V Sloveniji so prve ekološke trgovine odpirale svoja vrata že pred dvajsetimi leti (Jablana, Kalček, Ajda, Živa center …). Takrat še ni bilo evropske prostocarinske cone, zato sta je bil za njihovo uvažanje in urejanje papirjev potreben velik napor. 

Si predstavljate carinike pred dvajsetimi leti, ki so jim nadobudni uvozniki poskušali razložiti kaj je sojina omaka, tempeh, agar … Ker je bilo vse neznano tudi sumljivo, sploh če je bilo v obliki belega prahu, so stroške uvoza bremenili tudi stroški testiranja, certificiranja, vzorčenja … Če bi se takrat ukvarjali s seštevanjem in preračunavanjem donosnosti, bi številni odnehali. K sreči so ti ljudje premogli entuziazem, ki je bil takrat glavna gonilna sila poslovanja, vodilni ljudje prvih trgovin pa so bili predvsem srečni, da lahko sebi in svojim prijateljem zagotovijo živila, ki so jih želeli uživati tudi sami. 

Pred kakimi desetimi leti so v igro vstopili tudi veliki igralci. Vlagatelji in korporacije so začeli iskati dobičke tudi v tej niši. Veliki trgovci so na svoje police uvajali ekološke izdelke. Kot pravi Marjan Korez, so takrat številni pionirji ekološke proizvodnje prodali svoje tovarne novim vlagateljem. Nekateri so to storili, ker niso imeli druge izbire, drugi so verjeli, da bodo tako svoje izdelke naredili še boljše in široko dostopne. Hiter razvoj je zahteval hitro sprejemanje novih kadrov, ki pa so prihajali iz prav nič ekoloških korporacij in prinašali prav nič ekološko korporativno logiko. 

Marjan Korez pravi: »Na področje ekološke trgovine so vstopili neoliberalna kapitalistična ideologija ter novi ljudje brez znanja in ekološke vizije. Po finančni krizi je veliko ekoloških trgovcev in ekoloških tovarn v finančnih težavah, saj ne znajo delati s srcem in obenem ekonomsko učinkovito. To se kaže še zdaj, ko lastnikov številnih ekoloških trgovin nikoli ne vidiš v njihovi trgovini, saj teh izdelkov sploh ne poznajo in jih tudi ne uporabljajo.

Končni kupci se ne zavedajo, da s kupovanjem ekoloških izdelkov v neoliberalnih trgovinah, torej tistih, ki delujejo neosebno, ki ne zastopajo nobenih izdelkov in ne predstavljajo njihovih zgodb, ki izkoriščajo svoje delavce in ne sodelujejo z drugimi ekološkimi trgovinami, podpirajo tisto, proti čemur se borimo pionirji ekoloških izdelkov. Gre jim le kratkoročni dobiček, kakovost življenja je zanje nepomembna. Neoliberalni trgovci se hranijo na račun ekoloških entuziastov. Če je treba, brez kančka slabe vesti zamenjajo posel ali prodajajo celo strupene izdelke. Res je, da sta se poraba in dostopnost ekoloških izdelkov povečali, na račun tega pa se je zmanjšala njihova kakovost. Nerazumljivo nizke cene nekaterih izdelkov, ki jih prodajajo v prehranskih verigah Evropske unije, utegnejo kazati tudi na zlorabo ekoloških certifikatov.«

Tudi Silva Verglez, lastnica supermarketa Norma, opozarja, da na vse večje povpraševanje kupcev po zdravih in naravnih izdelkih številni ponudniki in trgovci odgovarjajo z zavajanjem. »Kot primer bi poudarila oglasno kampanjo večjega konvencionalnega trgovca, ki je začel prodajati 'živo solato'. Tako jo je poimenoval, ker 'raste' do trenutka, ko jo potrošnik doma uporabi. Trgovec je v oglasu spretno zakril, da gre za solato, vzgojeno s hidroponiko. Če solata raste v vodi, ji je treba nekaj dodajati, da sploh lahko raste. Dodajati pa ji je treba tisto, kar sicer vsebuje zemlja. Hidroponika je v ekološki vzgoji prepovedana, saj je daleč od 'naravnega' in posledično zdravega. Pri drugem primeru prikritega in zavajajočega oglaševanja gre za slovenskega gojitelja paradižnika, ki v oglasu uporablja termina 'domače' in 'zdravo'. Ko smo nazadnje obiskali in preverili tega proizvajalca, je paradižnik rasel iz vrečk v steklenjakih, skozi katere je bil speljan zalivalni sistem, po katerem je dovajal tudi ustrezna gnojila, hranila in vodo.«

Barbara Pratneker, direktorica Ajde, ene od naših najstarejših trgovin, ustanovljene že davnega leta 1990, opaža, da številni spretno izkoriščajo občutljivost kupcev na poreklo izdelka. »Posledično je marsikdo prepričan, da je bolje kupiti 

s pesticidi zastrupljeno hrano s sosednje kmetije kot pa ekološko pridelano iz sosednje pokrajine. Poleg tega je pogosto tudi sledenje trenutnim modnim muham: kupci se izmenično navdušujejo nad to ali ono medijsko podprto smernico. Zaradi osebnega pristopa ter butične prodaje ne moremo dosegati velikih ekonomskih učinkov in smo občutljivi na pojav tekmecev, ki so kapitalsko močnejši, podprti z davkoplačevalskim denarjem ali pa brez moralnih zadržkov zavajajo kupce. Ekološkim ponudnikom je denimo veliko škodo povzročila zmeda, ki je nastala, ko so se integrirani pridelovalci začeli razglašati za enakovredne ekološkim.«

Zagotovo bodo besede naravno, lokalno, avtohtono, zdravo, prijazno … še naprej deležne zlorabljanja, na nas, uporabnikih, pa je, da ocenimo in s svojim denarjem presodimo, kaj želimo podpreti. Verjemite, zmagalo bo tisto, kar bomo hranili, nato pa bomo prisiljeni živeti s tem, kar smo ustvarili.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 

Med veterane na ekološkem trgu sodi tudi podjetje Prema, ki ekološka živila trži vse od leta 1990, zdaj pa je najbrž naše največje veleprodajno podjetje na tem področju. Kako je preteklega četrt stoletja videti z njihovega vidika in zakaj številne ekološke trgovine niso obstale, smo vprašali ustanovitelja in direktorja Preme, Marka Prezlja.

"V začetnem obdobju je delovalo nekaj trgovinic, ki so ponujale zdravo hrano. Sredi devetdesetih let so nekatere med njimi prenehale poslovati. Njihova težava je bila likvidnostne narave – kot njihov dobavitelj smo se nenehno ukvarjali z izterjavo dolgov. Natančnega vzroka za njihov propad ne poznam. Morda je šlo za premajhen promet, možno je tudi, da so podcenjevale pomen poslovodstva in upravljanja financ. Z vstopom trgovskih verig na področje zdrave in biološko pridelane hrane so se razmere, v katerih delujejo majhne trgovine, še zaostrile. Posledično je prenehala poslovati še kaka prodajalna. Z vstopom Slovenije v EU je postalo poslovno okolje veliko prijaznejše do malih podjetnikov in odpirati so se začele nove trgovine z zdravo hrano. Nekaj ponudnikov zdrave hrane je prinesla tudi spletna prodaja.

Prema se v vsej svoji zgodovini ni lotila nobenega večjega zgrešenega projekta, ki bi ogrozil poslovanje podjetja. Zgodilo se je, da posamezni izdelki ali skupine izdelkov kake blagovne znamke niso naleteli na pravi odziv potrošnikov, zaradi česar smo jih čez čas prenehali tržiti. Na osnovi analize neuspehov pri uvajanju posameznih izdelkov smo prišli do ugotovitve, da se je vzrok zanje praviloma skrival v visokih cenah. V Premi vedno zagovarjamo kakovost, vendar pa so nekateri izdelki občutljivejši na kupno moč in navade potrošnikov.«