Skupaj razkrivamo

28.1.2014

Ali smo sužnji korporacij?
Besedilo: Sanja Lončar

Države postajajo zgolj podjetja, ljudje v njih pa so le zaposleni, ki morajo ustvariti dobiček za svoje lastnike. Kdo pa so lastniki, se sprašujete?
Vse bolj je očitno, da so lastniki držav postali bankirji. Oni postavljajo vlade, v katerih sedijo ali njihovi predstavniki ali pridni in poslušni izvajalci njihovih nalog.

Oglejmo si strukturo stroškov naše državne blagajne: 10 % državnega proračuna dajemo le za servisiranje obresti. Bankam bomo za polnjenje bančnih lukenj (ki so jih spraznili zaščiteni tajkuni) dolžni poravnati 4,8 milijarde EUR (trenutno je to še kakšnih dodatnih 2.400 EUR na prebivalca). Za TEŠ 6 pa bomo primaknili še 1,4 milijarde EUR. 

Ker je sistem ustvarjen tako, da se dolg z obrestno mero 6 % podvoji v 12 letih, bomo verjetno kmalu podobni Nigeriji, ki si je leta 1986 izposodila 5 milijard dolarjev (toliko bomo tudi mi potrebovali za sanacijo bank), do leta 2008 so odplačali 16 milijard, pa so jim bančniki izračunali, da morajo plačati še 28 milijard dolarjev dolga. (Iz govora nigerijskega predsednika Obasanje na sestanku G8 leta 2008.)

Četudi morda nikoli niste vzeli kredita, boste ta denar tako ali drugače odplačali. Namesto da bi z njim oskrbeli sebe in svojo družino, ga boste namenili gospodarjem denarja. Tako je videti sodobno dolžniško suženjstvo, v katerega so vpletene domala vse države tega sveta. 

Licenca za zasužnjevanje
Lastniki kapitala so v veliki meri že postali lastniki planeta. Ameriške državne rezerve, Evropska banka za obnovo in razvoj, svetovna banka itd. Kljub nacionalnim imenom so vse to zasebne banke, ki so v lasti nekaj družin. Te imajo pravico denar po želji proizvajati in določati pogoje, pod katerimi ga bodo dajale v uporabo. 

Če bi me prosili, da vam posodim denar, vam lahko dam le to, kar sem zares zaslužila in prihranila. Pri teh bankah pa je drugače, saj lahko denar preprosto natisnejo, ali kar je še bolj pogosto, le izpišejo želeni znesek na zaslonu računalnika in ta vam je na razpolago. Kako celotni postopek poteka, lahko preberete v vse večjem številu knjig. (V branje vam priporočamo knjigi „Denar – nedolžna prevara?“ avtorja Aleša Praprotnika in „Izpovedi ekonomskega morilca“ avtorja Johna Perkinsa, Založba Sanje.)

S tem, da denar nenehno dotiskujejo in ga prodajajo z visokimi obrestmi, smo dvakrat oškodovani. Ker je v obtoku več denarja, kot je realno izdelkov in storitev, nastaja inflacija. To pomeni, da vsakič, ko banka izda novi denar, tisti denar, ki ga že imamo v banki ali „nogavici“, izgubi pri svoji vrednosti. In s tem, manj vrednim denarjem, moramo ustvariti tudi dovolj novega denarja, da poplačamo še obresti. Ker so danes vsaka naložba, vsak nakup in vsaka bančna garancija za posel obremenjeni s temi obrestmi, njihova vrednost v končni ceni nenehno raste. V knjigi „Zavzemimo denar“ avtorice Margrit Kennedy lahko preberemo, da 40 % cene skoraj vsega, kar kupujemo, predstavlja plačilo obresti, ki so se nabrale na poti ustvarjanja tega izdelka ali storitve. 
Tako iz dneva v dan nastajajo dolgovi ki jih posamezniki, podjetja in celo države ne morejo odplačati. 

Nič zato, banke nam bodo potem odobrile nove kredite pod še slabšimi pogoji in s tem pospešile naše dolžništvo. Na koncu bomo ob hišo, država pa bo morala na enak način, za drobiž, prodati vodo, energetiko, rudnike in dobra podjetja. Tako bo nazadnje računalniška igrica z virtualnim denarjem vodila v nekaj, o čemer so lahko vsi vodje in veliki vojskovodje do zdaj le sanjali – kako osvojiti svet brez vojne in postati celo legitimni lastnik ozemlja in vsega na njem. 

Tako kot v Sloveniji ugotavljamo, da so nam ukradli državo, ugotavljajo podobno tudi drugje po svetu. Povsod se srečujejo z enakim scenarijem. 1 % najbolj premožnih je v takšni meri obvladal politiko, zakonodajo, medije in sodstvo, da lahko kljub „demokraciji“ vlada ostalim 99 %. 

Škoda se nam zdi zapraviti veliko strani novic, da bi vam vedno znova dokazovali, kako države interese korporacij postavljajo pred interese države, naroda in narave. Ali se še spomnite, kako je Avstrija končala na sodišču, ko je prepovedala gensko spremenjene organizme na svojem ozemlju in s tem kršila pravila svobodne trgovine?

Tudi sodobni sodni procesi so več kot zgovorni. Ko želijo države zaščititi svoje okolje, zrak in zdravje svojih državljanov, jih bodo velike korporacije tožile zaradi izgube dobičkov. (Več pod črto.) Ko želimo vedeti, kdo leti in riše kemične šahovnice nad našimi glavami, so naši politiki naenkrat gluhi in slepi. 

Ko želimo vedeti, od česa se umira v katerem delu Slovenije ali pri določenih poklicih, nam „naši uradi“, ki jih davkoplačevalci plačamo, da bi skrbeli za „naše zdravje“, naenkrat razložijo, da statistični podatki na žalost niso zajeti na takšen način, da bi lahko ugotovili, koliko so določena podjetja škodljiva za zdravje prebivalcev.

Če ste med tistim enim promilom ljudi, ki pazljivo bere zakonodajo o zdravstvenih trditvah, lahko preberete, da države nimajo več pravice svojim državljanom svetovati, kakšno hrano naj uživajo, če ta trditev ni odobrena s strani EFSA. Kampanja, v kateri bi vam, denimo, Ministrstvo za zdravje priporočalo več sadja in zelenjave, saj bo to koristilo zdravju srca in ožilja, bi bila prepovedana in država kaznovana, saj te trditve ni na seznamu odobrenih trditev. 

Državni organi pa bi bili še v večjih težavah, če bi želeli kakšno živilo odsvetovati. Armade korporativnih odvetnikov bi se takoj vrgle na delo. Torej je povsem v redu, da določeno živilo ustvari milijardno škodo na področju zdravja in okolja, ni pa v redu, da nanj opozorimo državljane, saj bomo s tem zmanjšali dobičke korporacijam. 

Ko bomo dojeli, da ne glasujemo na voliščih, temveč večkrat na dan, in sicer vsakič ko odpremo denarnico, se bodo razmere moči hitro spremenile. Ne glede na moč in armade odvetnikov vsa moč korporacij preneha v trenutku, ko nehamo uživati njihove izdelke ali storitve. Predstavljajte si, da mesec dni nihče ne kupi izdelka enega podjetja? Naši nakupi so naša resnična moč. Tako kot bo v nas samih zmagalo tisto, kar bomo podpirali, velja enako tudi za družbo. 

Da gre za resnično moč, zaradi katere mogotci ne morejo mirno spati, priča tudi novi predlog zakona, ki so ga vložili v Avstraliji. Z njim bi radi prepovedali pravico do bojkota izdelkov ali storitev.

Naša edina rešitev je, da preprosto prenehamo hraniti tisto, kar se hrani z nami, in začnemo hraniti tisto, kar bo omogočalo prihodnost nam in našim prihodnjim rodovom. Tveganja časa, v katerem se nahajamo, so veliko večja, kot si mnogi predstavljajo. Na srečo so tudi moči, s katerimi razpolagamo, veliko večje, kot si predstavlja ta 1 % mogotcev. Kako se bo leto 2014 zapisalo v našo zgodovino, bomo odločali vsi skupaj. Vsak dan …

Kako sistem funkcionira? 
Bi radi spoznali bolj natančno kako sistem funkcionira in kakšne so vaše možnosti v vsem tem. Priporočamo v branje članek na povezavi http://svobodensvet.wordpress.com/clanek/
_____________________________________________________________

Podjetje Eli Lilly toži Kanado za izgubo dobička v višini 500 milijonov dolarjev. 

Razlog za tožbo je klavzula trgovinske pogodbe (NAFTA), ki določa, da lahko korporacija toži državo, če njena zakonodaja vpliva na njen pričakovani dobiček. V tem primeru je Kanada ravnala po svojih zakonih in farmacevtskemu gigantu ni odobrila podaljšanja patenta za zelo draga zdravila, ki se uporabljajo pri ADHD in shizofreniji. (http://www.cbc.ca)
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _  _ _ _

BAYER in SYNGENTA tožita Evropo zaradi dvoletnega moratorija na uporabo neonikotinoidov – pesticidov, kar je bilo sprejeto na osnovi poročila EFSA, ki jih ocenjuje kot akutno tveganje za zdravje čebel. 
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _  _ _ _

Tobačni velikan Philip Morris toži Avstralijo za milijarde dolarjev izgubljenega dobička, saj vlada izvaja dejavnosti za omejevanje kajenja med najstniki. 
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _  _ _ _

Infinito Gold, kanadsko podjetje, toži Kostariko in zahteva milijardo dolarjev odškodnine, ker se je država odločila zaščititi deževni gozd in prepovedati površinske rudnike zlata, pri katerih se uporabljajo za naravo zelo škodljive kemikalije. 
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _  _ _ _

Podjetja z obstoječo zakonodajo niso zadovoljna, zato pripravljajo novo, ki naj bi omogočilo novo trgovinsko povezovanje pod imenom Trans Pacific Partnership (TPP in TTIP). Če bo takšna zakonodaja sprejeta, bo korporacijam omogočila še veliko večje možnosti, da tožijo države zaradi ukrepov, ki bi lahko škodovali njihovim dobičkom. Več informacij o tem in možnih ukrepih civilne družbe preberite na http://action.sumofus.org/a/tpp-lawsuits/?sub=taf.

Ključne besede:
državna blagajna, banka, sistem, suženjstvo, denar, krediti, inflacija, obresti, dolgovi, korporacije, hrana

 

Sorodni članki:

1,757813E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: