazna in bom izpolnila pričakovanja drugih, je zmagala nad potrebo, da bom resnična in bom poslušala svoje potrebe … In glej ga zlomka, pritisk je začel takoj padati. Spomnim se, ko sem prvič zbrala moči in takšno osebo X poklicala nazaj ter ji povedala, da dogovorjenega ne želim narediti. Nič posebnega … Vendar je moj pritisk že po petih minutah dosegel veličasten dvig. 

Ko mi je uspelo svoje telo opazovati v trenutkih, ko se je takšna »drama« odvijala, sem zares začutila velik val energije, ki se dvigne in ki mu nato z vsemi močmi preprečim, da se izlije v obliki besede ali odziva, za katere razum meni, da so »neprimerni«. Ustaviti takšno silo zares zahteva potratno porabo lastne energije. Nič čudnega, da nato ostajata praznina in izčrpanost. In kaj se zgodi, če vala ne ustavimo? Če ga sprejmemo in mu pustimo prosto pot? Se bo svet res sesul, če bomo komu rekli NE ali če bomo izrazili, kaj zares potrebujemo, četudi se to razlikuje od pričakovanj drugih? Me bodo vsi zapustili? Bo padla slika, ki jo o sebi gradim vse življenje? 

Tudi to ni šlo čez noč in brez notranjih vojn, vendar verjemite, da se splača! Počutim se, kot da vsaka izgovorjena resnica povečuje energijski pretok skozi moje telo. Po vsaki takšni stvarni reakciji (ki me je je bilo prej tako strah) me je dejansko več in pojavi nizkega pritiska so postali vse bolj redki. So me bližnji zapustili? Nasprotno – kljub temu, da ne izpolnjujem vseh njihovih pričakovanj, so zdaj veliko bolj zadovoljni, ker, kot pravijo, živijo z živim bitjem in ne z izčrpanim, posušenim in večno utrujenim »zombijem«.

Tisto, kar ostane kot morebitna dejanska fizična omejitev, pa lahko dokaj uspešno uredijo rastline in začimbe. Nekatere rastline zares uspešno dvigajo pritisk. Šampiona na tem področju sta rožmarin in prava angelika. V zadnjem času ugotavljam, da ima Vogel prav in da tudi matični mleček dobesedno dela čudeže. Krvni obtok pospešujejo tudi kajenski poper, pravi žafran, kurkuma, pehtran, pelin, encijan in sladki koren. 

Iz rastlin in čajnih mešanic v primeru nizkega pritiska izločite materino dušico, česen in vse tisto, kar ste na teh straneh prebrali kot napotek za zniževanje pritiska. 

Z veliko prisotnosti tako v kuhinji kot tudi pri drugih življenjskih situacijah lahko torej nizek pritisk postane preteklost.