Vsi vemo, kaj bolečina je, pa vendar jo je zelo težko opisati, saj je bolečina zaznava naših možganov, ki si jo vsakdo razlaga na svoj način. 

Bolečina je opredeljena kot neprijetna čutna in čustvena izkušnja, ki je povezana z dejansko ali s pogojno poškodbo tkiva, saj danes vemo, da je bolečina lahko prisotna tudi, ko zanjo ne najdemo nobene telesne osnove (poškodbe ali bolezni). 

Glede na čas trajanja razlikujemo dve vrsti bolečin – akutno in kronično. Akutna bolečina traja kratek čas in praviloma poznamo njen vzrok. Razumevanje in lajšanje akutne bolečine je danes razmeroma dobro. Ta bolečina ima zaščitni pomen, opozori nas, da je v telesu nekaj narobe, da smo zboleli ali se poškodovali in da je treba ukrepati. Praviloma je sorazmerna s stopnjo poškodbe in mine, ko je vzrok zanjo odstranjen. Dobro se odziva na zdravljenje s protibolečinskimi zdravili, običajno pa obenem zdravimo tudi vzrok bolečine.

Težava nastane, ko bolečina traja dalj časa, kot je pričakovano zdravljenje bolezni ali poškodbe. Takrat govorimo o kronični bolečini, ki je po opredelitvi bolečina, ki ostane tudi po tem, ko osnovni vzrok bolezni ali poškodbe izgine, ali kadar vzroka ni mogoče odstraniti. Taka bolečina postane bolezen sama po sebi in v medicini sodi v skupino kroničnih bolezni. 

Delimo jo na bolečino, ki se pojavi pri bolnikih z rakom, in na bolečino, ki ni posledica raka. Kronična bolečina, ki ni posledica raka, je lahko zelo dolgotrajna in zahtevna za zdravljenje, zato bo v tem članku o njej tudi največ govora.

Kronična bolečina je zapleteno dogajanje, na katerega zelo vplivajo bolnikovo socialno in kulturno okolje, čustveni dejavniki, prepričanja, pričakovanja in pomen, ki ga bolnik pripisuje bolečini. Večinoma smo naučeni, da takoj pomislimo, da je nekaj narobe z našim telesom, ko začutimo bolečino. Danes vemo, da je kronična bolečina lahko prisotna tudi, ko zanjo ne najdemo nobene telesne osnove. Taka bolečina ni namišljena ali v »naši glavi«. Ti bolniki občutijo bolečino na enak način kot tisti z bolečino, ki je povezana z očitno okvaro telesa, le vzrok je drugje. Govorimo o psihološki bolečini oziroma o bolečini, povezani s čustvi, saj vemo, da vsi trpimo tudi telesno, ko je naše čustveno življenje razburkano. 

Večina bolnikov s kronično bolečino ima pridružene psihološke motnje, na primer anksioznost, jezo, strah, depresijo. Psihološka komponenta ni nujno samo posledica bolečine, temveč lahko prispeva tudi k bolečini sami. Tako kot lahko telesne bolečine povzročijo psihične oziroma čustvene bolečine, lahko tudi duševne bolečine povzročijo telesne bolečine. Pri psihični bolečini je pomembno, da bolnika ne izpostavljamo številnim nepotrebnim preiskavam, saj s tem samo še utrjujemo njegovo prepričanje o telesnem izvoru bolečine. Psihična bolečina je bolj razpršena po vsem telesu in pri njej protibolečinska zdravila ne pomagajo. Telesna bolečina se s časom spreminja po jakosti in vsaj začasno jo lahko omilimo s protibolečinskimi sredstvi.

Kljub vse boljšemu poznavanju mehanizmov nastanka kronične bolečine in širokemu izboru protibolečinskih zdravil je uspešno lajšanje te še vedno težavno. Raziskave so pokazale, da je za lajšanje kronične bolečine, ki ni posledica raka, treba kombinirati različne načine zdravljenja, in sicer zdravila, psihološko podporo (vedenjska terapija, relaksacijska terapija, hipnoza), fizikalno terapijo in rehabilitacijo, anesteziološke tehnike, na primer blokade, ko zdravila vbrizgamo vzdolž živca, kirurško terapijo, spremembe življenjskega sloga in komplementarne oblike zdravljenja, kamor sodi, na primer, akupunktura. Raziskave tudi potrjujejo pomen fizične dejavnosti in redne telesne vadbe kot del programa zdravljenja kronične bolečine, saj se pri tem v telesu sproščajo endorfini, ki so naše naravne snovi proti bolečinam.

Znaten razvoj zdravil za lajšanje bolečine pa prinaša tudi nove težave, med katerimi so stranski učinki zdravil in odvisnost. Običajna protibolečinska zdravila, kamor sodijo paracetamol in nesteroidna protivnetna zdravila, so bila sprva namenjena kratkotrajnemu jemanju. Kadar jemljemo ta zdravila dalj časa, se pogosto pojavijo težave zaradi njihovih stranskih učinkov, ki so lahko zelo resni in včasih povzročijo tudi smrt.

Zlati standard med zdravili za zdravljenje hude bolečine je še vedno morfin. Danes je na trgu še nekaj drugih zdravil, ki sodijo v isto skupino, imenovano opioidi. Spoznamo jih po tem, da nam jih zdravnik predpiše na recept v dvojniku.Opioidi se že vrsto let uspešno uporabljajo pri zdravljenju hude akutne bolečine in so temelj zdravljenja kronične bolečine pri bolnikih z rakom in bolečine na koncu življenja pri degenerativnih kroničnih obolenjih v paliativni medicini.

Zadnjih 20 let z opioidi zdravimo tudi bolnike, ki nimajo rakave bolezni in trpijo hude bolečine, ki jih ni mogoče blažiti na druge načine. Predvsem je treba pred pričetkom predpisovanja opioidnih zdravil za kronično bolečino, ki ni posledica raka, preizkusiti vse druge načine zdravljenja in tudi vsa druga protibolečinska zdravila, ki so smiselna glede na mehanizem in vrsto bolečine. To zdravljenje še vedno ostaja kontroverzno, saj ni znano, kakšne so dolgoročne posledice zdravljenja s temi zdravili, saj nimamo na voljo ustreznih raziskav. Zato je pri izbiri tovrstnih sredstev še posebej pomembno, da je bolnik dobro obveščen o tveganjih in se samostojno odloči, ali želi sprejeti takšno zdravljenje. Tako kot pri vsakem zdravljenju je tudi pred pričetkom zdravljenja z opioidi zdravnikova dolžnost, da bolniku predstavi vse prednosti in slabosti tega načina zdravljenja. Obveščenost bolnika in pojasnilna dolžnost sta tudi bolnikovi osnovni pravici. Bolnik ima pravico, da je zaradi uresničevanja pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o:

• svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni, 
• cilju, vrsti, načinu zdravljenja, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristih in izidu predlaganega zdravljenja,
• možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega zdravljenja, vključno s posledicami opustitve zdravljenja,
• morebitnih drugih možnostih zdravljenja

Pojasnila mora zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pojasniti bolniku v neposrednem stiku in na bolniku razumljiv način. Po Zakonu o bolnikovih pravicah ima bolnik pravico, da po pridobitvi pojasnil dejavno sodeluje pri izbiri načina zdravljenja. Privolitveno sposoben bolnik je sposoben dati privolitev v zdravljenje, lahko pa predlagano zdravljenje tudi zavrne.

Dobro obveščen bolnik tako prevzame dejavno vlogo v procesu zdravljenja in prevzame odgovornost tako za svoje zdravje kot za pravilno, varno, učinkovito in racionalno uporabo zdravil oziroma zmanjševanje nepravilne uporabe zdravil. Pomembno je, da se ustvari zaupanje med bolnikom in zdravnikom ter da skupaj izdelata načrt zdravljenja, ki ne sme temeljiti zgolj na zdravilih, temveč vključuje tudi druge metode lajšanja bolečine in psihološke vidike doživljanja bolečine. Dolžnost bolnika je, da se drži načrta zdravljenja. Dolžnost zdravnika pa je, da nadzira bolnike, ki jemljejo opioide (kakšno je olajšanje bolečine, stranski učinki, vsakodnevna življenjska dejavnost, odstopanja pri uživanju zdravil). Zdravljenje z opioidi zahteva od zdravnika še dodatno obveščanje bolnika, saj opioidi po slovenski zakonodaji sodijo med tista zdravila, pri katerih je ob njihovem uživanju prepovedana vožnja motornega vozila v prometu.

Da bi razvili čim boljše pristope k zdravljenju, bolečino delimo tudi na podlagi njenih značilnosti oziroma mehanizmov, ki jo povzročajo in vzdržujejo. Pomembno je, da bolnik čim bolj natančno opiše bolečino, ko se oglasi pri zdravniku. Bolečina je subjektivni občutek in je ne moremo objektivno izmeriti, tako kot, na primer, krvni pritisk ali temperaturo. Za ocenjevanje bolečine je v uporabi veliko različnih lestvic in vprašalnikov, kot so vizualno-analogna lestvica (VAS), numerična lestvica, verbalna lestvica. Novejši pripomoček za oceno učinkovitosti lajšanja kronične bolečine je lestvica spremembe bolečine (Change pain scale), ki upošteva tudi bolnikova pričakovanja glede zdravljenja bolečine. Bolnik oceni trenutno jakost bolečine in jakost, ki je zanj še sprejemljiva. Z uporabo nove lestvice zdravnik in bolnik skupaj postavita cilje zdravljenja bolečine. Zdravljenje je prilagojeno posamezniku in cilji so bolj realni.

Posebno vrsto bolečine predstavlja nevropatska bolečina, ki nastane zaradi poškodbe ali okvare živcev. Bolniki jo opisujejo kot pekočo bolečino ali kot električne sunke in že dotik jim lahko sproži bolečino. Pogosto je prisotna tudi omrtvičenost ali mravljinčenje prizadetega dela telesa. Do okvare živca lahko pride pri poškodbi ali operaciji ali pa ga okvarijo nekatere bolezni, na primer sladkorna bolezen, ko govorimo o diabetični nevropatiji ali pa pasavec oziroma herpes zoster, ki povzroči postherpetično nevralgijo. Pri zdravljenju nevropatske bolečine nesteroidna protivnetna zdravila niso učinkovita. Treba je uporabiti zdravila drugih skupin (antidepresivi, antiepileptiki) za lajšanje bolečine, pogosto pa je potrebna obravnava več različnih strokovnjakov in kombinacija več metod zdravljenja. Te bolečine so včasih zelo hude in bolnik zaradi njih ne more ne jesti ne spati in lahko celo razmišlja o samomoru. Eden od pogosteje uporabljanih načinov za lajšanje kronične nevropatske bolečine so intervencijske metode, kamor štejemo blokade centralnega in perifernega živčevja, kjer dovajamo zdravila v bližino struktur, ki so odgovorne za nastanek ali prevajanje bolečinskih dražljajev po živcih.

Ko je bolečina huda ali celo neznosna, jo je treba najprej olajšati. Kadar nam po običajnih protibolečinskih zdravilih ne odleže ali pa bolečina traja dalj časa, obiščemo svojega osebnega zdravnika. Ta oceni naše stanje, nas po potrebi napoti na dodatne preiskave in predpiše dodatna zdravila za lajšanje bolečin ali pa svetuje kakšno drugo zdravljenje. Če to bolečine ne ublaži, je potrebna napotitev k specialistu za zdravljenje bolečin. V Sloveniji so protibolečinske ambulante v vseh splošnih bolnišnicah.

Zavedati pa se moramo možnosti in omejitev, ki jih medicina nudi, saj ta večinoma odpravlja posledice in ne zdravi vzroka, ki ji je največkrat neznan. Zato je pomembno, da si pomagamo tudi sami. Pravi vzroki naših bolečin so v našem načinu življenja, bolečina nam samo sporoča, da imamo težavo. Če se ob tem ustavimo in ozremo vase, nam izkušnja bolečine lahko na novo odkrije vrednost življenja.