Skupaj razkrivamo

15.1.2009

Kako zdravo prebarvati svoj dom?
avtor: Mateja A. Leskovar, gradbeni biolog

Poznavanje in uporaba zakonitosti kemičnega delovanja posameznih naravnih surovin je industrijo naravnih barv in ometov v zadnjih dvajsetih letih poneslo na nivo, ki je lahko popolnoma konkurenčen izdelkom konvencionalne industrije. Še več. Tovrstne naravne alternative so sveže, prijazne in neagresivne. Tako v zdravstvenem kot tudi oblikovnem smislu.

Ker v slovenskem prostoru gradnja lesenih masivnih hiš ni več le modna muha, temveč izkaz ljubezni Slovencev do tega tradicionalnega materiala, je prav, da za začetek morda pogledamo, kakšna sredstva so nam na volje za površine v tovrstnih objektih.

Že skorajda pregovorna in najenostavnejša zaščita zunanjih lesenih površin (fasade, napušči, konstrukcijska bruna,…) je prav gotovo proces »sivenja« lesa, ki deluje kot neke vrste samozaščita lesenih površin. Proces propadanja vrhnje plasti lesa se pod za slovenski prostor običajnimi pogoji namreč zaustavi v globini 2-3 mm in na ta način ustvari varovalni ovoj. Bolj smolnate (npr. macesen) in po rasti gostejše vrste lesa na ta naravni proces reagirajo počasneje, mehkejše vrste lesa (npr. smreka z nizkih rastišč) pa opazno hitreje. Raziskave pa so pokazale, da je po 2 do 3 letih rezultat skorajda enak.
Če pa je les, ki ga uporabimo za vidno leseno konstrukcijo v svojem procesu doživel veliko predelovalnih šokov, je pametno, da ga najkasneje takoj po vgradnji impregniramo z redkim lanenim oljem, v katerem je raztopljen določen procent drevesnih smol. Če konstrukcija zgradbe ne omogoča sprotnega sušenja lesa, obstaja tveganje nastajanja plesni ali rasti mahov. V tem primeru je še pred impregniranjem smiseln nanos raztopine borove soli. Obdelavo z borovo soljo priporočamo tudi v primeru uporabe svežega borova lesa, ki izjemno občutljiv na nastanek plavice. Ker je raztopina borove soli vodotopna, je obvezno naknadno impregniranje z oljem, ki vsebuje drevesne smole, ne preprečuje pa docela procesa sivenja.
Na naraven način se temu lahko izognete le s pomočjo naravnih pigmentov, ki veljajo kot edina zares naravna zaščita pred UV žarki. Pigmente lahko vmešate bodisi v že omenjeno impregniranje (blag odtenek) ali pa v posebno lazuro, ki je izdelana iz lanenega olja in drevesnih smol. Tako lahko zunanje lesene površine stonirate na nekaj intenzivnejši barvni odtenek. Dejansko pleskanje zunanjih lesenih površin pa lahko na naraven način dosežete z uporabo oljnih barv, ki pa zaradi svoje sestave nekoliko manj paro-propustni.
Če les prepustimo naravnemu procesu sivenja, redno vzdrževanje površin ni potrebno. Enako velja za z brezbarvnim oljem ali lazuro impregniran les, ki potrebna le kot enkratni premaz zaradi predelave načetih površin. Za vse tonirane naravne premaze (lazure ali oljne barve) pa velja interval vzdrževanja na 3 do 5 let, odvisno od izpostavljenosti površine vremenskim pogojem (sonce, vlaga).
Poleg zagotovljene paro-propustnosti so naravni premazi za zunanje lesene površine zanimivi predvsem zato, ker se veliko bolje spajajo s samim lesom kot običajni premazi na osnovi umetnih smol. Oba faktorja tako preprečujeta pregovorno nadležno luščenje premaza z lesene površine, ki marsikaterega graditelja celo odvrne od uporabe lesa v gradbene namene.

Stopnja zaščite notranjih lesenih površin (strop, stene, tla) je odvisna predvsem od njihove obremenljivosti. Za strope in vidne dele konstrukcije praviloma zadošča uporaba naravnega olja za les ali enega oziroma dveh nanosov lazure za les na osnovi drevesnih smol. Likovno oba premaza nudita možnost toniranja na različne barvne odtenke, ki pa ne prekrijejo same strukture lesa.
Površine, ki so pogosteje v kontaktu s človeškimi rokami (stene, vrata, okenske police) sodijo bolj v tisti razred zaščite lesa, ki velja za pohištvo. V ta namen zatorej priporočamo uporabo mešanice olja in voska. Z enim samim premazom tako les globinsko impregniramo ter istočasno ustvarimo tenko plast voska, ki omogoča lažje čiščenje morebitne umazanije, predvsem okrog kljuk in stikal. Tudi v ta premaz lahko brez nadaljnjega vmešamo poljuben barvni pigment. Za najbolj obremenjene pa prav gotovo veljajo talne površine. Zanje priporočamo veliko bolj vodo-odbojno zaščito. Le-to lahko zagotovimo tako z oljenjem kot tudi voskanjem tal.
Vzdrževanje tako premazanih lesenih površin (z izjemo tal) razen osvežitve ali sprememb v barvnem odtenku ne zahteva posebnega vzdrževanja. Pomembno je le redno čiščenje morebitne umazanije s primernimi mili. Podobno je tudi s tlemi. Čiščenje s pravilnimi pralnimi sredstvi ter vzdrževanje s primernimi sredstvi na osnovi voska lahko rigorozen poseg kot je ponovno nanašanje premaza prepusti predvsem faktorjem mehanske obrabe posamezne površine.

Nekaj besed bi veljalo ob tej priliki nameniti tudi zaščiti stavbnega pohištva. Kot osnovno pravilo velja upoštevati, da mora biti notranji premaz okna manj paropropusten od zunanjega. V praksi to pomeni, da so za zaščito oken na voljo naslednje kombinacije naravnih premazov:
- zunaj impregnirano in prepuščeno sivenju, znotraj enkrat oljeno ali voskano
- zunaj oljeno, znotraj voskano ali dvakrat oljeno
- zunaj barvano z oljno barvo za zunanje površine, znotraj z oljno barvo za notranje površine.

MINERALNE PODLAGE
Veliko pogosteje pa se v praksi srečujemo z barvanjem različnih mineralnih podlag in zato temu primerno tudi bistveno večja ponudba opleskov. Pri izboru pazite, da je paro-propustnost barve usklajena s paro-propustnostjo same podlage oziroma gradiva. Apno ali ilovica prav gotovo v tem pogledu preneseta le barve iz izključno mineralnih sestavin. Manjša paro-propustnost mavca ali s cementom vezanih ometov pa lahko dopolni disperzijska barva, ki namesto umetnih vsebuje drevesne smole.  V primeru barvanja fasadnih površin pa je izbor opleska vezan na posamezen fasadni sistem. V ta namen narava ponuja apnene barve, disperzijske barve na osnovi drevesnih smol ter silikatne premaze.
V primeru prenove starejših stanovanjskih objektov oziroma prostorov, kjer predvideno ali pričakovano ali nehote nekaj več vlage je priporočljivo pleskanje z apnenimi barvami, saj apno poskrbi za preventivno zaščito pred pleskanjem. Višja alkalnost barve je v tem primeru prednost, ki jo velja izkoristiti. Previdneje pa je potrebno pristopiti k iskanju primernega pigmenta oziroma veziva kot tudi samem delu. Pri delu nosite ustrezno zaščito, ustrezen pigment poiščite med naravnimi zemeljskimi pigmenti, večjo obstojnost apnene barve pa nudijo naravna veziva.
Izjemno paropropustni ometi kot je na primer ilovnati omet pa zahtevajo še veliko bolj paropropustno zidno barvo, da bi ohranili izjemne lastnosti tega dragocenega ometa. V ta namen so na voljo kazeinske barve, ki na pogled podobne apneni, le delo z njimi veliko enostavneje in prijetno. Proizvajalci ilovnatih gradbenih materialov pa imajo praviloma v svoji ponudbi tudi ilovnate barve v različnih odtenkih, ki pa s svojo grobo zrnavostjo še vedno bolj spominjajo na omet.
S cementom vezan omet ali mavčne plošče se lahko brez težav obarvajo s katero izmed zgoraj omenjenih barv, tehnično pa nekako komplementarne disperzijske barve na osnovi drevesnih smol. V primeru povišane koncentracije teh smol lahko barva doseže status pralne barve, ki primerna za uporabo tudi v določenih objektih javne rabe (šole, vrtci, bolnišnice).
Na osnovi drevesnih smol so na voljo tudi fasadne barve, ki jih lahko nanašate na katerokoli mehansko oprijemljivo podlago. Za klasične mineralne omete (apno, ilovica) pa lahko tudi zunaj uporabite apno.

BARVA V OBLIKI OMETA
Z naravnimi izdelki je mogoče ustvariti tudi oblikovno izjemno raznolike površine. Ne samo z uporabo različnih zgoraj navedenih barv oziroma premazov, temveč tudi različnih ometov na osnovi ilovice ali apna.
V dekorativne namene se ilovica lahko uporabi v obliki dekorativnega ometa ali barve. Izjemno privlačna je zrnavost tako obdelanih površin, naraven odboj svetlobe ter prvinskost barvnih odtenkov.
V našem prostoru pa je še bogatejša tradicija uporabe pleskarskih ometov na osnovi apna. Poleg znanih italijanskih tehnik (stukulustro, marmorino) se s svojo izjemno zanimivo pojavnostjo v svetu vedno bolj uveljavlja tudi maroška tehnika izdelave vodo-odbojnega ometa, imenovana »tadelakt«. Najbolj pogosto se ta tehnika uporablja na površinah, ki so v direktnem kontaktu z vodo oziroma kot nadomestilo keramičnim ploščicam (kopalnica, kuhinja, peči).

več informacij: www.gaja-natura.si oziroma www.tadelakt.si

Ključne besede:
tadelakt, borova sol, laneno olje, oljne barve

• To ni le »crkljanje«!
• Uvod v eko-bio gradnjo
• Ali veste, koliko (zares) stane novo pohištvo?
• Ali se gremo solit?
• Ali imajo dojenčki kožo?

0,015625