Leta 2010 je bil šolski ali vrtčevski vrt v Sloveniji velika redkost; to ni bil splošno znan pojem in tudi ni veljal za tako zaželeno dejavnost kot danes. 

Zdaj, šest let pozneje, že vsi vedo za šolske (ekološke) vrtove, šole in vrtci so nanje ponosni, vsako leto se zanje opogumijo nove ustanove … Sprožili smo pravo gibanje! 

Kako nam je to uspelo? 

Zgodba projekta Šolski ekovrtovi (ŠEV) Inštituta za trajnostni razvoj se nemara zdi lepa in gladka, saj program ne samo ohranjamo, temveč ga tudi iz leta v leto nadgrajujemo, članom (osnovnim in srednjim šolam, vrtcem, dijaškim domovom …) pa ponujamo vedno nova znanja, orodja in dejavnosti. Naše sodelavke so odlične slovenske strokovnjakinje za permakulturo, ki mentorjem ponujajo dragocena znanja, šolam in vrtcem pa pomagajo pri načrtovanju in oskrbi vrtov. Vsako leto izpeljemo dva strokovna seminarja za mentorje, izvajamo regijske delavnice šolskega ekovrtnarjenja, bogatimo svoj spletni portal, razvijamo pripomočke (npr. pisne podlage za učno rabo ekovrta), predstavljamo dobre prakse svojih članov … Članom pomagamo tudi pri izpolnjevanju zahtev za varno hrano iz šolskega ekovrta, da lahko te pridelke brez skrbi pripravijo v svojih kuhinjah.

Toda pot ni (bila) lahka – večkrat smo bili tik pred tem, da program zaradi nezadostnega financiranja prenehamo izvajati. Vseeno smo vztrajali, se nekako ujeli in nadaljevali. 

Dolgoletne izkušnje so nas naučile, da je najteže oblikovati projekt, ki bo »preživel« dlje, kot je na voljo začetno financiranje. Še zdaj menimo, da naš program ne sme (in verjetno tudi ne more) biti komercialen, storitev, ki bi jo ustanovam zaračunali. Po zaključku projektnega financiranja smo sicer vpeljali simbolično članarino za šole in vrtce, vendar le zato, ker smo želeli delati samo s tistimi, ki so dovolj zainteresirani. Žal je tako, da nečesa, kar je popolnoma brezplačno, nekateri ne cenijo, saj ne vidijo, koliko truda je bilo vloženega.

Zato smo že na samem začetku v projekt vključili več dejavnosti, ki naj bi zagotovile finančno vzdržnost projekta. Usposabljali smo se za pridobivanje financ prek partnerstev s podjetji in v oblikovanje tovrstnih partnerstev vložili veliko časa. Pričakovali smo, da bomo vsaj v določeni meri uspešni, posebej če vemo, da več ko otroci, starši, učitelji … vedo o teh povezavah, bolje razumejo, zakaj so (lokalna) ekološka hrana in drugi ekološki izdelki in storitve zaželena izbira.

Zato smo seveda pričakovali, da bomo pri večjih, deklarirano »trajnostno usmerjenih« podjetjih, zlasti tistih, ki pridelujejo, predelujejo in/ali tržijo ekološka živila, naleteli na pozitiven odziv in pripravljenost za sodelovanje. Toda bili smo zelo razočarani. Največ, kar so nam ponudili, je bila občasna skromna podpora v obliki izdelkov. 

Dolgoletne izkušnje so nas žal naučile, da (okoljske) nevladne organizacije, tudi tiste s statusom delovanja v javnem interesu, od države ne moremo pričakovati prav veliko. Vseeno so nam glasne pohvale državnih uradnikov ter kmetijskih in okoljskih ministrov vzbudile upanje, da bo na voljo kak razpis, na katerem bi se lahko prijavili za javna sredstva. Kljub pogovorom in obljubam se to ni zgodilo. »Presežke« javnega denarja vlada raje meče v požiralnike, kot je TEŠ 6, v »sanacijo« bank. Kmetijsko ministrstvo pa meni, da je najboljša naložba davkoplačevalskega denarja v drage kampanje za promocijo slovenske hrane.  

Poizkusili smo tudi z vključevanjem v shemo šolskega sadja in zelenjave. Tudi Slovenija se je odločila, da v shemo vključi informacijski ukrep šolskih vrtov. Toda ko smo prebrali prvo javno naročilo zanj, nismo vedeli, ali naj se jezimo ali jokamo – nesmiselne zahteve, nemogoč rok, veliko premalo sredstev … Vseeno smo se stisnjenih zob prijavili ter z izjemnim naporom in finančnim minusom nalogo tudi v celoti opravili, v upanju, da bo naslednje leto drugače. Pa ni bilo čisto tako … Torej tudi nekaj, kar je na prvi pogled videti kot podpora našemu delu, temu v resnici lahko celo škoduje.

To je del zgodbe o ŠEV, ki v javnosti ni viden – in prav zaradi takih reči smo bili večkrat na tem, da odnehamo. Toda prav vztrajanje se nam je obrestovalo, saj smo po zaslugi svojih izkušenj s šolskimi ekovrtovi postali partner v triletnem projektu EATHINK2015 – JEJ LOKALNO, MISLI GLOBALNO! 

Gre za čudovit projekt EU, v okviru katerega šolske ekovrtove povezujemo z globalnim učenjem. Globalno učenje spodbuja spoznavanje povezav med izkoriščevalskim obnašanjem razvitih držav in nas, njihovih prebivalcev, na eni strani, ter težavami držav v razvoju na drugi (pomanjkanje hrane, uničevanje okolja, konflikti in vojne …). Gre za zelo celovit pristop, ki nam je pisan na kožo. V okviru projekta EATHINK lahko šolam ponudimo vrsto dejavnosti, prek katerih učenci in dijaki spoznavajo, kako deluje svet in kako ga lahko naredimo boljšega.

Osnovne in srednje šole se lahko prijavijo za dejavnosti, kot so obiski lokalnih ekoloških kmetij, gostitev delavnic globalnega učenja, podpora pri šolskih dogodkih, namenjenih javnosti, in zlasti podpora pri vzpostavitvi ali nadgradnji šolskega ekovrta, kjer šolam poleg strokovne podpore ponujamo celo financiranje najnujnejše opreme. Letos smo izpeljali že vrsto tovrstnih dejavnosti, jeseni bomo z njimi nadaljevali, šole pa se lahko prijavijo tudi že za leto 2017.

Letos bomo razpisali natečaj za šolski video na temo globalnega učenja in šolskih vrtov, priredili pa bomo tudi delavnice »državljanskega novinarstva« za učence in dijake.

Opozarjamo tudi na dve igri, o katerih lahko več preberete ob tem prispevku.

Vabimo vas, da nas redno spremljate na spletu, da se boste lahko pravočasno vključili v naše dejavnosti! Lahko se tudi naročite na novice projekta EATHINK, da boste redno obveščeni o poteku dejavnosti.

Upamo, da nam bo uspelo program razvijati in krepiti še naprej, da se bo povečalo tudi članstvo ustanov in da se morda spremenijo tudi doslej slabe izkušnje s podjetji in državo. 

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -