Marija Ana Kolman je pred kratkim predstavila svojo drugo knjigo iz trilogije Drevesa. V prvi so bila predstavljena manj znana drevesa, v drugi knjigi pa vas čaka obilo zanimivosti in zelo koristnih informacij o zdravilnosti in uporabnosti dreves, ki jih videvate na vsakem koraku. Če ste bili prepričani, da poznate jelke, smreke, bore, bukve, hraste, leske in druga drevesa iz našega prostora, vam zagotavljamo, da boste osupli nad vsem, kar boste prvič prebrali.

Še bolj boste nagrajeni, če boste zaklade gozda začeli uporabljati. Kot živila, prehranska dopolnila ali zdravila ... ali kot vir modrosti in zdravilnih energij. Vaš odnos do dreves bo določal, kaj boste zmožni z njimi izmenjati. 

Ker gre za knjige, ki so res tako dobre, da jih čutimo, kot da so »naše« (tako po odnosu do dreves, kot tudi po celovitosti, s katero so predstavljena), smo se odločili razširiti našo prodajno poličko in jih uvrstiti v ponudbo založbe Jasno in glasno. Najdete jih na shop.zazdravje.net. 

Marijo Ano Kolman smo ujeli pred odhodom na sibirsko gorovje Altaj in ji zastavili še nekaj vprašanj. 

Neizogibno vas moramo vprašati, kaj vas je pritegnilo, da del svojega življenja posvetite preučevanju dreves in njihove celovitosti. 

Pred mnogimi leti sem v sibirski tajgi ob mogočni sibirski cedri doživela izkušnjo sunkovitega pretoka energije skozi moje fizično in energijsko telo. Imela sem občutek, kot da mi je neka silna energija, ki sem jo celo slišala, ne le odprla kronsko čakro, ampak jo prav dvignila. O tovrstnih dogajanjih takrat nisem vedela prav dosti, tudi drevesa sem komaj ločevala med seboj in nekaterih sploh nisem poznala. Ko sem bila leto za tem na šolanju pri sibirskem doktorju informacijske medicine in parapsihologije V. M. Ševcevu, mi je bilo kar nerodno, ko mi je razlagal zdravilne učinke posameznih dreves, ki jih sploh nisem poznala. Da sem lahko fitomedicino in energijsko medicino sploh razumela, sem se morala naučiti tudi prepoznavati in zaznavati drevesa – kot živa bitja, naše zaščitnike, zdravilce in učitelje, ki nas učijo o večnih zakonih življenja.  

Pred kratkim sem brala intervju z Nezemljanom, v katerem razlaga, da so drevesa eden glavnih razlogov, da nas obiskujejo. Seveda ne vem, ali je takšen intervju pristen, razmišljanje pa je zanimivo. Kaj je tisto, kar smo spregledali pri drevesih in kar so naši predniki poznali in jih celo imeli za svete? 

Ljudje smo precej domišljavi – domišljamo si, da smo nekakšna »krona stvarstva«. Pa morda ni tako. Starodavno čaščenje kamnov in dreves navaja k razmišljanju, da prav oni hranijo modrosti in znanja, ki so človeku nerazumljiva in nedosegljiva. Morda obiskovalci iz vesolja prihajajo k drevesom zato, ker je njihovo stanje zavesti tako široko, da z višje razvitimi inteligencami lahko komunicirajo. Pred leti me je v čudovitem bukovem gozdu obšel občutek, da sem v družbi modrecev, ki mi predajajo neka znanja. Četudi tega nisem ozavestila, sem tiste stare bukve občutila kot bitja, ki imajo svojo inteligenco.  

Drevesa so povezovalci neba in Zemlje, od koder črpajo svojo moč. Starejša so, več moči imajo, močnejša je njihova aura in širše energijsko polje, ki ga raztezajo v svoje okolje. Verjetno obstajajo meritve moči energijskega polja posameznih dreves, vendar sem jaz uspela dobiti le informacijo o moči energijskega polja sibirske cedre. Na inštitutu za biofiziko v sibirskem Tomsku so namreč opravili meritve pri petstoletnih cedrah, imenovanih tudi zveneče cedre, in ugotovili, da ima cedra auro, ki se širi v radiju kar 500 m. To morda pomeni, da se energijsko polje drevesa širi po meter na leto ... Bolj pomembno kot številke je dejstvo, da se v gozdu človek počuti kot v najboljši družbi.

Največje darilo, ki nam ga drevesa lahko dajo, so fitoncidi. Znano je, da se človek po sprehodu skozi gozd ali bivanju v gozdu počuti odlično. Dokazano je tudi, da sprehodi po gozdu delujejo na naše telo bolje od vseh zdravil. Številni so primeri, ko so si ljudje s pomočjo dreves pozdravili težke bolezni. V japonskem tradicionalnem zdravilstvu so sprehodi in bivanje v gozdu opisani kot najmočnejše zdravilo oz. panacea zoper vse bolezni telesa in duše. Sodobne raziskave japonskega znanstvenika Qing Lija in njegovih sodelavcev so dokazale, da »gozdna kopel« ali »forest bathing trips« že po dveh urah okrepi imunski sistem za 50 %, odpravlja depresijo in nespečnost, uravnava tlak in srčni ritem, deluje proti stresu, pomirja itd. Vzrok za to znanstveniki pripisujejo fitoncidom, naravnim antibiotikom, ki jih drevesa in rastline izločajo v zrak kot lastno zaščito pred škodljivimi insekti in mikroorganizmi. Vdihovanje gozdnega zraka bogatega s fitoncidi, sodeč po raziskavah, povečuje aktivnost t. i. celic ubijalk (NK ali natural killers), ki imajo antitumorsko delovanje. Fitoncidi tudi ovirajo nastanek stresnih hormonov, ki sicer močno zmanjšujejo aktivnost celic NK.  

 

Drevo deluje na človeka zdravilno kot celota, zdravilni pa so tudi deli drevesa: plodovi, listje oz. iglice, lubje, vejice, košček lesa. T. i. nabiralništvo se zdi sodobnemu človeku nekaj, kar sodi k primitivnim kulturam. Pa vendar je znano, da ljudstva, ki se prehranjujejo tako rekoč iz gozda, ne poznajo bolezni, če pa že, jim tudi zdravila ponudijo kar drevesa. Plodovi jerebike, kaline, rakitovca, leske, kostanja, oreha, sibirske cedre itd. so po farmakoloških in prehranskih vrednostih popolna hrana. 

Drevesa imajo, tako kot vsa živa bitja, svojo energijo. Stik človeka z drevesom je stik dveh energijskih polj, kar sproži aktivno izmenjavo energij. Tako kot v odnosih med ljudmi je tudi v odnosih človeka do narave le malo spoštovanja in plemenitosti. Eden izmed osnovnih univerzalnih zakonov je zakon vzroka in posledice, ki ga imenujemo preprosto, »kar seješ, to žanješ.« To velja tudi za odnos z drevesi. 

Če drevo obremenimo s svojimi problemi in boleznimi, bo zbolelo in umrlo. Pomembno je, da na drevo preložimo tisto, kar nas teži, s prošnjo, da to sprejme in skozi korenine pošlje v zemljo, skozi krošnjo pa v nebo, ter tako slabe energije odda. Drevesu izrazimo zahvalo, hvaležnost in ljubezen. Tako se energije pretakajo v dobro drevesa in človeka.