Naše telo je še vedno predmet občudovanja in raziskovanja. Pravzaprav znanost na raznih področjih le odkriva, kako čudovita je naša narava. Težko pa razumemo, da se sodobni človek tako brezskrbno oddaljuje od svoje narave. Gotovo je zelo pomembno, kaj vnašamo v naše telo. Koliko cenimo sami sebe in posledično kakšno hrano si privoščimo. 

Vemo tudi, da je najbolje, če jemo hrano, ki je pridelana ne samo v naši deželi, temveč čim bližje mojemu domu. Kot kaže vedno bolj spoznavamo, da je koristno in tudi ekonomsko opravičljivo, doma predelovati karkoli. Vemo tudi, da ogromno dobrot lahko dobimo v naših gozdovih in planinah za naše zdravje.

Kot del narave pa je za nas najbolj pomembno naše telo. Vedno ga imamo s seboj in naša dolžnost je, da zanj skrbimo. Najprej kaj bomo pojedli in popili. Nadalje, kako se bomo gibali. Dolžni smo ga pa tudi poslušati in imeti radi. Kaj veže naše kosti, mišice, tkiva in vse celice ? Nekaj kar ni vidno, vendar se nam stalno javlja preko našega telesa. Temu lahko rečemo naš notranji svet, ki ga tako zelo pogosto nočemo slišati. Pravimo, da nimamo časa se s tem ukvarjati. Drži. Ukvarjanje samega s seboj nam res vzame čas in razen tega še rezultati prihajajo počasi. Pravimo, da nimamo časa prisluhniti samemu sebi, vzamemo si pa čas za vedno večje hitenje od službe do nakupov, vzamemo si čas za večerno gledanje televizije in brskanje po spletu, ko pa že imamo dopust, spet hitimo na potovanja. Naš notranji svet pa čaka, da bi ga jaz pričel poslušati – čaka, da bi končno lahko pričel govoriti nekomu: kako mi je, kaj doživljam v sebi, kaj se mi prebuja ob tej hitrici, kako mi je, ko me nihče ne sliši v mojih strahovih, žalosti in jezi. Mi vse to lahko potlačimo z več dela, več vnašanja nezdrave hrane, več norih zabav, več blebetanja…sčasoma pa bo pričelo protestirati naše telo. Ta naš notranji svet je kot vezivo za naše telo. 

Kjer je neizgovorjena bolečina navznoter, počasi postaja tudi bolečina navzven – v našem telesu. 

Zato poskrbimo za svoje telo tudi tako, da ga sprostimo s pogovorom o sebi in o mojem notranjem svetu. Nekako odleže in telo nam bo hvaležno in veselje bo večje.