|
Skupaj razkrivamo 21.1.2009 Zakaj je cepivo proti gripi brez vrednosti? Mogoče odgovor na vprašanje ponuja moja osebna izkušnja s cepivom v časih, ko sem še verjela zdravstveni propagandi. Enkrat v življenju me je le-ta premamila in sem se šla cepit. Bila sem tako indoktrinirana, da pred cepljenjem nisem ničesar vprašala, ampak samo zavihala rokav. V ambulanti so na žalost svojo pojasnilno dolžnost v naglici opravili post festum. Zvedela sem, da imam po cepljenju lahko zoprno reakcijo na mestu vboda, da pa lahko dobim od cepiva tudi gripo! Prav tako ni nobenega zagotovila, da gripe tudi kasneje ne bom dobila, ker je virusov gripe veliko, cepivo pa daje imunost samo proti eni obliki. Zamolčali so seveda vse neprijetne podrobnosti, ki sem jih zvedela šele leta kasneje, ko sem se v tematiko cepljenja zelo poglobila. Seznam posledic po tem cepljenju je zelo dolg, od najbolj grozljivih (smrt, anafilaktični šok, paralize, encefalitis – vnetje možganov, meningitis, nevritisi različnih živcev, avtoimunske reakcije), do manj zastrašujočih, a zato nič manj problematičnih (artritis, revmatične komplikacije, krvne motnje, različna vnetja, poslabšanje alergij, astme), pa do najbolj običajnih - vročina, glavobol, bolečine v mišicah (gripa). S tem spisek še zdaleč ni zaključen, vsekakor pa v medicinski literaturi najbolj pogosto najdemo različne nevrološke posledice. O učinkovitosti cepiva pa človeku postane vse jasno, ko razišče, kako cepivo izdelujejo. Virus gripe je zelo spremenljiv, zato lahko zbolimo večkrat v življenju. Proizvodnja cepiva seveda ni preprosta, vsako cepivo pa mora iti tudi skozi preizkušanja. Zato cepiva izdelujejo vsako leto znova in cepivo, ki ga začnejo prodajati jeseni, začnejo izdelovati že mnogo mesecev prej. Kakšna oblika virusa bo na pohodu naslednjo sezono, seveda ne ve nihče. Zato vrsto virusa, iz katerega naredijo cepivo, izberejo po predvidevanjih (ali bolje ugibanju). Od tam naprej je vse prepuščeno naključju. O učinkovitosti cepiva proti gripi nam veliko pove japonska izkušnja, saj je to edini primer v zgodovini, da so 1976 uvedli obvezno cepljenje proti gripi za otroke. Cepili so 17 milijonov otrok dvakrat na leto. Če pogledamo statistične podatke, ki so primerjali 4 različna japonska mesta: mesto A je imelo cepljenih pod 1%, stopnja obolevnosti za gripo pa je bila 43%, mesto B je imelo cepljenih 90%, stopnjo obolevnosti 40%. Mesto C je imelo cepljenih 77%, stopnjo obolelosti 43% in mesto D pri 76% cepljenih stopnjo obolelosti za gripo 52%. Oblasti so na podlagi podatkov pravilno zaključile, da je cepivo popolnoma brez vrednosti. Desetletni poskus ni minil brez posledic: od 1971 do 1979 je zaradi posledic državo tožilo 149 staršev, od tega zaradi 50 smrtnih primerov, 65 hudih duševnih prizadetosti in 35 neobvladljivih epilepsij. Leta 1992 je država tožbe po 20 letih pravdanja izgubila. Pa še en pogled v zgodovino. Jeseni 1976 so v ZDA napovedali epidemijo velikih razsežnosti – t.i. svinjsko gripo. Hitro so izdelali cepivo in začeli cepiti velike množice ljudi. Ko so cepljeni začeli umirati v stavbah, v katerih so jih cepili, mnogo pa je ostalih paraliziranih, so celoten program hitro ustavili. Rezultat: prek 1000 paraliziranih, o številu smrtnih žrtev se še vedno kregajo, se pa giblje okoli 304. Najhujše pri vsej stvari je, da epidemije gripe seveda ni bilo in so žrtve padle zastonj. Za konec lahko združim svoje mnenje v tale stavek: zdravi ljudje cepljenja proti gripi ne potrebujejo, kroničnim bolnikom cepivo lahko pusti nepopravljive posledice. Odločitev prepustimo njim, seveda pa morajo biti o vsem objektivno seznanjeni. Žal pri nas tega ne bodo dočakali. Karin Rižner, 2004
CEPLJENJE – temna stran zgodbe Ali ste vedeli, da je raziskava v Veliki Britaniji med 600 zdravniki razkrila, da jih je 50% zavrnilo cepljenje proti hepatitisu B, čeprav so v rizični skupini? Kot razlog za tako odločitev so navedli: »Ne zaupam cepivom« in »Cepljenje nima nobenih dokazanih koristi«! Tako rekoč vsi smo zrasli v prepričanju, da nas mnogo nalezljivih bolezni ne ogroža več prav zaradi uvedbe preventivnega cepljenja. Že več kot stoletje deluje javna zdravstvena služba v skladu z dvema temeljnima predpostavkama: da je cepljenje varno in da je učinkovito. Povedali so nam, da se imamo zahvaliti samo cepljenju, da so nevarne bolezni, kot so črne koze in otroška paraliza iztrebljene in uradno dogmo smo brez vprašanj sprejeli. Še več, cepljenje so po svetu v zadnjih 50. letih intenzivno reklamirali, tako da nihče niti pomisli ne, da bi lahko bilo kaj narobe z njim. Poleg tega nas večina živi v zmotnem prepričanju, da država ne bi zavestno dopustila, da se medicinsko sporne in škodljive postopke rutinsko uporablja in to cela desetletja. Pa so uradni viri informacij o cepljenju resnični? Je cepljenje res tako učinkovito in popolnoma varno? Če začne kdo o imunizaciji raziskovati, naleti na vznemirljive podatke, saj se izkaže, da nobena od obeh predpostavk ne drži. Še več, v medicinski literaturi mrgoli podatkov o tem, da ima cepljenje v resnici nasprotni učinek od tistega, ki mu ga pripisujejo. Poglejmo najprej varnost cepiv. O vseh cepivih raziskovalci poročajo, da imajo resne stranske pojave. Reakcije po cepljenju so lahko takojšnje (akutne) ali dolgoročne (kronične), ker se lahko pojavijo še mesece ali celo leta po cepljenju. Za dolgoročne reakcije je seveda težko dokazati, da so posledica cepljenja, zato bi bile potrebne dolgotrajne raziskave. Vendar po nekaj desetletjih od začetka množičnega cepljenja še vedno čakamo na kredibilno in obsežno znanstveno raziskavo, ki bi vključevala resnično kontrolno skupino necepljenjih otrok in jo primerjala s cepljenimi. Osupljivo je, da takih raziskav po svetu do sedaj nihče ni naredil, ko pa se v informativnih virih za javnost kar naprej ponavlja trditev o popolni varnosti cepiv. Proizvajalci cepiv, ki financirajo večino raziskav, trdijo, da taka raziskava ne bi bila etična, saj bi morali kontrolno skupino otrok pustiti necepljeno in zato nezaščiteno. Vendar bi le take znanstvene raziskave lahko zanesljivo dale odgovor na vprašanje, ali je cepljenje varno ali ne. Cepiva, ki prihajajo v uporabo, namreč niso preizkušena na ljudeh, ampak le na živalih. Nobeno cepivo ni preizkušeno glede karcenogenosti, mutagenosti in teratogenosti in vendar jih rutinsko vbrizgavajo v popolnoma zdrave otroke. Proizvajalci cepiv najprej preizkusijo učinek cepiva na manjši skupini (nekaj sto) otrok, ki jih opazujejo običajno le 48 ur! Kaj se zgodi po preteku te kratke dobe, očitno nobenega ne zanima dosti. Pravi učinek se pokaže šele po začetku uporabe na otrocih. Spisek reakcij vas zato ne bo preveč presenetil. Takojšnje reakcije po cepljenju so zelo številne: oteklina na mestu vboda, visoka vročina, krči, anafilaktični šok in smrt, ki mu lahko sledi, trombocitopenija, akutni in kronični artritis, akutna in kronična encefalopatija, epizode dolgotrajnega, neutolažljivega vreščečega joka, neodzivnost in apatija, šok in nezavest, Guillain-Barré sindrom (huda napredujoča paraliza telesa), paraliza zaradi infekcije z virusom otroške paralize, sindrom nenadne smrti dojenčka oz. smrt v košarici (SNSD), encefalitis (vnetje možgan), okvare centralnega živčnega sistema, subakutni sklerotični panencefalitis; Uradni viri trdijo, da so epizode hudih reakcij zelo redke (1 na milijon). Praksa je pokazala, da zapleti sploh niso redki. Neodvisne raziskave kažejo, da 1 otrok na 100 cepljenih na cepljenje DTP (davica, tetanus, oslovski kašelj) reagira z vreščečim neutolažljivim jokom (encefalitični jok), 1 otrok na 300 cepljenih pa ostane trajno poškodovan. Poškodbe so lahko minimalne (npr. dovzetnost do pogostih infekcij) ali zelo hude (npr. duševna zaostalost). V drugi raziskavi so ugotovili, da le 7% otrok po DTP cepljenju nima nobenih vidnih posledic, 27% ima blage, 58% srednje in 7% hude posledice. Statistični podatki kažejo še hujšo sliko. V ZDA na leto umre poprečno 3000 dojenčkov v roku od dneva cepljenja do treh dneh po cepljenju. Poleg tega je neka raziskava nenadne smrti dojenčkov v ZDA pokazala, da je umrljivost za SNSD 7-krat večja v 3 dneh, ki sledijo cepljenju DTP kot v 30 dneh po cepljenju. Verjetno najbolj tragične posledice cepljenja pa je zabeležil avstralski zdravnik, ki je cepil avstralske domorodske otroke. V nekaj dneh do nekaj tednov po cepljenju DTP je kar 50% otrok umrlo! Ko je poskušal zaradi poraznih rezultatov alarmirati svoje kolege, se je srečal samo s sovražnostjo. Uradna doktrina seveda večino stranskih pojavov zanika, država pa medtem izplačuje odškodnine. Do začetka leta 1998 so v ZDA družinam umrlih in poškodovanih otrok izplačali že več kot 724 milijonov dolarjev odškodnine. In tu niso vštete stotine milijonov dolarjev iz civilnih tožb staršev proti različnim proizvajalcem. Da bi se izognili tem tožbam, proizvajalci vsako leto daljšajo seznam stranskih pojavov v navodilih, ki jih prilagajo cepivom. Connaught Laboratories, ki je eden največjih proizvajalcev cepiv v ZDA, ima v navodilih cepiva DTP napisano: »pri nekaterih dojenčkih je po cepljenju nastopila smrt (diagnosticirana kot sindrom nenadne smrti dojenčka)«. V ZDA vsako leto zaradi SNSD umre 7.000-10.000 dojenčkov. Ocena strokovnjakov je, da vsaj polovica umre zaradi DTP cepljenja. Uradna doktrina pa še kar zanika povezavo med cepljenjem in SNSD in financira raziskave, ki »dokazujejo«, da med smrtmi, možganskimi okvarami in nevrološkimi zapleti po cepljenju ni nobene povezave in nato citirajo te rezultate ob vsakem tragičnem dogodku. Te raziskave so dejansko v posmeh inteligenci bralca, saj ni potrebno biti zdravnik, da odkriješ njihovo izkrivljanje rezultatov. V ZDA velja predpis, ki zavezuje zdravnike, da poročajo o vseh stranskih pojavih po cepljenju. FDA – ameriški urad za registracijo zdravil, ki zbira ta poročila, je priznal, da v resnici 90-99% stranskih pojavov nikoli ne konča v teh poročilih. Vseeno na leto zberejo od 10.000 do 12.000 poročil. Zanimivo je, da je ocena zgoraj omenjenega proizvajalca, da zdravniki poročajo le o vsakem 50. stranskem pojavu (600.000 hujših reakcij letno!). Zelo pomenljiv je tudi podatek, da ameriške zavarovalnice ne nudijo zavarovanja za morebitne poškodbe ali smrti zaradi cepljenja. Znano je, da zavarovalnice zelo natančno izračunajo, kaj je zanje preveč tvegano, zato takih pogodb preprosto ne sklepajo. Niso pa vse države tako nespametne. Na Japonskem je med leti 1970 in 1974 po DTP cepljenju umrlo 37 dojenčkov, zato so nekateri zdravniki začeli cepivo bojkotirati. Zato je Japonska začasno prekinila cepljenje DTP za 2 meseca, potem pa sprejela odlog cepljenja do 24. meseca starosti (pred tem so dojenčke začeli cepiti pri 3 mesecih). Posledica: SNSD je praktično izginil in Japonska je bliskovito osvojila prvo mesto z najmanjšo umrljivostjo dojenčkov na svetu (prej na 17. mestu). Podobno se je godilo Švedski. Tam so se v 70. letih začele epidemije oslovskega kašlja kljub visoki precepljenosti prebivalstva, zato so leta 1979 pretehtali dokaze o neučinkovitosti DTP cepiva in popolnoma prenehali s tem cepljenjem. Umrljivost dojenčkov je padla in Švedska se je znašla na drugem mestu omenjene lestvice. Istočasno so v ZDA vsakih nekaj let dodajali med obvezna cepljenja nova in nova cepiva ter osvežitvene odmerke (revakcinacija) in umrljivost dojenčkov je nezadržno rasla. Leta 1950, preden se je začelo množično cepljenje, so bile ZDA na 3. mestu na svetu, leta 1986 na 17. mestu in leta 1995 na 24. mestu omenjene lestvice. Tudi dolgoročne reakcije po cepljenju so številne in nekatere neprimerno bolj pogubne od kratkoročnih. Na kratko jih lahko združimo v 3 skupine. Cepljenje poškoduje: 1) imunski sistem, 2) centralni živčni sistem in 3) avtonomni živčni sistem. Omenim naj le najpogostejše simptome in bolezni: disfunkcija imunskega sistema, alergije, astma, crohnova bolezen, revma-toidni artritis, kronični encefalitis, multipla skleroza, epilepsija, cerebralna paraliza, avtizem, duševna zaostalost, izguba sluha, vida in možnosti govora, kronično vnetje srednjega ušesa, hiperaktivnost, disleksija, težave s koncentracijo, nizek IQ, diabetes tipa I, levkemija, rak… Same težke in pogubne bolezni. Zakaj je cepljenje tako nevarno?
Kaj pa učinkovitost cepiv? Statistični podatki kažejo, da cepiva pri iztrebljanju nevarnih nalezljivih bolezni niso imele pomembnejše vloge. V Angliji je smrtnost otroških bolezni med letoma 1850 in 1940 padla za 90% (smrtnost zaradi ošpic za 97%). Menim, da spodnja slika ne potrebuje komentarja.  Bubonska kuga in škrlatinka, ki sta v prejšnjih stoletjih kosili smrt med svetovnim prebivalstvom, sta praktično izginili popolnoma brez cepljenja. V razvitih državah sta praktično izginila tudi kolera in tifus (za bolezni sicer obstajajo cepiva, vendar so neučinkovita). V ZDA nikoli niso rutinsko cepili proti tuberkulozi, vendar je ta sama od sebe postala redka bolezen. Epidemiološke študije v Indiji in ZDA so pokazale, da je učinkovitost cepiva proti tuberkulozi 0%. Še več, cepljeni pogosteje zbolevajo za tuberkulozo. Obolevnost in smrtnost zaradi otroških nalezljivih bolezni se je zmanjševala skupaj z izboljšanjem higienskih in sanitarnih razmer, zmanjševanjem revščine, boljšo prehrano, razmahom centralnega ogrevanja ipd. V evropskih državah, ki so odklonile cepljenje proti črnim kozam, se je obolevnost manjšala vzporedno z drugimi državami, ki so uvedle obvezno cepljenje. Dejstvo potrjuje tudi poročilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki razkriva, da obolevnost in smrtnost v nerazvitih državah sploh nista povezani s cepljenjem ali zdravljenjem določenih bolezni, pač pa sta tesno povezani s prehranjevalnimi navadami in higienskim standardom. V medicinski literaturi je presenetljivo veliko podatkov o neučinkovitosti cepiv, o čemer priča že veliko število raznih cepiv, ki so jih prenehali uporabljati, potem ko so cepili na milijone otrok širom po svetu. Primer so prva cepiva proti otroški paralizi, ošpicam in bakteriji Haemophilus influenzae tipa B (HiB). Zelo dobro so dokumentirani primeri, ki kažejo, da se obolevnost po začetku cepljenja celo poveča. Naj navedem primer oslovskega kašlja in davice. Epidemije oslovskega kašlja so se začele v nekaterih evropskih državah in ZDA v začetku 80. let (v ZDA so uvedli obvezno DTP cepljenje leta 1978). Npr. obolevnost na Nizozemskem se je vsako leto povečevala. Leta 1996 so imeli že 10-krat večje število bolnikov kot leto dni prej in celo dva smrtna primera. In to kljub visoki precepljenosti prebivalstva. Ko so v 30. in 40. letih v Evropi uvedli cepljenje proti davici, so sledile epidemije. V Franciji se je obolevnost za davico povečala za 30%, na Madžarskem za 55%, v Švici za 300%. Še en primer neučinkovitosti cepiva lahko zabeležimo v nemški statistiki. Leta 1940, ko so uvedli obvezno cepljenje, so imeli 40.000 primerov davice. Leta 1945, ko so bili po trditvah oblasti cepljeni vsi prebivalci, so imeli obolelih 250.000. V novejšem času je kot kontroverzno znano starejše cepivo proti HiB, za katero je raziskava v ameriški državi Minnesota pokazala, da je popolnoma neučinkovito za otroke mlajše od 18 mesecev (prav ti so najbolj ogroženi). Še več, verjetnost, da cepljeni otroci zbolijo za meningitisom, je 5x večja! Cepivo so sicer izboljšali, učinkovitost in varnost pa se bosta izkazali šele v praksi. Vprašanje je, s kolikšnimi nedolžnimi žrtvami. Ali obstaja rešitev za dilemo: cepiti ali ne? Menim, da je prvi korak k rešitvi ukinitev zakonsko obveznega cepljenja otrok. V mnogih razvitih državah (Nemčija, Švica, Velika Britanija, Irska, Španija, Švedska, Nizozemska, Avstrija, Japonska, Avstralija) je cepljenje otrok popolnoma prostovoljno, v nekaterih državah pa je obvezno cepljenje omejeno le za nekatere bolezni (npr. proti tetanusu, davici in otroški paralizi). Izjema so ZDA, kjer je cepljenje obvezno v vseh zveznih državah, tako da vsi otroci do vstopa v šolo prejmejo kar 33-34 cepiv. Ni čudno, da prav iz ZDA najbolj pogosto poročajo o hudih ali celo pogubnih stranskih pojavih. Zato bi bilo nujno še enkrat kritično preučiti tako varnost kot tudi učinkovitost cepiv, ki jih pri nas rutinsko uporabljamo. Tiste z najbolj obremenjujočimi dokazi bi morali prenehati uporabljati, kot je to storilo v zadnjem desetletju že več držav. Nova cepiva, ki k nam šele prihajajo, bi morali po tehtnem premisleku uporabljati le za ogroženo populacijo, nikakor pa ne za cepljenje celotne populacije otrok (npr. hepatitis B, norice, pneumokokne in meningokokne infekcije). Cepljenje je kot vsak medicinski postopek povezano s tveganji, s katerimi bi morali biti vsi starši seznanjeni. Starši morajo imeti na voljo vse potrebne informacije, saj le tako lahko sprejmejo odgovorno odločitev za zdravje svojih otrok. Samo starši bi morali imeti končno besedo, saj so oni in njihovi otroci tisti, ki morajo živeti s posledicami lastne odločitve. mag. Karin Rižner
NAJ CEPIMO PREJ… Informirajte se prej, kasneje je lahko prepozno; ko enkrat cepivo vbrizgamo, se sestavin ne da več odvzeti ali učinkov izbrisati. Več informacij lahko dobite na straneh http://www.kin-pina.si/~svod Društvo za svobodno odločanje SVOOD
Dejstva, ki jih bi morali poznati vsi starši pred cepljenjem Pravice/dolžnosti staršev in zdravnikov Starši imamo dolžnost varovati otrokovo zdravje in življenje. Ker so načrti zdravstvenih oblasti skoncentrirani na javno zdravje, ne na posameznika, imamo starši dolžnost obvarovati svojega otroka pred posegi, ki bi mu individualno lahko škodovali. Po zakonu imamo vsi pravico dati soglasje za kakršenkoli poseg in pravico odkloniti predlagane zdravstvene posege, zdravnik pa ima pojasnilno dolžnost, zaradi katere vam mora predhodno pojasniti vse o cepljenju - tudi, če ne vprašate. To vključuje pošteno razlago postopka, seznanitev s posledicami opustitve posega, razlaga možnih tveganj in zapletov - ne samo običajnih, poštena razlaga prednosti predvidenega ukrepa pred drugimi postopki in možnost postavljanja vprašanj in tehtanja. Skratka zdravnik mora izpostaviti dobre in slabe strani cepljenja kot medicinskega posega. Slovenija je ena izmed zadnjih razvitih držav, kjer je cepljenje še obvezno. V razvitih državah cepljenje praviloma ni obvezno, ampak ga zdravniki le priporočajo. V demokratičnih državah uspevajo dosegati visoko precepljenost brez zakonske prisile. Nezdružljivost interesov pri razvijanju in priporočanju cepiv
Ali so cepiva res tako učinkovita?
Kaj cepiva vsebujejo?
Nekateri stranski učinki cepljenja
Dolgoročne posledice cepljenja
Opomba: posebno nevarno je cepiti otroka, kadar:
Izkušnje s cepljenjem v praksi, strokovni argumenti proti prisilnemu cepljenju in alternative Johannes Loibner, dr. med., Graz, AvstrijaZakaj sem proti obveznemu cepljenju? Zdravnik sem že več kot 30 let. Med samim študijem in v prvih letih službe se nisem posebej zanimal za to temo. O njej sem začel razmišljati šele, ko je neka moja pacientka po cepljenju proti gripi zbolela za dolgo trajajočo težko obliko utrujenosti. Povedala mi je, da se ne bo dala nikoli več cepiti. Nekaj let kasneje sem cepil skupino športnikov proti klopnemu meningoencefalitisu (FSME). Nekateri od njih so zaradi tega dobili visoko vročino in meningealni glavobol. To zame še vedno ni bilo nič posebnega. Menil sem, da izdelovalci cepiv v zadostni meri že poskrbijo za to, da pri cepljenjih ne bi prišlo do resnih posledic. Kasneje pa sem opazil, da ta cepljenja povzročajo resnejša obolenja: težak nevrodermitis, astmo, sladkorno bolezen tipa 1 (diabetes mellitus), krče itd. Takrat sem se bolj poglobil v to temo. Preučil sem zgodovino cepljenja in zelo me je pretreslo, ko sem v teh virih prebral, da so cepiva preizkušali na sirotah, in da je veliki Napoleon dal cepiti svoje vojake proti kozam v upanju, da si bo s tem zagotovil vojaške zmage. Odkar obstaja cepljenje, obstajajo tudi nasprotniki cepljenja. Tožb mater, katerih otroci so morali umreti zaradi posledic cepljenja, nekoč niso jemali resno. Veliko je bilo tudi zdravnikov, ki so spoznali škodljivosti cepljenja in ki niso mogli potrditi zaščite pred boleznimi, ki bi jo naj prinašalo cepljenje in ko so se prav tako borili proti njemu. Eden največjih zdravilcev Sebastian Kneipp, ki se je posebej zavzel za sirote, opisuje tragični izid cepljenj med prebivalstvom, trpečim za lakoto. Tudi M. Gandhi je silovito nastopil proti cepljenju, potem ko je bil priča njegovim tragičnim posledicam med revnimi sloji svojega naroda. Disciplinski postopki proti kritičnim zdravnikom Nekoč sem v nekem zelo majhnem regionalnem časopisu objavil članek, v katerem sem bralce previdno opozarjal, naj se pred prehladnimi obolenji zaščitijo tako, da po naravni poti utrdijo svoj imunski sistem in se ne zanesejo preveč na cepljenje. Posledica tega je bila, da je bil proti meni kmalu sprožen disciplinski postopek zaradi domnevne reklame. Po pritožbi je bila kazen umaknjena. Isto se je zgodilo tudi kolegu, ki je za nek regionalni časopis prav tako napisal kritičen članek proti cepljenju. Tudi on se je moral zagovarjati pred disciplinsko komisijo Zdravniške zbornice za Štajersko. Razmislek o teoriji cepljenja Te okoliščine so me še bolj spodbudile k razmisleku o cepljenjih. Pri tem sem ugotovil, da teorija o antigensko - protitelesni reakciji, na kateri naj bi temeljila zaščita po cepljenju, obstaja šele od 20. stoletja naprej. Več kot sto let pred tem pa je veljala neka druga dvomljiva teza. S cepljenjem naj bi iz telesa izgnali bolezenske snovi. Tako kot v prvem primeru, kjer naj bi bila stopnja imunosti odvisna od števila protiteles, tako je tudi drugi primer zgolj hipoteza, ki je že davno zastarela. Naslednja trditev, ki jo propagandisti cepljenja neprestano ponavljajo, je ta, da so s cepljenjem iztrebili nalezljive bolezni in da se je življenjska doba zaradi cepljenja podaljšala. Zato se mi zdi nujno govoriti o pogojih, ki so privedle do pojava nalezljivih bolezni. Na prvem mestu je podhranjenost. Malo je zdravnikov, ki dvomijo v povezavo med obolevnostjo in podhranjenostjo. Druga okoliščina, ki omogoča nastanek nalezljivih bolezni, je pomanjkanje kanalizacije in odstranjevanja odpadne vode. Kot da smo že pozabili, da so prav podgane igrale pomembno vlogo pri pojavu kuge. (Mimogrede, le-ta je izginila že mnogo pred začetki cepljenja!) Pomemben dejavnik nastanka nalezljivih bolezni je torej onesnažena pitna voda. Ko danes poslušamo o »ubijalskih virusih in bakterijah« iz Afrike, nihče ne govori o okuženi pitni vodi, zaradi katere ljudje zbolevajo za kroničnimi zastrupitvami, dokler ne izbruhnejo bolezni, ki jih pri nas ne poznamo. Omeniti moramo tudi bivanjske razmere in možnosti bolniške oskrbe. Če država ne poskrbi za človeka vredno bivanje, se nalezljivim boleznim ne moremo izogniti. Opozoriti pa želim tudi na pomen socialnega miru. Ko se med ljudmi razširijo strah, resignacija in brezizhodnost, nevarnost nalezljivih bolezni namreč zelo naraste. Upor proti cepljenju Odkar ljudje prevzemajo odgovornost za svoje zdravje v svoje roke, narašča tudi vedenje o nastanku bolezni in njihovem preprečevanju. Opazil sem, da matere po predavanjih in pogovorih z zdravnikom vedno postavijo vprašanje o koristih cepljenja. Matere najbolje poznajo svoje otroke. Zato je nedoumljivo, da jih tako zdravniki kot znanstveniki ne jemljejo resno, ko govorijo o svojih opažanjih v zvezi s cepljenjem. Še nikoli nisem od kake mame slišal, da bi bil njen otrok po cepljenju bolj zdrav kot prej. Velikokrat pa ugotavljam, da je otrok po cepljenju zbolel, oslabel in da ima kakršnekoli škodljive posledice. Teh navedb mater v večini primerov ne jemljejo dovolj resno. Zato se matere in tudi vse več očetov v Švici, Avstriji, Nemčiji, Luksemburgu in drugje povezujejo v društva, ki se bojujejo proti cepljenju. Na izobraževanje zdravnikov ima trenutno velik vpliv industrija. In to vedo vse bolj tudi mnogi pacienti, ki se zato ne informirajo pri njih, temveč preko kritične literature. Naj navedem le nekaj temeljnih naslovov, ki so v nemškogovorečem prostoru spremenili pogled na cepljenje: IMPFEN. Das Geschäft mit der Angst. Gerhard Buchwald; Knaur Mens Sana IMPFSCHUTZ. Irrtum oder Lüge? Simone Delarue; Hirthammer IMPFUNGEN. Immunschwäche und plötzlicher Kindstod, V. Scheibner Hirthammer Tudi na internetu dobite veliko informacij:
Po drugi strani pa je tudi propaganda za cepljenje vedno bolj intenzivna. Uvesti poskušajo celo splošno obvezno cepljenje. V šolah razglašajo, da šolski otroci ne smejo obiskovati določenih predavanj ali seminarjev, če niso bili cepljeni (ne smejo se npr. udeležiti pohodov v naravo). V medijih se pojavljajo strah in reklame, ki pri ljudeh zbujajo paniko, da bi jih tako prisilili k cepljenju. Pod takimi pritiski si seveda le peščica ljudi drzne nasprotovati splošnemu prepričanju in se izogiba cepljenju svojih otrok. Sklep Cepljenja so bila vedno sporna. Splošno razširjeno mnenje, da so nalezljive bolezni izginile zaradi cepljenja, ne drži. Tako imenovana antigensko - protitelesna reakcija kot temelj gotove imunosti proti infekcijskim boleznim je že davno ovržena. Upad nalezljivih bolezni je pripisati spremenjenim življenjskim razmeram: zadostna in uravnotežena prehrana, preskrbljenost z oblačili, človeka vredno bivanje, čista pitna voda in učinkovita kanalizacija. Vojna, socialni nemiri in naravne katastrofe pa vedno znova omogočajo ponoven porast nalezljivih bolezni. Zdravniki morajo bolj prisluhniti materam, ki pripovedujejo o posledicah cepljenja pri svojih otrocih. V bistvu so one pravi strokovnjaki za cepljenje. Odgovorni politiki morajo prisluhniti ljudem, ki jih zastopajo in ne toliko zastopnikom različnih industrijskih koncernov. Obveznega cepljenja ne moremo utemeljevati z aktualno nevarnostjo nalezljivih bolezni, niti ne moremo trditi, da jih je cepljenje sposobno preprečiti. Ključne besede: Sorodni članki: 0,015625 |
|
Iskanje
S ključnimi besedami lahko hitro in enostavno pridete do željenih informacij.
Želite brati naše novice tudi v prihodnje?
Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.
1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.
2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:
- preko portala e-Davki: Elektronska oddaja.
- ali po pošti pošljete izpolnjen obrazec: Obrazec.
Brez pisnega dovoljenja uredništva je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.