V zgodovini človeštva obstajajo izredni ljudje, ki imajo brezčasen vpliv na kulturni, znanstveni in duhovni razvoj. Za vse te ljudi je značilno, da so živeli nekako pred svojim časom in šele po njihovi smrti je človeštvo počasi prepoznalo ali pa še vedno odkriva modrosti, ki so jih prinesli. V vzhodni tradiciji se ti izredni ljudje imenujejo mahatme, kar je sanskrtsko ime za veliko dušo ali svetnika. V teozofskem razumevanju bi bil za te ljudi morda najbolj primeren izraz učitelji ali prinašalci svetlobe in znanja. Delo teh ljudi je bilo namenjeno napredku človeštva in duhovni evoluciji. 

Med temi izjemnimi osebnostmi so me s svojim življenjem in delom najbolj navdušili Platon, Aristotel, Leonardo da Vinci, Giordano Bruno, Galileo Galilei, Johannes Kepler, Isaac Newton, Michail Vasiljevič Lomonosov, Ludwig van Beethowen, Charles Darwin, Albert Einstein, Lev Nikolajevič Tolstoj, Nikola Tesla, Mahatma Gandhi, Nikolaj Konstantinovič Roerich in Helena Ivanovna Roerich ter Vladimir Ivanovič Vernadsky. Prav V.I. Vernadsky, avtor koncepta Biosfere in Noosfere kot naprednega znanstvenega in filozofskega pogleda na svet, me je te dni znova pritegnil s svojimi znanji in razlagami o vplivu kozmičnih dogajanj na življenje na Zemlji, zlasti pa na spremenjeno strukturo vode v obdobju t.i. Teofanije 18. in 19. januarja. Vernadsky je poznan le redkim, čeprav je eden od velikih mislecev, ki je zapustil neizbrisne sledi v človeški zgodovini - sledi, ki bodo verjetno šele čez čas vplivale na prihodnji razvoj človeštva.

Vladimir Ivanovič Vernadsky (1863-1945) je bil ruski znanstvenik, raziskovalec, filozof in mislec, ki ga zahodni svet odkriva šele zdaj, ko so njegove ideje dokončno prodrle v številna področja in veje sodobne znanosti. Leta 1926 je Vernadsky v svojem delu »Biosfera« postavil temelj kozmologije kot kozmične naravoslovne znanosti in predstavil svojo revolucionarno teorijo biosfere in noosfere. Po razlagi Vernadskega razvoj Zemlje prehaja skozi tri obdobja: geosfero, biosfero in noosfero. Biosfera je z umestitvijo v tak koncept evolucije pridobila povsem nov pomen in se razkrila kot planetarni fenomen kozmičnega značaja. S svojimi predavanji na Pariški Sorboni je imel Vernadsky precejšen vpliv na vrsto znanstvenikov, ki so nadgradili temelje sodobne kozmologije kot kozmične naravoslovne znanosti, ki je presegla zgolj preučevanje zgradbe in razvoja vesolja kot celote in pričela raziskovati tudi vpliv kozmičnih dejavnikov na življenje na Zemlji. 

Vernadsky je avtor znane teze, da je človek miniaturna oblika kozmosa in tudi teorije, da so vsa dogajanja in procesi na Zemlji vodeni iz kozmosa.

Človek je del narave in kot živa struktura nenehno povezan z dogajanji v njej. Obenem pa je človek mikrokozmos, torej nenehno povezan tudi z dogajanjem v kozmosu. Obstaja vrsta znanstvenih del o vplivu kozmičnih dejavnikov na življenje na Zemlji, med katerimi so nadvse zanimive prav raziskave o vplivu kozmosa na vodne strukture, ki predstavljajo več kot 2/3 površine Zemlje in tudi človekovega organizma.

Že dolgo je znano, da luna deluje na vodo na Zemlji, kar se med drugim odraža kot plima in oseka. Leta 1962 je italijanski kemik in fizik Giorgio Piccardi (1895-1972) v svojem delu »The Chemical Basis of Medical Climathology« (Springfield, Illinois) predstavil dolgoletne raziskave o vplivu kozmičnih dejavnikov na vodo in postavil temelje nove discipline v okviru kozmologije – t.i. kozmoritmologije. Med drugim je ugotovil, da poleg lune na vodo vplivajo tudi sonce, elektromagnetno zemeljsko polje, planeti sončnega sistema ter različna sevanja znanega in neznanega izvora. V odvisnosti od vseh teh dejavnikov voda spreminja svojo Ph vrednost (prenos vodikovih ionov), fizikalne karakteristike kot so specifična prevodnost ali koncentracija ionov v vodi, oksidacijski redukcijski ali redoks potencial (ORP- oxydation reduction potencial). Meritve so pokazale, da je bioenergijski potencial vode največji v času od 18. do 20. januarja.

Znanstveniki t.i. božanske lastnosti vode razlagajo s trditvijo, da je v tem času povečana intenzivnost nevtronskih tokov, ki presegajo siceršnjo raven za 100 do 200 krat. Položaj planetov je v tem času tak, da je njihov vpliv na Zemljo znatno povečan. V tem času zemeljsko elektromagnetno polje prestrukturira elektrone in vodikove ione, ki se močno magnetizirajo. Od 18. do 20. januarja naj bi Zemlja na svoji poti okrog Sonca hipotetično vstopila v poseben pas svetlobnih žarkov, kar naj bi učinkovalo na svetlobno preobrazbo vsega na Zemlji. Gre seveda za predpostavke, ki jih znanost ne more potrditi, saj je zaenkrat še precej omejena z bivanjem in delovanjem na Zemlji. Da bi človekov um kot verjetno in resnično sprejel čudodelno moč vode v določenih časovnih obdobjih, potrebuje dokaze. Znanost kaj več od biokemijskih in fizikalnih parametrov ne more ponuditi, tako kot ne more ponuditi dokazov o obstoju boga.

V ezoteričnih zapisih je fenomen posebnih lastnosti vode 18. in 19. januarja razložen s trditvijo, da se v teh dneh »božja milost spušča na Zemljo in vse postane prežeto s to božansko energijo ali Svetim Duhom«. V tem času naj bi obstajala odprta linija komunikacije med srcem sveta in središčem galaksije – gre za posebno vrsto energijskega sevanja, ki na nek način strukturira vse na Zemlji.

Za pravoslavce je 19. januar praznik Teofanija ali Jezusov krst. Večer prej in na dan praznika se obredno kopajo v zamrznjenih rekah in jezerih. Ključno vlogo pri cerkvenem obredju ima seveda voda, ki jo v cerkvenem kanonu imenujejo krstilna voda in sveta voda. 

Po krščanski dogmi je Janez Krstnik 27. dan po zimskem sončnem obratu v reki Jordan krstil Jezusa. Čas krsta je bil povzet iz poganskega izročila, ki je izhajalo iz starodavnega prepričanja, da ima prav na ta dan voda največjo moč in značaj božanske vode. Krst je bil pomembna prelomnica v Jezusovem življenju. Pred krstom je živel precej neopazno kot tesar v Nazaretu, po krstu pa je začel z oznanjevanjem svojega nauka, zdravil je bolne in delal čudeže. Krst je že od nekdaj simbol očiščenja – s krstom je človek očiščen vseh grehov in prejme Božjo milost. Prvoten namen in tudi sporočilnost krsta, ki ga je opravil Janez Krstnik iz puščave v Judeji, je bilo očiščenje in ponovno duhovno rojstvo. Ob krstitvi Jezusa iz Galileje naj bi se nebo odprlo, pojavil naj bi se golob kot simbol Svetega Duha in glas od zgoraj je ob tem razglasil rojstvo sina božjega. Zato se ta dogodek imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija (grško: επιφάνεια [epifania] = razglasitev) oz. tudi teofanija (grško:θεοφάνεια [theofania] = razglasitev boga). Pravoslavci ga praznujejo 19. januarja, katoliki pa 6. januarja v spomin prihoda treh kraljev Gašperja, Mihaela in Boltežarja, ki so se prišli poklonit novorojencu Jezusu in razglasili rojstvo božjega sina. Nekoč so na večer 18. januarja posvečali vodo, ki so jo ljudje nosili domov, z njo škropili svoje hiše in jo kot zdravilno hranili vse leto. Kopanje na ta dan je bilo in ponekod ostaja tudi danes obred popolnega očiščenja vsega slabega – slabih misli in dejanj (torej grehov) in slabega zdravja oz. bolezni. Voda naj bi na ta dan namreč

opravila svoje sveto poslanstvo in v človekovo energijsko polje vnesla pravilen zapis ali informacijo. Beseda krstiti izhaja iz grške besede baptízein, ki pomeni ”potopiti“. Voda se v času praznika Teofanija imenuje agiasma, kar izhaja iz grške besede hagiasme in pomeni svetišče. Pomen krstitve izhaja iz močne simbolike vode kot izvora življenja in iz verovanja, da lahko Sveti Duh iz vode ustvari življenje. V spomin na to, da je Odrešitelj s svojim krstom posvetil vodo, se 18. in 19. januarja opravljajo posvetitve vode in obredno kopanje. 

Med ljudstvom se je  marsikje vse do danes ohranilo prepričanje, da je to čas, ko se odprejo Nebesa, ko se dogajajo čudeži in ko Bog usliši vse molitve. O posebnih lastnostih vode in snega 18. in 19. januarja je ljudstvo vedelo veliko prej, preden je to pričela dokazovati znanost. Ženske so na ta dan na primer zbirale sneg, s katerim so belile platno, saj je veljalo, da samo ta dan sneg lahko platno obeli. Dekleta so si s tem snegom umivala obraz, da bi koža postala svetlejša in lepša. Menda jih je ta sneg naredil nadvse privlačne. Sneg oz. voda iz snega, ki so ga nabrali na dan Teofanije, je v ljudskem zdravilstvu poznana kot zdravilno sredstvo, pa tudi kot sredstvo za povečanje odpornosti in

zaščito pred okužbami.

Medtem pa znanost še naprej išče razlago o »odprtih Nebesih«, kar se zdi podobno iskanju dokazov o obstoju Boga. Znanstveno dokazano je sicer, da ima voda zahvaljujoč svojim strukturnim posebnostim lahko čudodelne lastnosti: sposobna si je zapomniti informacijo, zdraviti in energijsko delovati na človekovo telo in dušo. Običajna voda v času Teofanije ali v noči gospodovega razglašenja postane bioaktivna in svoje posebne lastnosti ohranja dolga leta.

Kot so pokazale raziskave ruskih znanstvenikov v letih od 2003 do 2007 voda vsako leto 18. in 19. januarja pridobi izjemno visok bioaktivni potencial in v teku 24 ur večkrat spremeni svojo strukturo. Študije so vključevale meritve bio-polja vode in nekatere fizikalne parametre.

Specialisti za raziskavo vode moskovskega inštituta A.N.Sisina, ki deluje v okviru ruskega Ministrstva za varovanje zdravja, so pričeli z opazovanjem vode 15.1. Vodo iz pipe so najprej izolirali in nato izmerili število ionovih radikalov. Število ionovih radikalov je pričelo naraščati 17.1. Obenem je voda postala mehkejša, povečal se je indeks vodika, s čimer je bila manj kisla. Največjo aktivnost je voda dosegla 18.1. zvečer. Zaradi visoke nasičenosti z ionovimi radikali je bila elektromagnetna prevodnost podobna kot v vodi, nasičeni z elektroni. Istočasno je vodikov indeks presegel nevtralno stanje za 1,5 točke. Znanstveniki so proučevali tudi stopnjo strukturiranja t.i. svete vode. Zamrznili so nekaj vzorcev vode iz pipe, svete vode iz cerkve in vode iz reke. Tudi voda iz pipe, ki je običajno daleč od idealne vode, je pod mikroskopom te dni pokazala harmonično strukturo. Krivulja elektromagnetne aktivnosti vode je pričela padati že 19.1. zjutraj in do 20.1. prevzela svojo običajno obliko.

Da bi razumel zakaj voda v času Teofanije postane tako zelo bioaktivna, je doktor znanosti s področja fizike in matematike prof. Mihail Vasiljevič Kurik s katedre za molekularno fotoelektroniko Instituta za fiziko v Ukrajini, pričel z natančnimi meritvami: od 22.12. je vsak dan analiziral strukturo vode in pri tem ugotovil, da na lastnosti vode vplivajo energijska polja Zemlje, lune, sonca, planetov sončnega sistema in razna kozmična sevanja. Svoje ugotovitve je l. 2008 povzel v znanstveni študiji »Voda kot naravni detektor kozmičnih ritmov« in dokazal, da voda sinhrono spremeni svoje fizikalne lastnosti glede na spremembe kozmične energije. «Vse lahko pojasnimo z zakoni narave«, je rekel M.V. Kurik. 

Vsako leto 19.1. Zemlja skupaj s sončnim sistemom preide skozi žarke posebnega sevanja, kar ima za posledico, da vse živo na Zemlji »oživi« oz. postane pod vplivom močnih sprememb gravitacijskega polja v galaktičnem polju močno nabito z bioenergijo. Številne študije o lastnostih vode so seveda ponudile več razlag t.i. čudodelnih lastnosti vode. Voda je dejansko občutljiv pokazatelj vpliva kozmoloških dejavnikov, kar se zlasti močno kaže 18. in 19. januarja, ko ima voda značaj svete vode, ki spodbuja vitalne funkcije vseh organov in organskih sistemov. Voda ima na splošno sposobnost sprejemanja, hranjenja in izmenjave informacij, prejetih iz okolja, v dneh Teofanije pa gre za močan prenos informacij  iz kozmosa, kar znanost sicer potrjuje s številnimi meritvami, pa vendar je mehanizem tega dogajanja še vedno nerazumljiv. Vernadsky o tem pravi: »Takšna voda ima močan učinek na vse biološke procese na Zemlji in ni je stvari na Zemlji (mineralov, kamnin, živih bitij), na katero ne bi imela vpliva.« 

Lastnosti svete vode je raziskoval tudi doktor bioloških znanosti Stanislav Valentinovič Zenin. Zenin in njegovi kolegi so svoje raziskave primerjali z ugotovitvami znanstvenikov z Inštituta za medicinsko biološke probleme pri ruski akademiji znanosti. Leto dni so analizirali stanje vode. Ugotovili so, da je 18.1. v času od 17.30 do 23.30 prišlo do izrazitih sprememb lastnosti vode. Podoben pojav izrazitih sprememb je bil 19.1. od 23.30 do 03.30, torej v časovnem obdobju, ko naj bi bil na Zemljo povečan vpliv kozmičnih žarkov, ki povzročajo spremembe lastnosti vode in Zemlje kot celote. V obdobju okrog 19. januarja so znanstveniki namreč že vrsto let registrirali intenzivne sunke nevtronskega toka, ki so presegali običajne parametre za 100-200 krat.

Na prvem mednarodnem simpoziju »Fundamentalne znanosti in alternativna medicina« l.1997 je Zenin podal tezo, da je voda strukturiran pomnilnik, kar ji omogoča, da absorbira, shranjuje in izmenjuje podatke o okolju. Tako kot vsaka živa celica hrani podatke o celem organizmu, je vsaka celica vode sposobna shranjevati informacije o našem celotnem planetarnem sistemu. To pomeni, da je človek, ki je sestavljen predvsem iz vode, programiran sistem: vsi zunanji dejavniki, vključno s komuniciranjem med ljudi, spremenijo strukturo in biokemijsko sestavo tekočih medijev organizma. To se zgodi na celični ravni. Zenin kot glavni vzrok bolezni navaja prav “programske napake” v celici, ki prihajajo s strukturirano vodo – torej vodo, ki je izgubila svoj pravilen zapis.

Informiranje vode z dobrimi mislimi oz. pozitivnimi in lepimi informacijami bi zato moralo postati pomemben vsakodnevni obred. Vsak kozarec vode, ki ga popijemo, naj nosi informacijo ljubezni, lepote, sreče, zdravja, modrosti in blaginje.

Pri matematičnem štetju datumov na 27 dni se pri nekaterih datumih računica ne izide. 

Vzrok je odmik od matematičnega zaporedja zaradi določenih kozmičnih vplivov, ki lunarni cikel nekoliko spremenijo. Pomembno je tudi, da tako kot v času zimskega sončnega obrata in v času Teofanije, struktura vode spreminja parametre kar 3 dni. Do podobnega pojava pride tudi okrog vsakega navedenega datuma, zato je morda smiselno, da po vodo hodimo kar dan pred datumom, na datum in dan po datumu. Nesporno pa je, da ima najvišji bioenergijski potencial voda, ki jo zajamemo na večer pred datumom in na datum do poldneva.