Pogosto dobivamo vaša vprašanja, ali gre zaupati BIO izdelkom diskontnih ponudnikov. Opažate tudi, da lahko podobni izdelki, kot so, na primer, eko testenine, stanejo 2 ali 6 EUR na kilogram. Podobno je z vrsto drugih živil. Se res razlikujejo ali gre le za cenovno politiko?

 

Na trgu je čutiti vse večje pritiske za več eko živil po nižjih cenah. Zato se tudi dogaja, da na to področje prihaja vse več logike, ki v resnici ni trajnostno naravnana. Priča smo vedno večjemu razločevanju bio izdelkov. Na eni strani imamo ponudnike, ki se držijo minimalnih standardov, ki jih predpisujejo pravni predpisi Evropske skupnosti. Pri tovrstnih ponudnikih je optimizacija stroškov pri pridelavi in trženju ključnega pomena. Na drugi strani pa imamo proizvajalce in predelovalce, ki so pridruženi določenemu eko združenju in ki znatno presegajo predpise.

Predvsem velike verige in velike blagovne znamke potrebujejo velike dobavitelje. Torej iščejo takšne pridelovalce in predelovalce, ki delajo na veliko, ker lahko ti ponudijo potrebne količine. Na tej točki pa že lahko govorimo o kvalitativni razliki, ker veliki dobavitelji, na primer, pridelujejo eno rastlino na 150 ha, njihovo delo je praviloma v celoti mehanizirano in pri takšni pridelavi živila »ne vidijo« prav veliko človeških rok. Tako se lahko, na primer, eko korenček prideluje, ne da bi se v celotnem procesu karkoli naredilo ročno. Stroj ga poseje, stroj ga pobere, stroj ga opere in stroj ga zapakira. V tem pogledu je pridelava precej podobna konvencionalni, le da so seme, gnojila in škropiva ekološka. Ne gre za to, da smo sentimentalni, enostavno gre za popolnoma različno logiko, ki tudi ustvarja različno kakovost izdelka. Tam, kjer je eko kmetija sklenjeni krog in so na njej živali, ki dajejo gnojila, ter vrsta pridelkov, ki se izmenjujejo na površinah, lahko govorimo o sklenjenih krogotokih, v katere se ne vnaša skoraj nič od zunaj. Tam, kjer pa so na prvem mestu številke, pa sta tudi organizacija in posledično pridelek drugačna.

Največja razlika vsekakor nastaja v procesu predelave. Ker morajo živila praviloma potovati na velike razdalje in zdržati dlje časa na policah, se temu primerno tudi obdelajo.
Tako lahko, na primer, bio mleko pomeni sveže, pasterizirano ali tudi sterilizirano in homogenizirano mleko. Tisti, ki se na to spoznajo, trdijo, da gre v resnici za neprimerljive kakovosti, kljub vsemu pa lahko vse tri vrste mleka nosijo oznako »bio«. Tudi znotraj ene oblike predelave lahko prihaja do močnih razlik. Tako je, na primer, postopek pasterizacije precej raztegljiva kategorija. Lahko gre za temperature od 62 do 85 stopinj in za trajanje od nekaj sekund do 30 minut. Kot vidite, se lahko pod oznako pasterizirano skriva zelo velika razlika v »živosti« živil. Tudi življenje krav se zelo razlikuje, zlasti ko je po novem veliko držav dovolilo, da se kot eko certificira tudi mleko krav, ki niso bile na paši, in sicer pod pogojem, da so uživale eko krmo.

Ko gre za bio jajca, res menim, da ni vseeno, ali uživamo takšna, ki jih nesejo kokoši, ki se v majhni skupinici s svojim petelinom veselo podijo po svoji kmetiji in dobijo za kosilo enkrat ostanke zelja, drugič koruzo ter vse to začinijo z izbranimi travami in črvički, ali pa gre za velike farme, kjer je vse vnaprej določeno in programirano ter je krmo (četudi ekološko) kokošim nekdo določil vnaprej.

Pri sadju in zelenjavi oznaka bio zagotavlja, da na izdelku ne bo pesticidov, vendar nič ne pove o tem, ali bomo za svoj denar res dobili maksimalno količino vitaminov, rudnin in antioksidantov, ki jih lahko takšno živilo ponudi. Ko kupim korenček pri eko kmetu, ga lahko shranim tudi za nekaj tednov in bo ohranil trdnost. Kupljeni bio korenček, ki ga zasledimo v hipermarketih, pa pogosto že v nekaj dneh ali celo urah postane gumijast, ker je oksidiral (domače povedano mu je zrak »izsesal« življenje), kar je tudi neposreden dokaz, da je njegova vsebnost antioksidantov premajhna. Podobno velja za eko sadje, ki je prepotovalo pol sveta, da je prišlo k nam, kar pomeni, da ga niso brali v polni zrelosti. Zanimivo je, da moj kuža, ki ima zelo rad jabolka z domačega vrta, občasno noče jesti kupljenih eko jabolk (konvencionalnih pa še poduha ne!).

 

V prihodnosti se obeta segmentacija bio izdelkov na premium bio in standard bio izdelke. Medtem ko bodo prvi še vedno prisegali na domačo proizvodnjo, tradicionalno predelavo in lokalno trženje, bomo v standardni ponudbi sprejeli izdelke, ki bodo sicer zadovoljili kriterije ekološke pridelave in predelave, vendar bosta ti industrijski in ju po kakovosti zagotovo ne bomo mogli primerjati z »domačo pridelavo«.
Kako bomo potrošniki vedeli, kaj je »komaj bio«, kaj »standardno bio« in kaj je »zelo bio«? Ne bo enostavno. Vsekakor pazljivo berite besedilo na embalaži. Tako boste, na primer, ugotovili, da nekateri eko izdelki vsebujejo zelo veliko rjavega sladkorja in celo hidrogenizirane maščobe. Ko gre za osnovna živila, kot so žita, vam priporočam, da opravite test kaljivosti. Ko, na primer, kupite kakšno celo seme žit ali stročnic, pustite pest zrn kaliti – če ugotovite, da ne kalijo, imate v rokah presušeni ali UV-obsevani izdelek, v katerem ni življenja. Če semena lepo kalijo, potem vsaj veste, da ste kupili živo hrano, ki v sebi še vedno nosi vse, kar potrebuje za nov življenjski cikel. Zaupajte tudi svojim čutom – dobri izdelki niso polni vode, imajo več arome, boljši vonj in zdržijo dlje časa.

Tudi pri sestavi je treba biti pozoren. Tako, na primer, zasledimo sladke namaze, ki so narejeni iz najcenejših maščob, z gostili in aromami, ter tudi takšne, ki so dražji, vendar imajo veliko višji delež kakovostnih sestavin, brez nepotrebnih polnil. Podobno velja tudi za paštete in slane namaze. Izogibajte se takšnih, v katerih so hidrogenizirane maščobe, četudi so morda bio. Po besedah dr. Budwigove hidrogenizacija iz maščob naredi na plastiki podobno snov, ki vedno predstavlja hudo breme za naše telo, pri čemer je vseeno, ali so v tem postopku obdelali bio ali konvencionalne maščobe.

 

Kot vidite, ni vse enako, zato je treba biti pri izbiri pozoren. Oznaka bio oziroma eko je dobrodošel, vendar ne nujno zadosten pogoj, da lahko rečemo, da je živilo res vredno našega denarja.