Skupaj razkrivamo

9.5.2011

Sporočilo bolečine
Besedilo: Sanja Lončar

Darilo tega projekta je, da se iz dneva v dan spreminja moje dojemanje izvora težav in seveda s tem tudi dojemanje rešitev. Tudi področje bolečine pri tem ni izjema. 

V mladosti sem potrebovala na stotine prebedenih noči zaradi zobobolov, vse možne zobozdravstvene posege in nekaj operacij dlesni, v katerih so odstranili in očistili vse, kar bi lahko bolelo, da bi me ponovna bolečina „tistega kar ne obstaja več“ prisilila, da dojamem, da lahko boli tudi nekaj drugega. Bila je to visoka cena spoznanja, da še bolj kot fizično telo, 
lahko boli tisto, kar nismo izpovedali, kar smo zatajili in od strahu pred posledicami pogoltnili.
In šele, ko sem povedala, kar mi je „ležalo na duši“, je bolečina izginila. 

Pogosto me ljudje sprašujejo, kako si upam povedati ali zapisati tudi tisto, kar nekaterim zagotovo ni prijetno prebrati. Morda je to darilo, ki sem ga dobila skozi zgoraj navedeno izkušnjo. Nekatere med vami je strah povedati, meni pa je bolečina podarila spoznanje, da zamolčati svojo vest in ne povedati po resnici, boli veliko bolj. 

Na vse navedeno sem skoraj pozabila. Ko pa smo se pri pripravi knjige o začimbah bolj poglobljeno spoznavali s Hildegardo, sem prebrala njene zapise, v katerih pravi, da jo je sam Bog z bolečino prisilil, da zapiše tisto, kar ji je narekoval. Hvaležna je bila za svoje krhko telo, ki se mu ni moglo zoperstaviti. Če bi bila močnejša, bi se morda uprla svojemu namenu. Zato je bila hvaležna bolečini, da jo je držala na pravi poti. 

In prav v tem je bistvo bolečine. Kaže nam, kdaj smo se oddaljili od lastnega namena, lastnega bistva, zavesti, vesti, ljubezni, Boga. Imenujte to, kako vam je ljubše – dejansko je zelo preprosto. Čim dlje od sebe gremo, manj energije imamo in v telesu se vse bolj zatika. Zato nekateri upravičeno rečejo, da je bolečina „dialog z Bogom“. To je bližnjica, ki nam je ponujena, da nam pokaže, v katero smer naj gremo, če se želimo ponovno srečati sami s seboj. 

Bolečina in kakovost življenja
Pogosto slišimo, da bolečina samodejno pomeni izgubo kakovosti življenja. Prav zaradi takšnega prepričanja smo pripravljeni storiti vse, le da ne boli, še preden ugotovimo, kaj nam želi ta bolečina povedati. Ne razumite me napačno – nisem zagovornik tega, da bi po nepotrebnem trpeli bolečine, le zavedam se, da biti brez fizične bolečine ne pomeni samodejno živeti polno življenje in obratno: trpeti zaradi fizične bolečine ne pomeni samodejno, da smo oropani kakovosti življenja. Tudi za to spoznanje sem lahko hvaležna ljudem, ki sem jih srečala skozi ta projekt. 

Nikoli ne bom pozabila gospe, ki je bila na predavanju v Laškem v invalidskem vozičku. Občinstvu je želela povedati, da se je njeno življenje dobesedno začelo po prometni nesreči, v kateri je ostala invalid brez nog. Kljub bolečinam in omejitvam, s katerimi je živela, nam je povedala, kako šele zdaj resnično uživa v vsakem dihu, v vsakem koraku in vsakem kančku 
lepote, ki jih je imela prej za samoumevne in jih je spregledala. Kljub temu da ima pogosto fizične bolečine, ta gospa ne živi v trpljenju. 

In obratno – srečala sem tudi veliko ljudi, ki se jim je življenje ustavilo po fizični izgubi. Prometna nesreča ali kakšna druga bolezen, ki jih je prikrajšala za določene možnosti, je pri njih pustila zamero. Ne mine dan, da ne preštevajo, česa vse nikoli več ne bodo zmogli in kdo je kriv za to. Mnogi so še vedno v veliko boljšem fizičnem stanju od gospe na vozičku, pa vendar so se odločili, da to zanje ni dovolj, da bi sprejeli življenje. Nekateri imajo celo še vedno vse možnosti, pa jim je ljubše dan začeti z naštevanjem, kje vse jih boli in česa vse ne zmorejo, drugi pa lahko.

To upiranje spremembi in sprejemanju sedanjosti pri njih izziva nepopisno trpljenje. Zato je te pojme napačno enačiti. Življenje ni trpljenje, razen če si ga takšnega naredimo. Lahko nas boli, pa to še vedno ni trpljenje. In obratno, lahko hudo trpimo, kljub temu da nismo v fizični bolečini. Bolečina, poškodba, propadanje določenega tkiva se lahko zgodijo. 

Ali bomo to sprejeli kot trpljenje ali kot priložnost za nekaj novega, pa je odvisno od nas. 

Dogovor ni odgovor
Zato sem svoji mami, ko mi je dajala napotke, kaj naj storim z njo, če bo v bolečinah in nezmožna skrbeti zase, povedala le, da je brezpredmetno, da se o tem pogovarjava zdaj, saj ne ona ne jaz ne moreva vedeti vnaprej, kaj bova čutili, ko bo prišel ta trenutek. Edino, kar lahko sprejmem, je, da jo bom takrat vprašala, kaj čuti in kaj potrebuje. Čez to reko bova plavali, ko bova do nje prišli. Vse ostalo bi bili le konstrukti razuma. 

Mnogi menijo, da si hudo bolni želijo evtanazijo, ker so v hudih bolečinah.
Raziskava razlogov pri tistih, ki so izrazili takšno željo, pa je pokazala, da je fizična bolečina šele na šestem mestu. Na prvih mestih so strahovi našega razuma: da nismo več tisto, kar smo do včeraj mislili, da smo, da ne želimo obremenjevati svojcev, da ne moremo živeti brez ritualov, na katere smo navajeni, da ne moremo več živeti svoje vloge in podobno.

Kaj boli?
Upala sem, da bo ta članek napisal Rajko Škarič, ki mu je bolečina zelo dobra znanka. (To zaradi seminarja na Hvaru, ki poteka v času zaključevanja teh novic, ni bilo možno.) Skozi lastne izkušnje in skozi spremljanje umirajočih je imel neštetokrat priložnost odkriti, da tudi hude fizične bolečine niso nič v primerjavi z duševnimi. Ko boli duša, nobena protibolečinska terapija ne pomaga. In obratno, ko pride človek do spoznanja, kaj ga zares boli in je pripravljen svojo zamero odpustiti, svoje strahove izpovedati ali prositi odpuščanja za storjeno, so bolečine čudežno izginjale.

Tudi sama sem bila priča zadnjim dnevom gospe, ki je umirala za rakom. Bila je je le kost in koža, bila je na kisiku, popolnoma zvita od bolečine, ki ji je omogočala le en položaj. Ko pa smo se začeli pogovarjati o bistvu, se je naenkrat dvignila in začela s polnim glasom govoriti o tistem, kar jo je tiščalo. O bolečinah ni bilo sledu. Napačno je zaključila, da sva z Rajkom kakšna čudežna zdravilca. Ne, čudežni zdravilec je bila njena zavest. Ko ji prepustimo krmilo, skozi nas steče ljubezen, ki je najboljše zdravilo. 

Znamo brati govorico telesa?
V naši družbi smo tako zaklenjeni v trde razumske in fizične okvire, da nam je težko dojeti, kako lahko nesnovno boli. Tudi sama sem bila dolga leta prepričana, da ko me zaboli rama, to pomeni kalcinacijo, zato sem iskala naravne preparate, ki jo bodo stopili. Nato pa se mi je začela „prižigati lučka“, da se te bolečine pojavljajo, takrat ko zamolčim svojo jezo in „ne udarim z roko po mizi“. Podobno je bilo s pekočim občutkom v želodcu in zbadanjem pod rebri. Potrebovala sem kar nekaj zaužitih antacidov, da sem dojela, da težava ni v kislini, temveč v tistem, „kar me žre“ od znotraj. 

Ko vam na stotine ljudi pove, da imajo bolečino v kolenih, in skozi pogovor ugotovite, da jim je skoraj vsem skupno, da že leta in leta odlašajo s tem, da bi „naredili korak naprej“, vam postane jasno, da so prispodobe, ki so jih uporabljali naši predniki, odražale njihovo zelo poglobljeno dojemanje povezave med čustvi in telesom. Ste se kdaj vprašali, zakaj rečemo: „Na jetra mi greš,“ ne pa „na pljuča mi greš“? Zato ker smo vedeli, da od jeze zbolijo jetra. 

Civilizacijska sprava z bolečino 
Zahodna civilizacija je skregana z bolečino. Nočemo je videti, zato bolne odrivamo čim dlje proč. Nekateri bi jih celo raje „milostno ubili“ – pa ne zato, ker jih boli, temveč prav zato, ker je njim tako težko gledati, kako trpijo. V tej številki smo zato poskusili poglobiti naše spoznanje o bolečinah iz različnih zornih kotov. Želimo si, da bi vam informacije na naslednjih straneh pomagale pri razumevanju vzrokov nekaterih bolečin ter izbiranju poti, ki vas bo pripeljala bližje rešitvam. Obseg našega glasila je premajhen, da bi zajeli vse oblike bolečin. 

Če dojamete princip, potem si boste lahko pomagali tudi pri stanjih, ki jih tu nismo navedli. Čas je, da se spravimo z bolečino, da jo sprejmemo kot sodelavko in odkrijemo njeno sporočilo. 

Nič ne zdravi tako dobro kot brezpogojna ljubezen. 

Ključne besede:
bolečina, zobobol, izpoved, strah, vest, kakovost življenja, prepričanje, trpljenje, življenje, zamera, zavest

 

Sorodni članki:

0,71875

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: