Na teh straneh smo se že ukvarjali s pranjem perila, zdaj pa so očitno na vrsti krožniki. Ti so po svoje še pomembnejši, ker vsak dan umažemo več posode kot perila in tisto, kar je na krožniku, kozarcih in drugih posodah pride naravnost v naše telo.

Branje testa v reviji VIP je res zanimivo, vendar je vse odvisno od tega, kako ga berete. Po njihovi oceni ekološka sredstva res niso dovolj učinkovita, vendar na osnovi enakih podatkov jaz ne bi prišla do enakega sklepa. 

Če preberete kriterije za oceno učinkovitosti, boste videli, da je eden izmed njih ta, da pomivalno sredstvo učinkovito pomije tudi ostanke zasušenih jajc, riža, kosmičev in črnega čaja, ki so jih pustili stati 4 tedne na zraku, ter da se od sredstva pričakuje, da je enako učinkovito pri kratkem in dolgem programu in celo pri pomivanju na 40 stopinjah. 

Vas res ne zanima, koliko kemikalij in encimov (praviloma gensko spremenjenih) je potrebnih, da nekaj dobesedno »požre« takšne zasušene ostanke, in to brez drgnjenja? V komentarju testa je napisano, da to dosežejo le tiste tablete, ki imajo DOVOLJ encimov, belil in ojačevalcev. 

Zdaj pa razmislite, koliko posode leži v vaši kuhinji štiri tedne nepomite? Kdo si sploh lahko privošči, da bi imel toliko posode, da je 4 tedne ne uporabi, in toliko prostora, da nekje kopiči takšne kupe posode. In če ima eno in drugo, potem v to kuhinjo res ne bi rada stopila, ker je v njej več bakterij kot v moji greznici. 

Nekdo pa je zastavil test, v katerem štejejo takšni ekstremni učinki, in se vam s tem še pohvalil. To, kar je zanj uspeh, je zame resno svarilo. Tisto, kar označuje kot DOVOLJ, je s stališča našega zdravja in okolja ODLOČNO PREVEČ! Tabletka za pomivanje posode ne more vedeti, kaj ste dali v stroj in kakšen program ste izbrali. Če je res zasnovana tako, da je kos tudi »misiji nemogoče«, to pomeni, da je v njej dejansko veliko več kemikalij, kot bi jih potrebovala za moje zmerno umazane krožnike brez zasušenih ostankov živil. (Če se nam kdaj kakšen zasuši, se mi res ne zdi pretirano delo, da ga namočim za nekaj minut v vodo, preden ga dam v pomivalni stroj). 

Res bi rada videla meritve, koliko takšnih sredstev ostane na navidezno bleščeče čisti posodi. Če takšno posodo pomijete pod navadno vodo, boste pod prsti čutili, da ste nekaj sprali, kaj pa je to nekaj, nam ne povedo. In če tega niste sprali, boste to pojedli? To res ni moja definicija čiste posode.

V testu kot nujne sestavine navajajo encime, vendar ne povedo, da se v praških uporabljajo praviloma gensko spremenjeni encimi: amilaze (ki požrejo škrob), lipaze (ki požrejo maščobe), proteaze (ki so kos beljakovinam). Če jih je toliko, da so kos zasušeni lazanji, potem jih je za moje krožnike odločno preveč. Zakaj bi sploh tvegali ter v okolje in svoje telo spuščali gensko spremenjene organizme, če se jim tako izogibamo pri živilih?

V testu ocenjujejo tudi vplive pomivalnega sredstva na vašo posodo. Pri tem je za tiste, ki so test zasnovali, popolnoma samoumevno, da bodo močna sredstva sčasoma uničila vašo posodo. Nekdo je zato določil, koliko hitro je prehitro in koliko hitro je sprejemljivo. Sprejemljivo za koga? Dokler smo pomivali s konvencionalnimi tabletami, so bili plastika, steklo in celo občutljivejši porcelan po enem letu brez leska, z lisami in kot da bi jih pobrusili. Na steklu pa so se pojavile notranje lise. Torej, po enem letu smo imeli na izbiro, ali kupimo novo  posodo ali uporabljamo lisasto. Če preračunate, koliko stane posoda, ki jo bodo tablete »normalno« uničile, boste ugotovili, da res niso po ceni. Kaj šele, če se ne strinjate s tem, da nekaj lahko uniči vašo posodo. Nisem prav čustveno navezana na vsak kozarec ali kos keramike, vendar se mi ne zdi prav, da si proizvajalci pomivalnih tablet kar tako lastijo pravico, da razglasijo, kako hitro lahko uničijo posodo, in da moramo to sprejeti kot normalno.

Zdaj je že dve leti, odkar pomivamo le s temi, v testu »neučinkovitimi« sredstvi. Razen enega, ki je res zelo slab in po pomivanju nismo vedeli, ali je stroj sploh delal, so vsa druga zelo zadovoljiva. Držimo se tega pravila, da zares zasušene krožnike ali pribor za kratek čas namočimo v vodi. Pri nas voda v pomivalnem koritu nikoli direktno ne odteka. »Lovimo jo« v veliko plastično posodo, zato je v koritu vedno voda, in v to vodo preprosto odlagamo umazano posodo. Ko jo spraznimo, jo uporabimo za zalivanje vrta. Lahko vam zaupam, da so kozarci čisti, da pribora ni treba ročno brisati in da v dveh letih ni bilo treba zamenjati nobenega kosa posode »zaradi obrabe«. Pri tem v našo greznico in potem v okolje ne odtekajo tenzidi, ojačevalci in gensko spremenjeni encimi. Še več, aktivni mikroorganizmi, ki razgrajujejo greznico, se pri nas dobro počutijo, ker jih ne zastrupljamo s kemikalijami, in zato nemoteno delajo ter iz odplak pridelujejo čisto vodo. Tako posredno prihranimo tudi pri obrabi posode, porabi vode, odplakah, vzdrževanju greznice, čiščenju jaškov in cevovodov (namesto »mišičastih« kemikalij jih pri nas očistijo prijazni efektivni mikroorganizmi, ki jim pustimo živeti v ceveh), osvežilcih prostora (iz odtokov ne smrdi) in predvsem pri zdravju. Verjetno se bo poznalo tudi pri življenjski dobi pomivalnega stroja. 

Torej moja ocena učinkovitosti in cene se precej razlikuje od sklepov omenjenega testa. Zato predlagam, da vsak premisli, kaj je v tem pogledu res »čisti račun, dolga ljubezen«.