V Sloveniji je bilo vrtičkarstvo vedno zelo razvito, še posebno pa se je okrepilo z začetkom gospodarske krize na začetku 21. stoletja. Vrtičkarstvo je dotlej veljalo le za nekakšen konjiček, obliko preživljanja prostega časa, v obdobju krize pa se je izkazalo, da ima ta dejavnost tudi širši družbeni pomen. 

Od leta 2010 naprej so na pobudo različnih nevladnih organizacij začele različne oblike vrtov nastajati tudi v šolah, na skupnih površinah med stavbami, strehah, balkonih … Do leta 2018 je imela Slovenija že več kot sto takšnih učnih vrtov, razporejenih po skoraj vseh občinah. Izkazalo se je, da je to bila zelo modra odločitev, saj se je v samo nekaj letih za vrtnarjenje usposobilo več deset tisoč mladih ljudi.

Zaradi visokih davčnih bremen je tudi nekaj podjetij prepoznalo priložnost za izboljšanje kakovosti življenja svojih zaposlenih: na površinah ob podjetjih so začeli vznikati veliki skupinski vrtovi in rastlinjaki, kjer so zaposleni gojili in brezplačno dobivali sveže sadje in zelenjavo, pridelani v neposredni bližini njihovega podjetja. Ideja se je med poslovnimi subjekti hitro razširila, saj so številni delodajalci spoznali, da imajo po zaslugi te dejavnosti bolj zadovoljne zaposlene, ki morajo redkeje na bolniški dopust – in da je takšno vrt­narjenje nenehen team-building, ki stane veliko manj kot prirejanje seminarjev in vrste drugih, bolj ali manj neučinkovitih, usposabljanj. 

Med letoma 2020 in 2025 je nastalo kar nekaj doktoratov, v katerih so avtorji ugotavljali, da je vrtnarjenje zelo učinkovit trening razvoja vodstvenih sposobnosti, zato so ta model sčasoma prevzele tudi univerze in poslovne šole. Brez dokazanega uspeha pri delu z rastlinami, ki zahteva potrpljenje, pozornost, sodelovanje, delovanje ob pravem trenutku in druge veščine, ni bilo več mogoče zasesti vodilnih položajev v družbi. Celo pred volitvami se je eno od zelo pomembnih vprašanj za kandidate glasilo, ali se ukvarjajo z vrtnarjenjem, sadjarstvom ali zeliščarstvom – in kako uspešni so pri tem.

Pod pritiskom javnosti so začeli arhitekti pri svojem snovanju upoštevati integriranje samooskrbe v poslopja. Večina stavb, zgrajenih po letu 2020, ima ob južnem pročelju integrirane rastlinjake, ki dobivajo toploto iz stavbe, zaradi česar ni nikakršne potrebe po njihovem dodatnem ogrevanju. Rastline prečiščujejo zrak v stavbi in hkrati od nje dobivajo presežno toploto.

Klimatske naprave so le še spomin na potratno preteklost. Iz enakega razloga je pri vseh novih stavbah obvezen sistem zbiranja deževnice, ki je v celoti preusmerjena za vnovično uporabo. Poleg tega ima vsaka stavba kompostnike, obdelane z mikroorganizmi, ki jih stanovalci uporabljajo za dognojevanje zemlje. 

Na pobudo občanov so občine začele radikalno spreminjati prostorske načrte. Strnjena gradnja naj bi pocenila infrastrukturo, vendar so strokovnjaki ugotovili, da je dolgoročno veliko učinkoviteje in ceneje povečati razmik med stanovanjskimi hišami in drugimi poslopji ter s tem omogočiti, da so obdelovalne površine čim večje. 

Tako so se zmanjšale okoljske obremenitve zaradi javnega transporta, kakovost zraka se je izboljšala, stroški vzdrževanja javnih površin so se zmanjšali. Tudi količina odpadkov se je zmanjšala v tolikšni meri, da je več kot polovica slovenskih občin že izpolnila pogoje za certifikat Nič odpadkov (angl. Zero-Waste).

Drugi pomembni premik, ki so ga nekateri poimenovali ukrepi Nove Marije Terezije (po poslanki Mariji, ki ga je predlagala), je bil sprejem pravilnika o javni blaginji. Ta med drugim zahteva, da je treba na neonesnaženih javnih površinah saditi orehe, češnje, leskove grme in druge koristne rastline, ki jih je mogoče uporabiti za prehrano prebivalstva. V borih desetih letih je bilo na javnih površinah posajenih več kot milijon dreves, ki obrodijo toliko, da lahko vsak Slovenec z njih pobere po petdeset kilogramov sadežev na leto.

Namesto živih meja iz cipres ali ligustra med stanovanjskimi hišami so zdaj priljubljene žive ograje iz robid, malin, aronij in drugih sadnih grmov, ki jih lahko obirata oba soseda.

Tolikšen razmah samooskrbe je najbolj prizadel trgovce, ki so že v dvajsetih letih začeli lobirati za omejitev vrtičkarstva, saj je po njihovem mnenju zaviralo trgovino in zmanjševalo obseg davkov, ki jih pobira država. Prav zaradi njihovih zahtev po dodatnih obdavčitvah je tudi država opravila analize učinkov vrtičkarstva in presenečeno ugotovila, da resda pobere manj davkov iz naslova trgovine s sadjem in zelenjavo, vendar obenem doseže neverjetne prihranke pri drugih proračunskih postavkah. Leta 2018 so prvič opravili analizo vpliva življenjskega sloga na zdravje – izkazalo se je, da so pri polovici prebivalstva, ki dela na vrtovih in se več časa zadržuje v naravi, stroški zdravljenja najmanjši, depresija in druge duševne motnje pa so med vrtičkarji desetkrat redkejše. Tudi alkoholizem, uporaba drog in kajenje so v tej populaciji v primerjavi s skupinami, ki niso v stiku z zemljo in naravo, tako rekoč zanemarljivi. Namesto obdavčitve vrtičkarjev se je država odločila povečati prispevke za zdravstveno zavarovanje »nevrtičkarjev«, saj bolj obremenjujejo socialno in zdrav­stveno blagajno. 

Zdaj se piše leto 2035, Slovenija pa je tudi uradno v samem vrhu po BKI njenih prebivalcev. Ne veste, kaj je BKI? Ah, pozabili smo vam povedati, da stop­nje razvitosti držav že deset let ne merijo z BDP (bruto družbeni proizvod), pač pa z bruto koeficientom izobilja (BKI), ki odraža splošno kakovost bivanja.