Danes je vsakemu resnemu analitiku jasno, da se v svetu soočamo z velikimi težavami na področju prehrane prebivalstva. 

Nadzor nad hrano ni tako popoln, kot to zagotavljajo njegovi izvajalci. Po letu 2000 se je, na primer, več kot podvojilo število primerov listerije. Danes povzroča več smrti kot salmonela in E. coli skupaj. V 90 letih je svet presenetila BSE, ki so ji sledile še druge nevarne bolezni, ki izvirajo iz »factory farms«. Kljub vsem izvedenim ukrepom sledljivosti pa »factory farms« še vedno predstavljajo največji dejavnik tveganja kot leglo novih pandemičnih groženj človeštvu. 

Da sta prehrana in zdravje še kako povezana, priča tudi podatek, da je Slovenija prva v EU po incidenci raka na želodcu in črevesju! Družbene posledice in družbeni stroški takega stanja zato izjemno hitro naraščajo.

Dvigovanje cen prehrane je v zadnjih letih močno načelo družinske proračune. V Sloveniji za prehrano povprečno odmerjamo kar 20 % družinskih prejemkov (v Angliji 11 %, v državah tretjega sveta pa kar 60 %). Ta delež je še višji v družinah s podpovprečnimi prejemki. Glede na dejstvo, da imajo družine z nižjimi dohodki slabše zdravstveno stanje, to še poslabšujejo rastoči stroški za hrano. Bistveno je torej, da celotnemu prebivalstvu zagotovimo zadostne količine zdrave hrane. 

Trajnostna lokalna prehrana (TLP) prinaša več zdravja, boljšo prehranjenost, zanesljivejšo dostopnost, manjšo porabo neobnovljivih energetskih virov (nafta, plin) in vode, manj ali nič procesiranja hrane in večjo kakovost življenja lokalne skupnosti, saj ves dohodek iz pridelave in prometa ostaja v lokalni skupnosti.

Sezonska hrana, torej hrana, ki zraste v naravnem okolju, ob naravni osvetlitvi in temperaturah, ki za svojo rast ne potrebuje neobnovljivih naravnih virov (nafta, plin), ki se v hladilnikih ne prevaža na velikih razdaljah in se ne skladišči v hladilnicah, predstavlja velik prihranek energentov. 

Ljudi vse bolj zanimajo odgovori na vprašanja: od kod izvira hrana, kdo jo prideluje in kako je pridelana, kakšne posledice ima ta pridelava na naravno okolje, koliko energentov se ob tem porabi, katere tehnologije so uporabljene pri procesiranju hrane in kakšen je vpliv vseh teh faktorjev na zdravje?

Toda te informacije predstavljajo le en del rešitve. Premik k bolj zdravemu prehranjevanju mora zajeti tudi načine priprave in uživanja hrane. Prebivalstvo mora imeti možnost, da se izobrazi in usposobi za pravilne načine lastne pridelave, distribucije, priprave in uživanja hrane. 

Poudariti je treba, da je hrana tudi kulturna dobrina kot zunanji odraz izročil prednikov. Tradicionalna prehrana je najmočnejši dejavnik varovanja tradicionalne krajine. 

Vrtičkarstvo po načelu »vzgoji si sam« postaja vse bolj priljubljeno. V Sloveniji je bilo vrtičkarstvo pomembna tradicija, ki pa jo je močno načela globalizacija z verigami marketov in obiljem cenene industrijske hrane, proces, ki se danes končuje z vsemi težavami, ki jih je prinesel. Vrtičkarstvo je možno hitro obnoviti, in sicer s spremembo okrasnih trat v vrtove, z organiziranimi skupnostmi vrtičkarjev na zemljiščih v urbanih sredinah ali enostavno prek najema oziroma zakupa zemlje pri lastnikih zemljišč. Vrtičkarstvo prinaša številne družbene koristi, poleg fizične dejavnosti in mentalnega zdravja ljudi tudi njihovo druženje in sodelovanje ter obujanje tradicionalnih znanj, ki vse bolj izumirajo. Tradicionalna znanja pomenijo sposobnost prilagajanja ljudi na lokalne naravne razmere tudi v izrednih razmerah in so temelj trajnostnega razvoja sveta.

Zaradi hitro rastočega prebivalstva, usodne povezanosti proizvodnje hrane z nafto in zemeljskim plinom, grozečih podnebnih sprememb in uničevanja rodnosti prsti bomo prisiljeni v prehod na trajnostno naravnano lokalno pridelavo hrane, ki bo temeljila na sončni energiji. Stojimo pred zgodovinsko tranzicijo celotne prehranske verige, ki bo zahtevala vključevanje velikega števila ljudi. Nedvomno bo ob koncu država tista, ki bo morala celovito reorganizirati prehransko verigo na trajnostni osnovi, toda izjemno pomembno je, da se postavijo pilotski projekti, ki bodo spodbujali lokalno trajnostno naravnano oskrbo s hrano, ki bo temeljila na treh bistvenih postavkah: trajnost, varnost in zdravje.

Dejstvo je, da so v svetu že dolgo pred nami pričeli z resnim uvajanjem te tranzicije, zato so nam njihove izkušnje lahko dragocene in v izjemno pomoč. Vse tuje prakse niso enostavno prenosljive v slovenski prostor in obenem nekatere posebnosti slovenskega prostora dovoljujejo vnos domače izvirnosti pri rešitvah. Potrebna je torej natančna presoja, kako oblikovati pilotski model trajnostne lokalne prehrane (TLP). Pri tem upamo na sodelovanje Univerze v Mariboru, predvsem Pravne in Agronomske fakultete, kakor tudi ustreznih državnih institucij in lokalne oblasti mesta Maribor ter vključenih občin.

 

Izjemno pomemben je tudi način dela projektne skupine. Ne delamo po načelu »za ljudi«, torej kabinetno in odtujeno, temveč »skupaj z ljudmi«. Slednji način zahteva napredovanje po korakih, pri čemer skupaj z nosilci dejavnosti preverjamo vsak korak v napredovanju projekta. Temeljno vodilo pri tej usmerjenosti je, da so vsi udeleženci po prenehanju dela projektne skupine sposobni sami uspešno razvijati TLP. 

Kdor poseduje semena, ima v rokah ključ do prehranske varnosti. Tega se dobro zavedajo korporacije, ki skozi koncentracijo globalnega semenarstva izvajajo to zamisel. V Sloveniji je po ocenah do zdaj izumrlo okrog 85 % tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. S temi semeni pa izumira tudi sposobnost naroda, da preživi v spremenjenih okoliščinah in izjemnih razmerah. Nujno je torej reševati, kar se rešiti da. V ta namen projekt TLP ustanavlja tudi semensko knjižnico, katere delo temelji na petih načelih:

1. Zbiranje semen z aktiviranjem mreže zbiralcev in izdelava protokolov za zbiralce;

2. Določanje, evidenca varietet in izdelava kataloga;

3. Vzdrževanje čistosti varietet in izdelava deskriptorjev;

4. Vzdrževanje zbirke semen;

5. Razmnoževanje in distribucija semen z aktivacijo varuhov semen.

Projekt TLP obsega sodelovanje z državnimi organi (MKGP, Ministrstvo za zdravje, MOP, Ministrstvo za šolstvo itd.), lokalno oblastjo (občine, uradi, KS) in s prebivalstvom (ulične skupnosti, vaške skupnosti, društva, zveze itd.). Dejavnosti je dovolj za vse akterje:

• promocijska akcija osveščanja prebivalstva o prednostih TLP,

• izpopolnjevanje pravnega reda pri omogočanju prehoda na TLP,

• sistem označevanja hrane, pridelane na način TLP,

• obujanje, publiciranje in praktična znanja tradicionalnih veščin TLP,

• zbirka podatkov o dostopnosti zemlje (najem, zakup, nakup),

• omogočanje dostopa do zemlje vsem ljudem, ki jo želijo obdelovati,

• tečaji vrtnarjenja in kuharski tečaji (gostinske šole) za pripravo hrane, ki izvira iz TLP,

• semenska knjižnica za reševanje in varovanje semen tradicionalnih varietet kulturnih rastlin,

• šolski vrtovi kot učni poligoni za vzgajanje živega stika z zemljo in rastlinami,

• šolske kuhinje zdrave hrane, ki se oskrbujejo iz TLP.