Če zobje ne bolijo pogosto, ne pomislimo, da se utegnejo skrivati v ozadju težav, ki jih čutimo drugje po v telesu. Kdo bi si mislil, da lahko nevarne anaerobne bakterije, ki se naselijo v mrtvih zobeh in obzobnih žepih ali pa se razmnožijo po nepravilni odstranitvi zoba, povzročijo težave s srcem, sklepi, z ledvicami … Vse pogostejše težave z živčevjem ali s ščitnico lahko temeljijo na preobremenjenosti telesa z živim srebrom, ki je sestavni del zobnih zalivk. Dandanes, ko nam implantate ponujajo domala za vsakim vogalom, je dobro vedeti, da tudi ti niso zagotovilo, da bo tovrstnih težav konec. Lahko se zgodi prav nasprotno. V iskanju odgovorov smo se tokrat obrnili na Gregorja Hočevarja, dr. stom., enega od redkih bioloških zobozdravnikov v Sloveniji, ki je podiplomsko šolanje s področja biološkega zobozdravstva in keramičnih implantatov opravil v Nemčiji.

Z zobozdravstvom se ukvarjam že enaindvajset let, od tega zadnjih šest let z biološkim zobozdravstvom. Tovrstno delo so razvili je v ZDA. Značilnost tega pristopa je predvsem veliko večja previdnost pri izbiri materialov, ki jih vstavljamo ali odstranjujemo iz pacientovih ust. Biološko zobozdravstvo se je začelo z zavedanjem o nevarnosti amalgamov in potrebi po veliko varnejšem postopku njihovega odstranjevanja. Pozneje se je razširilo tudi na druga področja, zlasti na preučevanje vpliva različnih kovin in saniranje vnetij. 

Biološko zobozdravstvo je vse pomembnejše, saj je tudi vse več pacientov, ki trpijo zaradi različnih alergij, drugih preobčutljivosti, preobremenjenosti s težkimi kovinami ali z oslabljenim imunskim sistemom nasploh. 

Sam izraz ni tako bistven. Vsak zobozdravnik, ki naredi vse potrebno, da pri odstranjevanju amalgamskih zalivk ustrezno zaščiti pacienta, dela dobro, četudi po formalnih kvalifikacijah ni biološki zobozdravnik. Gre predvsem za ozaveščenost.

Začelo se je z živim srebrom. Sprva nisem bil pretirano pozoren na škodljivost živega srebra. Bolj me je motilo, da je bilo treba pri vstavljanju živosrebrne zalivke odstraniti veliko zdravega dela zoba, zato sem se začel poglabljati v sodobno tehnologijo in nove materiale. Šele pozneje sem zares doumel, kako toksično je živo srebro. In kot zanimivost; pred kratkim  sem izvedel, da elektrosmog (mobiteli, wi-fi) pospešuje izločanje živega srebra iz srebrnih plomb.

Kadar je zob vnet, je edina možnost, da odstranimo živec. Tudi na tem področju je tehnologija precej napredovala. Uporabljamo mikroskope, s katerim vidimo globlje v kanalski sistem, kar nam omogoči veliko temeljitejšo sanacijo. Celotnega kanalskega sistema tako rekoč ni mogoče popolnoma očistiti, saj je tako zelo razvejan in zapleten. Po raziskavah je v vsakem zobu skoraj kilometer različnih kanalov, ki jih je, po mojem mnenju, tehnično nemogoče v celoti zapreti. Tudi zunanja stran korenine je problematična, saj je porozna in z leti lahko postane vstopna točka za patogene bakterije. Zdajšnja diagnostika omogoča tudi 3D-rentgenski pogled, s katerim v takšnih zobeh pogosto naletimo na mikrorazpoke. 

Približno dvajset odstotkov našega imunskega sistema je zadolženega za toleranco – če imamo normalno delujoč imunski sistem, telo mrtev zob zazna in tolerira. Seveda pa v primeru padca imunskega sistema tudi težave z mrtvimi zobmi postajajo vse večje. Dostikrat pacienti omenjajo bolečine, predvsem ko jim pade odpornost. Poleg tega je potrebno omeniti še druge dejavnike, ki slabijo imunski sistem: nezdrav način življenja, prehrana, razvade, stres, elektrosmog...

Pomembno je identificirati žarišča in se potem odločiti kako se jih je najbolj smotrno lotiti. 

Ker so se name obračali pacienti,  ki zaradi preobčutljivosti na kovino niso smeli prejeti kovinskega implantata,  sem začel iskati ustrezno rešitev, oziroma material, ki bi bil čim bolj kompatibilen.

V iskanju rešitve za tovrstne paciente sem se v Švici in Nemčiji spoznal s keramičnimi implantati. V svetu jih vgrajujejo že dvajset let, pretežno na nemško govorečih območjih. Poglavitna prednost je v tem, da gre za popolnoma biokompatibilen material, ki ga telo dobro sprejema. Keramika je brez površinske napetosti in ne korodira. Alergij nanjo praktično ni.  Gre za enak material, ki se že vrsto let uporablja v zobni protetiki (polnokeramične zobne prevleke).

Mnogi poznajo meritve keramike, ki je bila v rabi pred dvajsetimi leti. Tedanja keramika je bila krhkejša, zato se je razvoj usmeril na materiale, kot je titan, ki so ga poznali že iz ortopedije. Izboljšane generacije keramičnih implantatov, predvsem pa implantatov, ki jih uporabljamo v našem Centru, po vseh meritvah predstavljajo zelo dobro trajno rešitev in so po vseh standardiziranih meritvah vsaj tako močni kot titan. 

Na vsak način gre le za nadomestek naravnega zoba Za razliko od titana vstavljanje keramike zahteva drugačne spretnosti, kar pomeni, da je nujno dodatno izobraževanje. Potrebno je tudi vedeti, da je keramičen implantat izredno občutljiv na vnetje in da se keramičen implantat vraste le v zdravo kost. Če kost ni dobro očiščena in sterilizirana, se implantat na bo vrasel, kar je po svoje lahko tudi dodatna varovalka pri vstavljanju keramičnih implantatov. 

Vgrajevanje keramičnih implantatov je v Nemčiji in v ZDA v velikem porastu, tudi v Sloveniji nas je že nekaj. Razlogov je najbrž več, od bele barve, inertnosti do biokompatibilnosti itd. Kot opažajo kolegi v tujini, pripisujejo določen delež periimplantitisov (vnetij ob implantatih) izločanju titanskih delcev ter  segrevanju titana zaradi elektromagnetnega smoga (mobilni telefoni, wi-fi), saj vsaka kovina v telesu, še posebej v glavi, deluje kot antena in signale še dodatno krepi. Na tak način se okoli kovinskih implantatov tkivo segreva, po nekaterih ocenah celo za nekaj stopinj, kar na dolgi rok lahko vodi do izgube implantatov. Seveda je za potrditev teh domnev potrebno počakati na dodatne raziskave. 

Če zob le odstranimo, tkivo kolabira in pride do defekta, zaradi katerega izgubljamo kost in dlesen, sosedni zobje se začnejo premikati … Ko kasneje vstavljamo implantat, je za optimalen izgled velikokrat potrebna dodatna kostna dograditev, saj je potrebno izgubljeno tkivo nadomestiti. Za dosego tega je potrebno veliko znanja in izkušenj operaterja in ponavadi je potrebnih tudi več posegov., ki za uporabnika pomenijo dodatne stroške in trpljenje. 

Glavna prednost vstavitve implantata takoj po odstranitvi zoba je, da z implantatom podpremo tako kost kot mehka tkiva, ki se na keramiko nato prirastejo. Prav to, da se dlesen priraste na keramični implant, je velika prednost tega materiala. 

Takojšnja vstavitev rešuje še eno težavo in sicer preprečuje nastajanje nevarnih žepov v katere so ujeti patogeni mikroorganizmi. 

Evolucijsko smo namreč narejeni tako, da ko pride do izgube zoba, telo to zaznava kot nevarnost. Ko zob odstranimo, se pretrga povezava med zobom in telesom in možgani to zaznavajo kot potencialno nevarnost za izkrvavitev. Zato tja pošljejo celice, ki rano pospešeno zapirajo. Po oceni strokovnjakov naj bi bil to pravi trenutek za vstavitev biokompatibilnega implantata. 

Glavni pogoj za uspešno vstavitev implantata je temeljito očiščena rana in biološko zobozdravstvo ima pri tem zelo natančne in temeljite procedure.

Poleg mehanskega čiščenja in izpiranja za dezinfekcijo uporabljamo tudi ozon, s katerim steriliziramo kost. Če pogoji dopuščajo, lahko po čiščenju kosti vstavimo keramičen implantat. V primeru, da implantata ne vstavimo, pa rano, v katero vstavimo fibrinske membrane, zašijemo. Fibrinske membrane pridobimo izključno iz pacientove krvi, brez dodatkov, in vsebujejo tudi majhen delež matičnih celic. Z njihovo uporabo zmanjšamo izgubo tkiv po odstranjevanju zoba.

Za konec bi poudaril, da je najboljši zob naravni zob in da je vsak implantat na nek način približek zobu. Zato svetujemo pacientom, naj hodijo na redne zobozdravniške preglede in naj ohranjajo zdrave zobe in zdrava obzobna tkiva. Je najcenejše in najbolj zdravo.