V Ekovodiču 20010/2011 smo predstavili izsledke cen ekoživil, kot smo jih ugotovili v dveletni raziskavi trga ekoživil in potencialov tržne ekološke pridelave pri nas. Raziskavo smo izvajali na Inštitutu za trajnostni razvoj, skupaj z Oddelkom za zootehniko Biotehniške fakultete. Letos (2011/2012) pa vam lahko postrežemo še z vrsto drugih zanimivih ugotovitev iz istega projekta.

Na osnovi raziskave smo ocenili, da je delež ekoživil v letu 2009 dosegel dober 1 % vsega prometa s hrano in pijačo pri nas oziroma približno 35 mio EUR. Za primerjavo naj navedemo, da je bil ta delež v letu 2008 (za leto 2009 podatkov žal nimamo) najvišji na Danskem (6,7 %) in v Avstriji (5,3 %); z nami sta primerljivi Češka z 0,8 % in Finska z 1 % (vse v letu 2008). Izračunali smo oceno, da je povprečje porabe za ekoživila v letu 2009 pri nas znašalo 17 EUR/leto na prebivalca. Za primerjavo še ocene iz nekaterih drugih držav v istem letu – vse v EUR/leto na prebivalca: Danska 139, Avstrija 104, Nemčija 71, Francija 47, Italija 25, Španija 20, Finska 14, Estonija 9, Češka 7, Madžarska 3 in Poljska 1. Seveda moramo upoštevati, da je lahko splošna raven cen živil po državah različna.

Ugotovili smo tudi, da domača ekološka pri- in predelava še zdaleč ne zadostujeta povpraševanju, saj je bilo leta 2009 čez 80 % prodanih ekoživil tujega porekla. Slovenski ekokmetje veliko večino živil prodajo neposredno – na kmetiji (pribl. 65 %) in na ekoloških tržnicah (pribl. 25 %). Le redka slovenska ekoživila se pojavijo na policah supermarketov in drugih trgovin. Ob tem so podatki do začetka leta 2010 pričali o 10- do 15-odstotni letni rasti trga ekoživil. Po besedah trgovcev se je najbolj povečalo povpraševanje po sveži zelenjavi in sadju.

Ključni razlog je v prepočasnem preusmerjanju kmetij v ekološko pridelavo. Ta se zadnja leta vleče po polžje, kar zelo na grobo povedano kaže, da ni ne pravih finančnih ne strokovnih niti moralnih spodbud za preusmerjanje. V naši raziskavi smo hoteli natančneje ugotoviti, kakšno je stanje ekološke pridelave za trg, kakšne so perspektive in kje so glavne ovire. To smo raziskovali na reprezentativnem vzorcu 256 ekoloških kmetij po vsej Sloveniji. Nekaj ugotovitev je zajetih že v prejšnjem odstavku. Poleg tega ekološke kmetije kot ključne ovire za trženje navajajo oddaljenost od trga, premajhen obseg pridelave in prenizko povpraševanje; slednje je zelo povezano z oddaljenostjo od trga. Vendar pa bi težavo glede oddaljenosti do trga lahko v precejšnji meri premagali z medsebojnim sodelovanjem in s tržnim povezovanjem pridelovalcev, kar pa je še vedno redkost.

Dobra novica je, da se premika tudi na tem področju. Nedavno je šest ekoloških sadjarjev ustanovilo prvo slovensko Združenje za ekološko sadjarstvo, ki ima v načrtu tudi gradnjo skupne hladilnice za ekološka jabolka.

V raziskavi smo spraševali tudi večje integrirane sadjarje, in sicer o zanimanju za preusmerjanje v ekološko pridelavo in o njenem poznavanju. Pokazalo se je, da je eden izmed njihovih glavnih pomislekov negotovost glede ekonomike pridelave: bi cena pokrila nižji pridelek? Ob tem, da tudi glede tehnologije in višine pridelkov v ekosadjarstvu ni dovolj znanja.

Naša raziskava je povezana z izvajanjem slovenskega Akcijskega načrta za razvoj ekokmetijstva iz leta 2005 (ANEK). Ob potrditvi ANEK s strani Vlade ni bilo na voljo nobenih podatkov glede trga ekoživil pri nas, cilj v ANEK pa govori o 10-odstotnem deležu ekoživil slovenskega porekla do leta 2015. 

Očitno je, da je ta cilj ob dosedanji dinamiki razvoja nedosegljiv. Zato je vprašanje, s kakšnimi spremembami kmetijske politike bi se mu lahko vsaj približali. To vprašanje si zastavljajo tudi v več drugih državah EU, kjer se soočajo s podobno prepočasnim razvojem – torej, kjer ponudba ne dohaja povpraševanja.

Prav letos poteka razprava o tem, kakšna naj bo Skupna kmetijska politika (SKP) Evropske unije v novem sedemletnem obdobju, ki se začne v letu 2014. Še zlasti okoljske, ekokmetijske in potrošniške nevladne organizacije doma in v EU zagovarjamo radikalne spremembe dosedanje le na videz »bolj zelene in podeželsko-socialne« SKP. Evropski komisar za kmetijstvo Ciolos je temu naklonjen, žal pa Evropski parlament s svojo nedavno razpravo nikakor ni navdušil, stališča nekaterih držav članic pa prav tako ostajajo zabetonirana v preteklosti. 

Ne glede na vpetost v SKP pa bi v Sloveniji lahko naredili veliko, da bi potrošniki lahko pogosteje prišli do slovenskih ekoživil. Na prvem mestu je izobraževanje o (tržno usmerjenem) ekološkem kmetijstvu, osveščanje in prenos znanja, ter seveda bolj odločno usmerjanje denarja in energije v razvoj ekološke pridelave.