Skupaj razkrivamo

4.7.2008

Globalna kraja vode 
Povzeto iz teksta S. Lončar, objavljenega v reviji Aura

Niti pomislimo ne, da je naša solata, ki je pripotovala iz Sicilije, španskega juga ali Afrike, porabila 50 litrov vode, še nekajkrat toliko pa zelena, paradižniki in kumare. Vse to pa ni nič v primerjavi z namakanjem pašnikov, namenjenih živinoreji – zato je potrebno 12-krat več vode kot za gojenje zelenjave. Poraba vode je marsikje potratna. Ali ste vedeli, da celo proizvajalci osvežilnih pijač za en liter, ki nam ga prodajo v plastenkah, porabijo v povprečju 3 litre vode (in pol litra  nafte).

Na suhi strani Alp
V Sloveniji živi večina ljudi v zmotnem prepričanju, da imamo vode zadosti. Včasih sicer slišimo, da je v Pomurju ali na Primorskem suša, a to je težava, ki prizadene le nekaj odstotkov prebivalcev, ki še vedno vztrajajo pri kmetovanju, v katerem država tako in tako ne vidi prihodnosti. Večino bolj prizadene pomanjkanje vode za umetno zasneževanje ali poletna prepoved, da bi z vodo iz pipe zalivali svoje zelenice in prali jeklene konjičke.

Poglejmo resnici v oči. Slovenci proizvedemo le četrtino hrane, ki jo potrebujemo za svoje preživetje. Ostale tri četrtine uvažamo, s čimer posredno uvažamo tudi vodo, ki je bila potrebna za njeno proizvodnjo, in hkrati močno prispevamo h globalni kraji vode najbolj revnim in ogroženim - za blaginjo razvajenih in bogatih.

Izvoz suše
Prejšnja generacija je proizvedla dvakrat manj hrane, kot je proizvedemo danes, in za to porabila trikrat manj vode. Stara žita so zahtevala veliko manj vode kot sodobne hibridne sorte, star način pridelave je tudi bolj skrbel za tla, zato so rastline znale same priti do vode v globljih plasteh.
Danes imamo potratno masovno proizvodnjo hrane, ki uničuje tla z namakanjem, umetnim gnojenjem in ustvarja le puščave. Tudi v marcu bi radi jedli zeleno solato, paradižnik, jagode ... Globalna ekonomija nam jih tudi zagotavlja. Vas morda stane kilogram paradižnika 1 evro, a cena zanj je dejansko tudi 50 do 100 litrov vode, ki jo je ta paradižnik ukradel revnim kmetom.

Kot pravi Bruce Lankford, predavatelj na univerzi East Anglia: "Izvažamo sušo! Sodobno kmetijstvo je na papirju videti dobro, zato ga prikazujemo kot razvoj teh držav. Resnica je, da ima od tega koristi peščica ljudi, množicam, ki smo jim izsušili zajetja, rečne struge in jim onemogočili, da bi se na lastni zemlji prehranjevali in preživeli, pa prinaša le hudo revščino."

Oni so žejni!
Svetovna banka dela za razvite Evropejce, med katere se s ponosom uvrščamo. Revnim državam omogoča kredite za izgradnjo namakalnih sistemov in masovno proizvodnjo sadja, zelenjave in rož, ki jih Evropa in ZDA želita uvažati.
Vrednost vode v kalkulaciji ni upoštevana, zato je cena za zahodni svet zelo ugodna.
Veliki namakalni sistemi preusmerjajo rečne tokove - vodo odtegnejo revnim kmetom, katerih zemljišča ostanejo suha, njihove družine pa lačne.
Zaradi vode se že spopadajo plemena in regije. V Egiptu je izvoz zelenjave tako pomemben, da je vlada angažirala vojsko za varovanje namakalnih sistemov ter zagrozila z orožjem vsakomur (tudi sosednjim državam), ki bi poskusil zajeti in preusmeriti vodo iz Nila ali njegovih pritokov.

Zaradi kenijskih vrtnic, ki jih gojijo za razvajene Evropejce, je lačnih in žejnih na tisoče kenijskih otrok. David Harper, biolog z Univerze v Leicesterju (Anglija), ki v imenu organizacije Earthwatch že 17 let spremlja stanje kenijskega jezera Naivasha, pravi: "Jezero je dobesedno žrtvovano zaradi naših potratnih želja. Vsak Evropejec, ki uživa kenijski fižol, jagode ali si krasi dom s kenijskimi vrtnicami, je odgovoren tudi za porabo vode iz jezera Naivasha. Dobesedno izsesali in posušili smo ga. Kmalu bo to le suha, smrdljiva mlakuža, ob kateri bodo umirali žejni in lačni lokalni prebivalci."

Veliko zelenjave in sadja, ki ga pojemo v Sloveniji, prihaja iz Španije. Površine pod plastiko so v južni Španiji že tako velike, da so vidne iz vesolja s prostim očesom. Španija pa se sooča z najnižjimi količinami padavin v dolgi zgodovini meritev. Večni sneg ledenika na Sierra Nevadi je le še spomin. Se bo celotno območje kmalu spremenilo v puščavo, bodo za namakanje zelenjave uporabili še zadnje vire pitne vode?

Tudi Kitajska se prvič v zgodovini sooča s spremembami v svoji vodni ekonomiji. Riž je velik porabnik vode. Za eno tono pridelanega riža, porabijo na riževih poljih 2.000 ton vode.

Rešitve obstajajo!
Kot ponavadi so najboljše rešitve najenostavnejše in skoraj zastonj. Zahtevajo le, da iz globalne kraje preidemo k lokalni oskrbi.
Ali ste vedeli, da biodinamiki obvladajo način pridelave, v katerem rastlin skoraj ni treba zalivati? S posebnimi kompostnimi pripravki poglabljajo humusno plast v tleh in izboljšujejo sposobnost tal, da zadržijo vodo. Pripravek gnoj iz roga je znan tudi po tem, da spodbuja rastline k razvoju nekajkrat daljših koreninskih sistemov kot sicer - tako postajajo zelo odporne na sušo. V primeru zelo velike suše znajo biodinamiki z nekaj litri vode »zaliti« cel vrt. Skrivnost je v tem, da vodo pred tem vrtinčijo in zmanjšajo njeno površinsko napetost. Tako lahko rastline uporabijo prav vsako molekulo vode.

Površinska napetost vode je manjša pri deževnici, zato deževnica veliko bolje odžeja, nahrani rastline kot voda iz pipe. Vodovodna voda ob tem, da je trda, vsebuje tudi klor, ki uničuje mikroorganizme v tleh in zmanjšuje sposobnost tal, da bi sama zadrževala vodo. Zbiranje deževnice je v današnjem času praktično nuja in etična dolžnost! 

---

Ključne besede:
poraba vode, namakanje, suša, proizvodnja hrane

 

Sorodni članki:

• Kako izbrati termalno vodo
• Ožeti, prekurjeni, presušeni …
• Sonce suši tudi od znotraj

0,03125