Skupaj razkrivamo

3.3.2010

Zmagoviti recept  za prebavila
Tekst: Nara Petrovič

Strokovnjaki, ki proučujejo delovanje prebavil, priznavajo, da razumejo zelo malo. Posamične encime so sicer proučili, a kaj, ko vsi ljudje na svetu v prebavilih nimajo enakih encimov! Še več: kombinacije encimov ob različnih pogojih in prehrani kažejo neurejene vzorce, ki jih ni mogoče natančno predvideti.

Zagotovo vedo le, da se prebavni sistem skozi generacije uglasi s prehrano, ki jo vnašamo v telo! V zgodovini je bila prehrana lokalna, kombinacije encimov pa so se ji prilagodile, dokler niso dosegle maksimalne učinkovitosti. Ne vemo natančno, koliko časa je potrebnega za to, toda gotovo je, da traja vsaj desetletja, če ne stoletja.

Marsikje je prehrana tako monotona, da je po današnjih dietetskih priporočilih povsem nezadostna, toda organizmu, vajenemu take prehrane, zagotavlja vse potrebno. Popestritve ali spremembe dosežejo ravno obraten učinek. Zato nabiralci in lovci iz divjine v Afriki in Južni Ameriki zbolevajo ob belem rižu, moki in sladkorju, s katerimi jih hranijo »dobrodelne« organizacije, četudi jim priložijo vitaminske dodatke. Ko zbolijo, dobijo še vrsto farmacevtskih zdravil, zaradi česar postanejo odvisni od teh izdelkov – od prvih za bolezni, od drugih pa za »zdravje«.

Interes multinacionalk, da vse navadijo na patentirane globalne monokulture, je razumljiv. Ljudi več generacij bi lahko naredile odvisne od njihove monopolizirane hrane. Ni nemogoče, da bi se prebavila skozi generacije navadila na nenaravna živila in bi to postala optimalna hrana za ljudi. Vprašanje pa je, ali si tega želimo in ali se zavedamo možnih posledic.

Preprostost, stabilnost

Uglašenost z naravnim okoljem je edina res trajnostna pot do zdravja vseh členov skupnosti. Bolje se je držati preproste, a stabilne prehrane, kot begati organizem z vedno novimi dietami in dodatki. Vse zunanje diete so telesu tuje in s tem škodljive. V primeru bolezni so sicer priporočljive, saj so v primerjavi z industrijsko prehrano blagodejne (pogosto pomaga tudi post), ni pa to res optimalna prehrana. Vsako okolje človeku postavi naravne omejitve in s tem določi ravno pravo dieto ter vsa zdravila (za vsako bolezen raste rož'ca). Toda nekaj takega je v globaliziranem svetu težko razumeti, kaj šele uresničiti.

Zadnje stoletje je prebavi ljudi prineslo stresne pogoje – nenehne spremembe, nihanja in novosti. Reklame nas spodbujajo k uživanju čudežnih zdravil in živil z vseh koncev sveta. Odlična lokalna živila, od katerih so prav lepo živeli naši predniki, pa tonejo v pozabo. Mnogi se že zavedamo, da naše telo hrepeni po tradiciji, po stabilnosti in po zmernosti, da želijo naši encimi presnavljati hrano naših pradedkov, ne pa nešteto novotvorb, četudi ekoloških.

Stabilnost in lokalnost pa se ne nanašata zgolj na vsebino krožnika. Morda še pomembnejše so navade – torej ne, kaj dajemo vase, temveč kako to dajemo vase in kako nas zapuščajo presnovni odpadki.

Kako torej?

Prva težava sta hitenje in nemir. Ne znamo se ustaviti in mirno zaužiti obroka. Po jedi odhitimo k opravkom, ne najdemo deset minut za mirovanje in še toliko za sprehod. Jemo med delom, gledanjem televizije, vožnjo. Jemo več, kot potrebujemo, jemo tudi, ko nismo zares lačni.

Druga težava je položaj, v katerem jemo. Težavno ni zgolj uživanje obrokov stoje in med hojo, temveč tudi sede na stolu za mizo. Stoli so že tako dolgo okrog nas, da je treba seči daleč v spomin, da pridemo do tega, kako bi telo najraje sedlo in jedlo. In kako bi opravljalo veliko potrebo! Tudi veliko potrebo napak opravljamo sede, namesto čepe.

Ta težava je še bolj pereča kot težava encimov. Videli smo, da se encimi v nekaj generacijah prilagodijo novi prehrani, kadar je ta stabilna, toda fizična anatomija telesa se ne more prilagoditi nenaravnim položajem, ki nam jih nalaga kultura. Anatomsko smo neprilagojeni stolom, mizam in straniščnim školjkam. Koliko generacij bi bilo potrebnih, da se jim telo zares prilagodi, je v tem primeru še teže oceniti kot v primeru encimov. Ni izključeno, da je taka prilagoditev nemogoča.

Že tako sedimo preveč. Več kot polovico dneva presedimo, medtem ko smo pred sto leti sedeli po tri ure na dan. Preveč sedenja močno vpliva na prebavila, saj je gibanje naravni regulator lakote. Če se ne gibamo, ta regulator zamre in pristen občutek lakote zamenja sla, ki se stopnjuje v odvisnost – od tod debelost, motnje hranjenja, kopica bolezni itd.

Poleg tega postanejo mišice trupa zaradi sedenja na stolu mlahave, saj je hrbtenica stalno podprta z naslonom. V nogah trpijo vene, saj kadar mirujemo, srce ne more dobro črpati krvi po nogah navzgor. Če bi sedeli brez naslona, bi bile mišice trupa močnejše, črevesje bi imelo v njih oporo in bolje bi stimulirale peristaltiko. Ko jemo sede po turško, s hrano, položeno predse na isto površino, na kateri sedimo, ali na nizko mizico, sprostimo ramenski obroč, požiralnik in trebušno votlino, slina pa se bolje meša z zalogaji. Konkretnih koristi, ki olajšajo delo prebave, je na pretek.

Pa poskusimo ...

Ko nas argumenti prepričajo, poskusimo sedeti tako, a glej ga zlomka, ugotovimo, da smo preveč togi! In kaj zdaj? Rečemo lahko: »Ah, to ni zame,«  ali pa se vprašamo: »Mar ni to znamenje, da bi se bilo dobro več gibati in ukvarjati s telesno vadbo?«

Če se dovolj gibamo in jemo preprosto, naravno hrano, iztrebki zapustijo črevesje, ne da bi se razmazali po zadnjici – zlasti če ob iztrebljanju čepimo. Razmazano blato je simptom, da nekaj v telesu ni povsem v redu. S čepenjem naravno sprostimo mišice na koncu debelega črevesa in zategnemo mišice na začetku debelega črevesa, bedra pa ob tem podpirajo trebušno votlino. Pri iztrebljanju se nam tako ni treba naprezati. Vsak iztrebek je ravno prav kompakten, ovija ga tanka plast sluzi in zato gladko zdrsne iz danke.

Zmagovit recept za zdravje prebavil – ne za eno generacijo, temveč dolgoročno gledano – je navajanje telesa na naravne položaje pri prehranjevanju in iztrebljanju ter stabilna prehrana, kolikor je le možno lokalna, domača in nepredelana. Udejanjanje tega je v sedanji družbi nadvse težavno, zato pa bi moralo biti to v strateških načrtih vlade, če ta res zastopa blaginjo in zdravje ljudi. 
_______________________________________________________________________
 
Najdebelejše države

Vsak tretji prebivalec našega planeta ima več kilogramov, kot jih potrebuje, vsak deseti pa je že bolno predebel. Svetovna zdravstvena organizacija je pred kratkim objavila rezultate držav z najdebelejšimi prebivalci, in sicer na osnovi podatkov, zbranih v obdobju med leti 2000 in 2008. Objavljamo tudi povzetek mnenj znanstvenikov o vzrokih za takšno stanje.

1) Ameriška Samoa – 93,5 % predebelih

2) Kiribati – 81,5 % predebelih
V obeh državah je stanje posledica hitrega uvoza zahodnjaških prehranskih navad.

3) ZDA – 66,7 % predebelih
V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo 24 % Američanov predebelih. Danes pa je ta številka dosegla dve tretjini in še vedno raste. Strokovnjaki takšno stanje pripisujejo pretirani porabi nekakovostnih maščob in sladkorja.

4) Nemčija – 66,5 % predebelih
Ko so Nemci izvedeli, da so najdebelejši Evropejci, so strokovnjaki za prehrano kot razlog navedli znane osumljence: pivo, mastno hrano in premalo gibanja.

5) Egipt – 66 % predebelih
Slabe prehranske navade, “uvožene” iz zahodnega sveta, so se pritihotapile tudi v življenje Egipčanov.

6) Bosna in Hercegovina – 62,9 % predebelih
Zanimivo je, da se je število kadilcev ter uživanje alkohola in nekakovostne hrane najbolj dvignilo v času vojne med leti 1992 in 1995. Strah pred lakoto je mnoge pripeljal do tega, da so se hranili z vsem, kar se je dalo dobiti poceni in je bilo dovolj nasitno, ne glede na prehransko vrednost in sestavo hrane.

7) Nova Zelandija – 62,7 % predebelih
Raziskovalci so ugotovili, da je količina ur, ki jo otroci presedijo pred televizijskimi zasloni, najbolj zanesljiv pokazatelj, kakšna bo njihova teža. 41 % predebelih v starosti do 26 let so tisti, ki največ časa presedijo pred televizorjem.

8) Izrael – 61,9 % predebelih
V zadnjih 30 letih se je število predebelih potrojilo. Tako kot v večini držav v razvoju je debelost najbolj razširjena med slabše izobraženimi državljani.

9) Hrvaška – 61,4 % predebelih
Hrvaška, v kateri so srčno-žilne bolezni glavni vzrok prezgodnje smrti, je še ena izmed žrtev globalizacije trga hrane, ki je potisnila tradicionalno prehranjevanje v ozadje in namesto tega prinesla poceni procesirana živila iz ZDA in Evrope.

10) Velika Britanija – 61 % predebelih
Zadnje študije so Britance uvrstile v spodnjo tretjino po telesni vadbi. Državni sekretar za zdravje Andy Burnham je to komentiral z naslednjimi besedami: “Res smo v nevarnosti, da postanemo poznani kot najbolj zagreti gledalci različnih športov in kot najslabši, ko se je treba odpraviti na teren in narediti kak gib ali dva.”

Če želite preveriti, ali sodite med predebele, kliknite na: http://www.nhlbisupport.com/bmi/bmi-m.htm

Ključne besede:
prebavila, encimi, prehrana, bolezen, dieta, stres, hitenje, nemir, sedenje, odvisnost, gibanje, blato,

 

Sorodni članki:

0,03125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: