Zdi se, da se o spolnosti govori več kot kadar koli, vse manj ljudi pa je z njo zadovoljnih. 

Očitno nekaj ni vse v redu, sicer tovrstne razprave sploh ne bi bile potrebne. V obdobju v katerem se nahajamo, nič ni, kot je bilo nekoč, nasprotja pa se zabrisujejo. To se odraža tudi na spolnem področju: vloge spolov se spreminjajo, vse več je nenavadnih spolnih praks, spol je mogoče tudi spremeniti. Tu so še istospolno starševstvo in različni etično sporni »dosežki«. Tudi pogovori o spolnosti se vrtijo predvsem na površinski ravni. Odtujevanje naravi je pripeljalo do tega, da ne vemo več, kaj je naravno in kaj ne. Namesto da bi se vse bolje razumeli in čutili, je modrosti in zavedanja čedalje manj. Seveda obstajajo tudi izjeme.

Na svojih predavanjih po Sloveniji, na katerih sem predstavljal knjigo Spregledano poslanstvo spolnosti, sem prišel do ugotovitve, da je spolnost na Slovenskem še vedno tabu, število tistih, ki jih zanima tudi njena skrita, dušna plat, pa majhno. Seks namreč ni namenjen le zadovoljitvi telesa, temveč tudi duše. Da bi se lahko ustrezneje pogovarjali, potrebujemo nekaj znanja s področja notranjih pojavov v človeku, metafizike. Kaj sploh vemo o svojem resničnem bistvu, o duši? 

Morda boste rekli, da pretiravam, toda ozrimo se naokrog z odprtimi očmi: postajamo vse bolj brezčutni, podobni biološkim robotom; živimo po ustaljenih programih. Delujemo pretirano razumsko, uporabljamo zgolj levo polovico možganov in se skorajda brez pomislekov prepuščamo zunanjim vplivom. Naša človeškost propada, zanimajo nas le preživetje, denar in dobiček. Etika je nepomembna navlaka, sočloveka pa obravnavamo podobno kot tržno blago, pri katerem presojamo, v kolikšni meri ustreza našim potrebam. Vse to se odraža tudi v spolnosti. Postajamo vse bolj prazni, naveličani in razočarani, kajti naša duša je čedalje bolj lačna in shirana. Vse več ljudi je samskih, saj nimajo želje po vzpostavljanju stikov; izgubljajo se v virtualnem svetu, polnem slepil in nekoristnih stvari. Vse več je težav, ki jih ne znamo reševati. Ali kot je dejal že Einstein – problemov ni mogoče reševati na isti ravni, na kateri so nastali. Treba se je dvigniti na višjo raven, spoznati sebe, svojo notranjost, pa tudi pojave, ki se dogajajo v njej. 

Ključ do rešitve za vse te težave se skriva v lažni entiteti, s katero se istovetimo. S to lažno podobo o sebi, z egom, v naši notranjosti nenehno poteka dialog, ki nas usmerja k sebičnim, ozkosrčnim dejanjem. Ego je ustvarjalec problemov, strahov, bolezni in tako rekoč vseh tegob. Vse pravljice govorijo o tem, da je treba premagati hudobnega zmaja, mačeho in druge zlobne like; njihovo pravo sporočilo je, da je treba premagati svoj ego. 

Zakaj v sodobni družbi opažamo vse večje težave s spolnostjo, celo pri mlajših?

Omenili smo, da spolnost stagnira in vse bolj izgublja svojo naravno vlogo. V svoji knjigi pravim, da smo spregledali osnovno poslanstvo spolnosti, saj jo omejujemo zgolj na telesni stik. Znano je, da se težave, ki jih starši ne rešijo, prenašajo na njihove potomce. To je način, kako narava zagotovi njihovo reševanje. Narava se dosledno odziva na naše ravnanje in odreka podporo osebkom, ki ne poskušajo najti harmonije z njo in ne prispevajo k skupnemu napredku. 

Povedati je treba, da šolska spolna vzgoja ne obravnava tematike celovito, marveč se omejuje predvsem na telesne vidike in na preprečevanje nosečnosti. Širše predstave o spolnosti se pri mladih oblikujejo predvsem na osnovi filmov in – žal – pornografije, s katero se srečujemo na vsakem koraku. Kako naj mladi dobijo ustrezen pouk o pravem namenu spolnosti, če pa nas zanima zgolj zunanjost? Spolnost, kakršno prakticiramo, ni na ravni človeka, pač pa intelektualne živali. Toda prava spolnost, o kateri govorim, je praznik življenja in ne le priložnost za nekaj bežnih telesnih užitkov in potešitev spolne sle.

Pri spolnosti, kakršno v splošnem prakticiramo, gre za negospodarno ravnanje s svojo spolno močjo. Z razlivanjem semena in spolne energije vitalnosti ne moremo obnavljati, pač pa jo porabljamo. Povsem drugače je pri napredni spolnosti, ki je možna, ko se naučimo spolno energijo zadržati v sebi in jo usmeriti v svoje plemenitenje. 

Toda na osnovi povedanega bi bilo napačno sklepati, da je spolnost odsvetovana. Kljub omenjenim slabostim seks prinaša številne pozitivne učinke, ki človeka poživljajo in mu krepijo veselje do življenja. Spolno napetost preprosto potrebujemo, da spodbudimo številne telesne procese, ki prek hormonov vplivajo na telesno in duhovno zdravje. Velja torej: bolje slab(š)a spolnost kot nobena.

Napredna spolnost pomeni mobilizacijo vitalne moči ljubečega para za krepitev psihofizičnega oziroma telesno-duhovnega blagostanja. Takšna spolnost je možna le med partnerjema, ki se ljubita in se odpirata drug drugemu kot duši. To se zgodi, ko nadgradimo odnos do ljubljene osebe, in sicer tako, da v njej vidimo plemenito dušo nasprotne polarnosti, s katero se želimo zliti. Z združitvijo duš se zgodi čudež, ki ga je težko popisati. Za kaj takega moramo ozavestiti svojo duhovno naravo in se posvetiti občutenju lastne biti. To pa seveda pomeni, da se je treba odlepiti od enačenja s telesom in se upreti pohoti, ki je prvi instrument ega. Proces razkrajanja ega povzroči dramatično spremembo v našem počutju, zdravju in ustvarjalnosti ter oplemeniti našo osebnost. Postanemo ljubeče bitje, ki ljubezen še posebno tvorno uporablja v svojem najintimnejšem odnosu. 

V napredni spolnosti se postopoma naučimo svojo spolno energijo ohranjati v sebi in jo v spolnem stiku usmeriti skozi obe telesi. To seveda ni preprosto, vendar je možno, ko opravimo s predsodki in z napačnimi predstavami ter se naučimo zavestno nadzirati svoj spolni ogenj. Po takšnem aktu, ki je resnično »praznik življenja«, se v tolikšni meri napolnimo z energijo, da ta ustvarja pozitivne učinke še dneve ali celo tedne po dejanju.

Kakšne so revitalizacijske moči napredne spolnosti?

Stvarnik – ali narava, če vam je ljubše – je človeku dal možnost uporabe lastne vitalne energije za njegovo najvišje dobro, za zagotavljanje telesno-duhovnega blagostanja. Ni naključje, da je ta možnost vključena v dejanje, v katerem izpričujemo največjo stopnjo vzajemne bližine in ljubezni – v spolni odnos. Toda ne v vsak spolni odnos, pač pa takšen, ki se zaveda naše celostne narave, torej fizične in duhovne. Napreden spolni odnos se zgodi med bitjema, ki sta uspeli preseči svojo nižjo naravo. 

Združena moško-ženska energija, ki valuje skozi objeti telesi, zdravi na najučinkovitejši način, poživlja in krepi notranje organe, utrjuje telo in ga pomlajuje, obenem pa odpira duhovne potenciale in krepi duha. Napredna spolnost se ne more primerjati s seksom in je največja nagrada človeku, ki se je odločil užiti polnost življenja, ne le v materialnem, temveč tudi v duhovnem smislu.