Najbolj poklicana oseba, ki pozna vse trnove poti registracije naravnih zdravil, je zagotovo Robert Terčelj Schweizer, ustanovitelj podjetja Farmedica, ki že 20 let v Slovenijo prinaša najboljše, kar je mogoče dobiti na evropskem trgu fitofarmacevtskih izdelkov. Do zdaj so registrirali19 izdelkov, kar je tretjina vseh registriranih na Slovenskem trgu. Da spomnimo, skupaj je v Sloveniji registriranih le 58 zdravil rastlinskega izvora. Zato smo se z g. Terčeljem pogovarjali o trenutnih razmerah na tem področju in obetih za prihodnost. 

Če strogo gledamo le Zakon o zdravilih, razlike sploh ni. V obeh primerih govorimo o zdravilih. Zdravilo mora imeti farmacevtsko kakovost, dokazano učinkovitost in določeno stopnjo registracije. Imeti mora tudi sledeno varnost. To pomeni, da spremljamo varnost zdravila tudi v času, ko je že v uporabi. To je za stroko včasih težko doumljivo. Ko jim povemo, da imamo zdravila, nam nekateri odvrnejo, da so to le zeliščna zdravila, učinki placeba. Marsikdo ne ve, da so postopki in merila za registracijo zdravila rastlinskega izvora prav tako zahtevni kot, na primer, za zdravilo proti bolečinam. Pri nas so včasih te stvari nedojemljive tudi zato, ker se medicinska stroka s tem ne ukvarja že v času študija. Ker zdravil iz zdravilnih rastlin ni niti v njihovih smernicah, tega dela zdravil ne prepoznajo. Če poenostavimo, razlika je samo v tem, ali je sintezo naredila narava ali pa proizvodna enota in je seveda v moči zdravila.

Na žalost (še) ne. V nekaterih evropskih državah je drugače. V Nemčiji, denimo, zdravila rastlinskega izvora za otroke še vedno plača zavarovalnica. V Švici je to širše, Švicarji so šli na referendum, kjer so izglasovali ustavno pravico, da zavarovalnica plača tudi tak način zdravljenja. Pravijo, da so v Švici bogatejši. Morda so prav zato bogati, ker ne zapravljajo denarja za zdravljenje stranskih učinkov nekaterih zdravil, če lahko z naravnimi zdravili pravočasno dosežejo bolj varne in bolj trajne rezultate. Pri nas zaenkrat ne kaže, da bo šlo v to smer. 

Treba je narediti veliko raziskav, da dobimo čim bolj zanesljivo statistiko. Pri zdravilih rastlinskega izvora je to težje. Če za neko substanco dokažeš, da je delovala, se bo pojavil nekdo drug, ki bo uporabil tvoje podatke. In tega niti ne moreš zameriti, saj je to za javno dobro. Če imaš sintezno učinkovino, jo zaščitiš in je naslednjih 20 let ne more nihče kopirati. Tudi zato pri zdravilih rastlinskega izvora ni tako obsežnih kliničnih študij kot pri sintetičnih zdravilih. Ne zato, ker bi bile rastline manj močne od sinteznih snovi. Preprosto gre prej za to, da z njimi nihče ne more zaslužiti toliko kot s sinteznimi učinkovinami. Zato tudi tako velike naložbe v raziskave niso možne. 

Lahko, vendar je tudi to odvisno od posameznega primera. Pri nekaterih fitofarmacevtskih sredstvih imamo celo študijo, kjer so osebe jemale zdravilo skupaj z antibiotikom. Za Sinupret® je, denimo, že dokazano, da je pri sočasnem jemanju antibiotikov okrevanje znatno hitrejše. Enako velja za zdravilo Canefron®. Tisti, ki so sočasno ob antibiotikih jemali to zdravilo in z njim nadaljevali še v naslednjih tednih, so imeli za več kot 70 odstotkov manj ponovitev vnetja sečil oziroma mehurja kot tisti, ki so jemali zgolj antibiotik. Imate torej primere, kjer je sočasno jemanje koristno. Včasih, zlasti tam, kjer gre za sintetična zdravila, pa se učinki lahko podvajajo. 

Na primer pri redčenju krvi, zniževanju sladkorja, …, lahko pride do pretiranega redčenja krvi ali pretiranega zniževanja sladkorja. Sam zato vedno najprej posežem po zdravilu rastlinskega izvora. V Sloveniji sicer še ni registriranih dovolj zdravil rastlinskega izvora, jih je pa v evropskem prostoru dovolj, da si lahko z njimi pomagamo.

Vogel je bil pameten človek, ki je vse svoje življenje služil ljudem, raziskoval, zapisoval in nesebično širil svoja spoznanja. Njegova filozofija je pristna in plemenita. Res je, da se njegovi izdelki tudi prodajajo, vendar niso nastali iz logike trgovca. 

V Sloveniji njegovo delo poznamo že skoraj 50 let. Pravijo, da bila je njegova knjiga prvič natisnjena po naročilu maršala Tita. Prvi prevod „Ljudskega zdravnika“ je bil takoj razprodan. Enako se je zgodilo tudi s ponatisom. Kot zanimivost lahko povem še to, da so knjigo prevedli trije zdravniki. Knjig z nasveti je veliko, vendar pri Voglu izstopa njegov celostni in pametni pogled ter način, kako je naravne rešitve združeval pri terapiji različnih bolezni. 

Dejstvo, da smo „Ljudskega zdravnika“, dopolnjenega z veliko novih gradiv, pred dvema letoma ponovno izdali in da je bila prva naklada v nekaj mesecih razprodana, priča, da je pravilen pogled na zdravje brez „roka trajanja“.

Če sprejmemo, da obstajajo vzporedne poti, zraven tistih, ki jih plača zavarovalnica, smo že na dobri poti. Ne ločevanje, temveč sočasnost različnih terapevtskih pristopov, ki pa naj temeljijo na dokazih, ne praznoverju. Tudi zdravniki vse bolje poznajo področje uporabe zdravilnih rastlin, predvsem zdravil, pridobljenih iz njih. To je dobro, saj tega znanja v času dolgega študija niso pridobili in se ga dodatno učijo zdaj, na kongresih, s sodelovanjem v raziskavah in podobno. Pred kratkim se je na nas obrnil mlad specializant z željo, da bi podrobneje proučil enega izmed naših zdravil. Ko smo mu predložili klinične študije, ni mogel verjeti, da ima zdravilo rastlinskega izvora lahko izvedene lastne študije na najvišji ravni. Povedano drugače, fitoterapija, uporaba preizkušenih zdravil iz rastlin, je del klasične medicine in predstavlja pomemben most med tradicionalnimi znanji in sodobnimi raziskavami. Preden pa posežemo po katerem koli zdravilu, tudi naravnem, se zazrimo vase. Včasih so odgovori in rešitve za naše težave znatno bliže, kot si mislimo.