Že leta poslušamo o brezposelnosti. Ljudje ostajajo brez služb in se vse težje preživljajo. Pa je za vse to zares kriva izguba službe ali to, da smo pozabili na bistvo dela? Ne tako dolgo nazaj službe sploh niso obstajale oziroma jih večina ljudi nikoli ni niti iskala. Zakaj je zaposlitev postala naša edina vizija smotrnega življenja? Kam smo prišli, da nam drugi narekujejo, kako bo naše življenje potekalo – ali smo se zares tako oddaljili od bistva življenja? Seveda je nekaterim v interesu, da ne vidimo druge možnosti.  Vprašanje pa je, ali je to zares v našem interesu. 

Zakaj nam, na primer, ob vsem tem negativizmu in slabem stanju v državi nihče ne predlaga, da bi brezposelni sami obdelovali njive, si pridelali svojo hrano in višek namenili prodaji, sorodnikom. Lahko bi se povezalo več brezposelnih in uspehov bi bilo lahko tako še več. Nekateri poskusi združenj brezposelnih že obstajajo, konkretnih rezultatov pa še ni. Pohvale vreden je projekt društva Urbani eko vrt iz Maribora, ki si prizadeva za intenzivno uvajanje ekološke pridelave sadja in zelenjave tudi znotraj urbanih mestnih območij, k temu projektu pa lahko pristopi prav vsak.

Spodbudno bi bilo imeti take projekte tudi drugod po državi. Ob stalnih podražitvah je kakovost hrane v klasičnih trgovinah čedalje slabša. Veliko ljudi se tega zaveda, vendar ne storijo ničesar. Zakaj bi si torej nekdo, ki nima zaposlitve in mu za hrano ne ostane veliko denarja, še poslabšal svoje fizično in duševno zdravje s hrano, ki nam prinaša samo bolezen, nezadovoljstvo in je po možnosti pripotovala iz krajev, ki jih večina od nas še nikoli ni obiskala?

Hrana iz daljnih krajev je kot popotnik, ki ima na svoji poti mnogo postojank, toda ko pride na cilj, je utrujen, izčrpan in si zaželi nekoliko počitka. Na različnih postojankah hrano zamrznejo, nato odtalijo, obsevajo, škropijo s pesticidi, herbicidi, fungicidi, ko pride na cilj pa po kratkem času začne gniti, propadati. Le kdo bi si želel jesti tako hrano? Ob pogledu na nakupovalne vozičke očitno še zmeraj ogromno ljudi. Rešitev imamo torej na dlani … Samo zavihati je treba rokave.

Rešitve so povsem preproste, za njihovo izvedbo pa ne potrebujemo veliko, le iznajdljivost, marljivost in dober namen. Če ste brezposelni, lahko torej čas, ki vam ostane, izkoristite za lastno pridelavo hrane. Vrtiček/njivo si lahko izposodite pri kakem sorodniku ali jo najamete. Ogromno ljudi bi bilo presrečnih, če bi njivo komu za minimalen denar dali v najem, zelo priročni pa so tudi najemi njiv v okviru kmetijskih zbornic, kjer se pogodba običajno  sklene za 10 let, letna zakupnina pa znaša od 100 do 150 EUR na hektar. Njivo vam za minimalen prispevek lahko zorje kmet, lahko pa mu v zameno ponudite pomoč na kmetiji ali mu odstopite del pridelka. Na isti način lahko pridobite gnoj, vendar pazite, pri katerem kmetu ga vzamete, saj se tudi v gnoju skrivajo ostanki gnojil, hormonov, antibiotikov in pesticidov. Potrebovali boste tudi kakovostna semena. S podpiranjem slovenskih blagovnih znamk bomo naredili več koristi naenkrat. Podpirali bomo slovenska avtohtona semena, preprečili vstop drugim multinacionalkam na naše območje, ki se trudijo z genskim inženiringom, podpirali slovenska delovna mesta itd. Naj omenimo dve podjetji, to sta Semenarna Ljubljana, ki trži tudi čedalje več ekoloških semen, ter Amarant, ki prodaja izključno ekološka semena, tudi naših avtohtonih sort. Ekološka semena so nekoliko dražja, toda edina primerna za najbolj zdravo pridelavo hrane. Ne pozabimo pa iz njih pridelati svoja lastna semena, ki jih bomo naslednje leto uporabili brezplačno! Če se za nakup semen ponovno pojavi finančna težava, obstaja alternativa – pridružimo se Štafeti semen in lokalnim izmenjavam semen (povprašajte pri lokalnih biodinamičnih društvih).

Četudi nimamo lastnega sadovnjaka ali sorodnika, ki bi nam odstopil del sadja za ozimnico, si lahko priskrbimo ekološko sadje. Veliko je kmetov, ki imajo v času sezone višek sadja ali pri obiranju potrebujejo pomoč. Če nismo omejeni s časom, lahko ponudimo pomoč, v zameno zanjo pa nam bo kmet odstopil del pridelka. Lepa beseda lepo mesto najde, zato je najbolje, da osebno pokličete izbranega kmeta ali se oglasite pri njem in ga povprašate o tej možnosti.

Tudi žita si lahko pridelamo sami. Najbolje se na sušnih območjih obnese pšenica, na težjih tleh tudi pira, ki jo sejemo v oktobru/novembru, za njeno pridelavo pa ne potrebujemo gnojil in škropiv, saj sama po sebi daje dober pridelek. Verjetno se sprašujete – kaj pa žetev? Nič preprostejšega od tega! Lahko se povežemo z enako mislečimi in skupaj zasadimo ter tudi požanjemo žito. Najem kombajna nas bo stal prib. 100 EUR na hektar, če si stroške razdelimo, pa znese bistveno manj. Še vedno pa sta tudi tukaj bolj preprosti in cenejši možnosti ročna žetev s srpi in ročno omlatenje, kot so to počeli naši predniki. Nato potrebujemo samo še mlin za žita, s čimer si bomo zagotovili ves čas svežo moko, ki ima bistveno več prednosti od tiste, ki dolgo stoji na policah. Tudi tukaj si lahko stroške razdelimo in mlin kupimo skupaj s prijatelji, sorodniki, sosedi itd. Luščine pire so primerne za polnjenje vzglavnikov. Ko enkrat poskusite tak vzglavnik, ga ne boste več zamenjali. Ne pozabite tudi na kaljenje semen in si povečajte vitaminski nabor v teh pustih mesecih.

Divje jagode, borovnice, koprive, želod, divji orehi, robide, … Tudi divje sadje, zelišča ima prav vsak od nas na razpolago v izobilju, le oditi je treba v gozd, na travnik, v gore ter uživati v vseh skrivnostih in blagodejnostih, ki nam jih narava ponuja. Ni večjega bogastva od tega. Še pred obiskom narave se podučimo o vsem, kar bomo nabrali.

Turobne zimske dni lahko izkoristimo za samoizobraževanje. Brezposelni se lahko v knjižnico včlanite brezplačno, o zeliščih pa lahko ogromno preberete tudi v naših zbirkah projekta Skupaj za zdravje človeka in narave. Ob vsem tem se vprašamo, kdo je tukaj revež – brezposelni, ki lahko naredi take spremembe v svojem življenju, ali nekdo, ki je polno zaposlen in nima časa za zdravo življenje, kaj šele za zdravo pridelavo hrane. Odgovor je na dlani.