Na poti v starševstvo se lahko srečujemo z različnimi frazami, prepričanji in miti, ki se raztezajo od spočetja, skozi nosečnost, porod, po porodu in še naprej. Eden izmed pogostih mitov je, da se vsaka mamica ob porodu takoj in brezpogojno zaljubi v svojega otroka in je srečna do konca svojih dni. Mamice naj bi pozabile nase, se popolnoma predale otrokovim potrebam, se popolnoma razdajale in brezpogojno ljubile.  Če bi zares bilo tako, potem mamice ne bi zapuščale družin ali celo delale samomora. 

Starševski izzivi lahko povzročijo občutek nemoči, osamljenosti, nesposobnosti, občutek, da je otrok v breme ali da je za otročka slabo poskrbljeno, da ga ne zna pravilno prijeti, nahraniti, uspavati, umiti itd.

Večkrat se dogaja, da se mamice s svojimi občutki soočajo same. Mnoge se sramujejo svojih občutkov, počutijo se nenormalne, občutek imajo, da so kot mame spodletele. Ker pa je ta tema tabu, se tudi dogaja, da se nikomur ne upajo zaupati. Spet drugim se zgodi, da naletijo na ignoriranje, neodobravanje in grajanje, če nekomu previdno zaupajo svojo stisko. 

Medtem ko nekateri zagovarjajo, da je poporodna depresija zgolj posledica poporodnega hormonskega neravnovesja, se vedno bolj prebuja zavest, da je poporodna depresija sodobna bolezen odtujitve od naravnega procesa. Z medicinsko-medikaliziranim pristopom do spočetja, nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja se je proces poti v starševstvo tako odtujil od svojega naravnega procesa, da se nam vse, kar je naravno, zdi popolnoma tuje. Porod brez zdravil, brez reflektorjev, protibolečinskih sredstev, porod v naravnih položajih, z naravnim tempom, s spoštovanjem, dojenje brez tehtnice in ure, povezovanje z otročkom, dojenček brez plenic, brez vozička, vse to in še več, je nekaj, kar se mnogim v današnjem sodobnem času zdi povsem nenormalno. Pa vendar je vse to povsem normalno. Doseganje sodobnih norm in številk je odtujilo naravni proces do te mere, da vsako odstopanje obravnavajo kot bolezen. Denimo, če UZ v času nosečnosti pokaže odstopanje v velikosti otročka, ni treba zaganjati panike in pri bodoči mamici vzbujati strah. Dovolj bi bila dodatna previdnost in pozorno, spremljanje nosečnosti, predvsem preverjanje maminega vsakdanjika, prehrambenih navad, ravni stresa. 

Tudi težo novorojenčka bi radi »zaklenili v formule«. Nekateri novorojenčki lahko na začetku izgubijo več, drugi manj telesne teže. Statistika, ki se izračunava kot povprečje milijonov otrok, še ne pomeni, da mora enake številke dosegati vsaki otroček. In če otrok izgubi več teže, kot je po predpisih, še vedno ni nujno, da se mamico ograja, psihično obremeni in se predpiše prilagojeno mleko s časovno militariziranim načrtom hranjenja.

Bolj pomembno bi bilo ugotoviti, kako in kdaj mamica doji, kako se počuti, kdaj, kaj in koliko je, ali dovolj počiva, koliko otroček spi, kakšen je bil porod itd.. Ponavadi se v tem skrivajo vzroki, za katere je možno najti naravne rešitve. 

Ženske smo ustvarjene za porod! Med porodom potrebujemo le podporo in ljubezen. Strah in nezaupanje v porod pa je privedlo do tega, da se je, z medikaliziranim pristopom do poroda, naravni proces poroda popolnoma porušil in s tem se je poruši optimalni potek poroda, ki je za mamico in otročka najbolj prijazen in varen.  Če popolnoma zaupamo naravi, se naši hormoni izkažejo za naše zaveznike, ki skrbijo za to, da se otrok spočne v optimalnem času, da se nosečnost odvija v varnem in mirnem okolju, da mamica poišče varen, miren, čist prostor za porod, da se porod odvija varno, mirno in prijazno do mamice in otročka. V instinktivno izbranem okolju se mamica lahko popolnoma poveže s porodom in ta jo vodi skozi iniciacijo njenega otročka v samostojno življenje. Kako pa danes doživljamo porod? V večini ga obravnavajo kot bolezen, mamici so odvzeti vsakršna moč, povezovanje s porodom, instinktivno gibanje itd. Namesto tega je priklopljena na aparate, deležna različnih pregledov in doseganja norm v številkah. Harmonija je porušena. Mamici je s tem odvzeta največja moč, najčudovitejša, kozmična izkušnja. Podzavestno se tega zaveda praktično vsaka mama, zato nezavedno tako ali drugače doživlja takšno medikalizirano, vodeno, porodno izkušnjo kot travmatično. Vsi posegi, besede, gibi, mimika, vse se zazna in vtisne v spomin. Prav tako je harmonija narave poskrbela, da je mamici dano, da takoj po porodu stabilizira možno hormonsko neravnovesje na fizični ravni. Skrivnost je v placenti. Današnja družba placento obravnava kot kakšen ogaben odpadek, jo meče proč in s tem mamici onemogoča zaužitje čudovite poporodne zakladnice. Vendar obstajajo mamice, ki se odločijo, da placento po porodu zaužijejo. Zaužije se lahko surova, kulinarično obdelana ali v kapsulah z enkapsulacijo lastne placente.  

Eden izmed najtežjih vzorcev, ki je posledica travmatične porodne izkušnje, je, da mamica podzavestno krivi otroka za takšno izkušnjo. Vzorec, ki se vtisne v spomin, je, da je to travmatično izkušnjo doživela, ko je rojevala tega otroka. Ta vzorec je zelo globok in se je z njim običajno zelo težko soočiti. Lahko nas spremlja leta in leta, odraža se lahko na zelo različnih ravneh, od tega, da se zrcali v popolnoma druge težave, do tega, da se izraža v težavah s povezovanjem z otrokom v zgodnjih mesecih, letih ali poznejših letih.  Zraven vseh teh globokih travmatičnih porodnih izkušenj se mamica po porodu še dodatno sooča z normami, ki jih morata po medicinskih tabelah z otročkom dosegati, in z normami splošnega pričakovanja družbe. 

V današnjem času lahko uberemo zlato sredino med sodobnim svetom in zaupanjem v naravo, vendar ne pozabimo, da je pot v starševstvo vendarle popolnoma naraven proces.   Nenazadnje so tukaj še očetje, sorojenci in ostali, ki se lahko po prihodu novega družinskega člana prav tako znajdejo v vlogi, ki ji psihično, duhovno niso kos, zato so podpora, ljubezen in razumevanje tisto, kar družina vedno najbolj potrebuje.