Projekt Skupaj za zdravje je po svoje nastal prav na podlagi moje lastne ugotovitve razlike med „izgorevanjem” in gorečnostjo. 

Še vedno se spomnim svojega starega delovnega mesta, kjer so bili moje znanje in sposobnosti v službi manj plemenitih projektov. Dan za dnem sem se počutila vse slabše. Zdelo se mi je, kot da na hrbtu nosim vrečo cementa. Pogled v ogledalo pa je prikazoval osebo, ki stiska ustnice in poskuša „zdržati še malo”. Takratni rokovnik je bil skoraj formata A3 in v njem je bilo dovolj prostora za več kot 30 obveznosti vsak dan. 

Vas zanima, koliko protibolečinskih tablet, črnega čaja in kola pijač sem takrat „pokurila”, da bi lahko delovala?

Nato pa se je nekega dne zgodilo nekaj nepričakovanega. Bil je eden tistih dni, ki jim ni videti konca. Lahko sem le izbirala, katere požare bom gasila prednostno. Da bi naredila vse, kar so od mene pričakovali, pa ni bilo verjetno. In tako sem se lotila prve naloge – vendar nisem prišla daleč, saj me je v trebuhu kar zvilo. „Morda sem kaj slabega pojedla,” sem pomislila in se poskusila posvetiti kakšnemu drugemu opravilu. „Vsaj dokumentacijo za računovodstvo lahko pripravim, če mi kaj bolj ustvarjalnega ne gre od rok.” Ponovno se je oglasila bolečina v križu. „Verjetno se približuje sneg in pritisk pada,” sem se tolažila. Tako sem se prebijala od ene do druge naloge in od ene do druge bolečine, dokler nisem odnehala in se lotila članka, ki sem ga hotela napisati „za svojo dušo”. In naenkrat so vse bolečine izginile, bila sem popolnoma budna, zbrana in hrbet me ni prav nič več bolel. 

„Zanimivo – verjetno nas je fronta nizkega pritiska ravnokar obšla,” sem si mislila. „Zdaj ko mi je bolje, se lahko lotim tudi projektov, ki mi danes nikakor ne gredo od rok.” Ponovno sem poskusila in pri vsakem opravilu so se ponovile natančno enake bolečine kot takrat, ko sem se teh nalog lotila prvič. 

„To ne more biti res,” se mi je začelo svitati. Poskusila sem znova s člankom – in bolečine so ponovno izginile. Poskusila sem kaj drugega in bolečine so se vrnile. Kot da mi je stvarstvo poskušalo dopovedati: „Ali boš že dojela, zakaj pri vsem tem gre?” Počutila sem se kot Pavlovov pes v poskusu treniranja pogojnega refleksa. Sporočilo je bilo tako jasno, da ga ni bilo mogoče spregledati. Tisto, kar me je veselilo, me ni utrujalo. Tam, kjer sem hotela nekaj narediti na silo, pa je energija v hipu izpuhtela.

Ne rečem, da sem takoj zaživela v skladu s tem spoznanjem. Tako kot mnogi izmed vas sem „produkt stare vzgoje” (iz časov, ko otroku ni bilo vse dovoljeno) in vse od otroštva naprej so mi vcepljali v glavo, da ne more biti vse po moje, da se je treba tudi žrtvovati, pogoltniti, potrpeti, biti priden!

Tisto, kar danes prepoznavam kot poštenost do sebe in drugih, sem dolga leta zmotno označevala kot nedopustno sebičnost. 

Zato sem toliko bolj hvaležna bolezni in bolečini, da mi je tako učinkovito pokazala pravo pot. 

Težko povem, kdaj je nastopil trenutek, ko je bilo pripravljenosti slediti lastni vesti več kot moči, da se ji uprem. Spomnim se le neverjetne spremembe v energiji, ko sem se prvič zbudila (mislim, da sem bila takrat stara več kot 45 let) in si namesto vprašanja: „Kaj vse moram danes narediti?” zastavila vprašanje: „Kaj bi me danes najbolj veselilo?”

In tako sem najprej opravila tisto, kar sem si v tistem trenutku najbolj želela, nato pa sem se vprašala, kaj je naslednje. In verjeli ali ne, tudi po 12 urah neprekinjenega dela nisem čutila niti malo utrujenosti. 

Včasih pozabim na lastna spoznanja in dovolim, da me cunami pričakovanj ujame v svoj vrtinec. Verjetno poznate ta občutek, ko se po odličnem spancu zbudite polni moči in že v postelji začnete premišljevati, kaj vse bo treba postoriti v dnevu, ki je pred vami. Nekajkrat sem opazovala ta občutek, kako vsa spočitost naenkrat izpuhti, ko začnejo deževati misli: „Kaj če tega ne bom uspela dokončati do roka, …, še to je za urediti, …, še tega moram poklicati, …” Kljub dobremu spancu bi bila že po 10 minut takšnega razmišljanja kot ožeta cunja, pa se dan sploh še ni začel. 

Tako sem odkrila, da ni večjega potrošnika naše lastne energije, kot so naše misli. Morda se vam zdi, da so misli zastonj, dejansko pa nam „pijejo kri”, vsakič ko se oglasijo – seveda če so negativne. Enako velja za čustva strahu, skrbi, žalosti, jeze ali pohlepa.

Zato zelo sistematično „treniram” prisotnost tu in zdaj. Moj rokovnik je danes štirikrat manjši kot včasih in v njem je dovolj prostora za nekaj najbolj pomembnih beležk. Ko pa se posli nagrmadijo, jih sicer pridno zapišem, vendar se jih lotevam enega za drugim. 

Ko vozim, vozim – ne dvigam telefona, ne premišljujem – le vozim. 

Ko predavam – sem v celoti v predavanju.

Ko pišem – sem v pisanju.

Ko kuham, sem „vsa v loncu”! 

In ko mi to uspe – je vse tako preprosto, zanimivo in energije nikoli ne zmanjka. 

Takoj ko začnejo misli skakati kot opica po kletki, nastanejo težave. Takrat se počutim, kot da bi mi nekdo prekinil dotok energije. In naenkrat še najbolj preprosto opravilo postane zapleteno in utrujajoče. 

Pogosto me ljudje sprašujejo, kako nam uspe delati toliko stvari hkrati? 

Istočasno zares ne bi šlo, eno za drugim pa zares gre. 

Čebele ne pelje od cveta do cveta norma – koliko nektarja mora nabrati. Tisto, kar jo žene, je navdušenje nad vonjem in lepoto vsakega cveta. Predstavljam si jih, kako navdušeno poskakujejo: „Joj, poglej tega, kako je lep. Pa še tega in tega, … Grem se ga dotaknit.” Vse, česar se resnično dotaknemo, nam da novo „porcijo” energije in ta nas pelje do naslednjega cveta. 

Dan je dejansko prekratek za vse, kar me navdušuje. Zato komaj čakam naslednjega, da lahko letim naprej. 

Težave nastopijo takrat, ko se upiramo poti, po kateri nas želi lastna vest popeljati. Čim dlje smo od svoje prave poti, toliko manj energije je na njej. Tavamo v megli, zebe nas, utrujeni smo in noben denar nas ne more nahraniti in potešiti. Takrat nismo več v luči, takrat smo le poleno, ki bo zgorelo za ambicije tistih, ki se hranijo z našo energijo. 

Tako čutim razliko med notranjim ognjem, ki nas greje, in zunanjim pritiskom, ki nas želi „skuriti”.