Da narava danes trpi posledice neumnosti od sebe odtujenega človeka in njegovega sijajnega znanstvenega „napredka“, ni več skrivnost. Nevladne okoljevarstvene organizacije, posamezni aktivisti in drugi kričijo, da je „dovolj onesnaževanja“, da moramo ohraniti naravo za svoje potomce, saj smo vendar odvisni od vode, hrane in zraka, ki nam ga narava daje! Če zastrupljamo in uničujemo naravo, s tem zagotovo zastrupljamo in uničujemo tudi sebe – ali je to tako težko razumeti?! Toda ušesa od sebe odtujenega človeka so gluha, brezbrižnost do narave in njenih virov – tudi vodnih, pa je vse večja. Na to temo je svoja razmišljanja zapisal tu Alfred Vogel, in sicer takole...

V preteklosti so bili Švicarji vzgojeni tako, da so hoteli imeti svojo deželo čisto. To se je začelo že v otroški dobi. Tudi v šoli so pazili na strog red in na izletu je vsak učitelj poskrbel, da za seboj niso puščali odpadkov ali papirja. To se je naglo spremenilo, ko so vdrli v deželo drugi vplivi. Prijazen gozdič v dolini ob Renu, ki je bil vedno prijeten prostorček za oddih, je bil v lepi pokrajini kmalu poln papirja in odpadkov. Prikrita jeza je zagrabila marsikaterega Švicarja, ko je to videl. 

Kljub krajevnim naporom pa so se nove navade le še širile. Slabe prazne besede: „Danes vsi tako delajo, saj drugi pospravljajo,“ zastrupljajo čut otrokom, mladini in odraslim. Dve mladi engadinski dekleti sta s kikirikijevimi lupinami ob čakanju na vlak zasmetili ves postajni peron, se spominja Alfred Vogel. Njegov opomin: „No, no!“ pa je povzročil le plaho zadrego in lahkomiselno opravičilo: „Danes se tako dela, saj bo postajni uslužbenec vse pospravil.“ Tako se vede „dobro vzgojena“ mladina in ni čudno, če tudi v najlepših krajih srečamo pomanjkanje smisla za red in ljubezen do nedotakljive narave. 

Vse več odpadkov na vsakem koraku …

Odpadki ležijo v vsakem potoku ali hudourniku. Trata ali rob poti nam kažeta, kako so se ljudje na tem kraju zabavali, ne da bi pomislili, da delajo krivico naravni lepoti, ki bi se je radi veselili tudi drugi. Kako pa naj se je, če morajo sesti v takšen nered škatel, papirja in odpadkov? Tako grdo ravnanje ni prihranjeno niti trati niti gozdu, celo alpskim cveticam in belemu snegu ne! Kako hitro izginejo dobre navade, če prevladajo slabi vplivi, in kako plitvo je zakoreninjen smisel za lepoto, če se lahko tako hitro sprijaznimo z grdim neredom!

V preteklosti je Alfred Vogel na svojih popotovanjih vedno hvalil čistočo svoje dežele in nikoli si ni misli, da bi se tudi pri njih lahko tako naglo razbohotilo pomanjkanje razumevanja in nerazumevanje, ki sta ga v daljnih deželah pogosto odbijala. Živo se je spominjal nekega pripetljaja v Srednji Ameriki. Živalska trupla in vsakovrstni odpadki so ležali v nekem potoku, katerega voda je nižje spodaj namakala vrtove, v njej so se kopali in umivali ter jo deloma uporabljali celo za kuhanje. Morda so Indijanci naravnejši kot mi, vendar so iztrebki v vodi med njimi povzročili pravo nadlogo. Očitno pomanjkanje higiene je pri Indijancih in podobno živečih narodih pripeljalo do hude glistavosti. Cele pokrajine so okužene s črevesnimi zajedavci in amebami. Takšno zlo ima hude posledice za zdravje, celo hiranje, pa se za vse to odgovorni le malo ali nič ne brigajo, da bi našli kakršno koli potrebno pomoč.

Strokovnjaki so me poučili, da smo v Evropi izpostavljeni vedno večjim nevarnostim. Na Expo so kot zgovorno pričevanje prikazovali dober film, ki je vsem jasno pokazal, kako je z našimi vodami. Toda kot vedno odločilno ni le seznanjanje ljudi, temveč bi morala tudi vlada naglo ukrepati, da bi našla hitro pomoč, da onesnaževanje in zasmraditev naših jezer in rek ne bi napredovala. V nevarnosti so namreč vse ribe, saj bodo izumrle, če bodo vode še bolj zastrupljene. S tem bo onemogočeno bogato življenje vodnih živali in ob njih živečih vodnih ptic. Večini med nami pa je že znano, da so morali v mnogih krajih kopanje že prepovedati.

Kdor je spoznal težave, se bo nehote pridružil vedno glasnejšim protestom. Osebno pa lahko prispevamo tako, da pazimo, da se obvaruje lepota dežele. Čas je že, da bi spet resneje gojili znani red in čistočo, ki sta bila v preteklosti samoumevna.