Skupaj razkrivamo

7.1.2011

Varstvo okolja je vir dobička
Avtor: Vesna V. Godina (povzeto iz www.viva.si)

Storiti je dovoljeno vse, kar koristi kapitalu
Seveda se vsi strinjamo s skorajda vsem, kar povedo okoljevarstveniki. In jih tudi podpiramo pri skorajda vseh zahtevah, ki jih postavljajo. In pri vsem, za kar se zavzemajo. To strinjanje in podpora sta tolikšna, da ni jasno, zakaj se, ko gre za uresničitev teh ciljev in zahtev, ne zgodi nič. Kajti v resnici se dogaja prav to: ne zgodi se prav nič.

Ali natančneje, stvari se nenehno in neustavljivo slabšajo. Položaj našega planeta je namreč slabši, kot je bil še pred desetimi leti. Resda se vrstijo mednarodne konference. Udeležujejo se jih celo najvplivnejši voditelji držav. Sprememb pa ni. Pri vsem tem sestankovanju, vsesplošnem strinjanju, da je stvar resna, in splošni podpori zahtevam okoljevarstvenikov ni jasno, zakaj se ne zgodi nič. Zakaj se stvari ne izboljšujejo, pač poslabšujejo.

Marionete kapitala
Seveda je razlogov za takšen položaj veliko. Naj na tem mestu poudarim le dva. Tista, ki sta po mojem mnenju ključna za takšen položaj. Prvi je dejstvo, da so demokracije z demokratično izvoljenimi vladami le marionetni konstrukti. Drugi je dejstvo, da je okolje dandanes pač vir dobička. Oboje onemogoča uresničitev kakršnegakoli projekta okoljevarstvenikov. Naj je še tako upravičen. Ali celo nujen.

Pa se nekoliko podrobneje pozabavajmo s prvim od omenjenih vzrokov, zaradi katerih je za okolje nemogoče postoriti kaj konstruktivnega. Gre za to, da je treba zahodne demokracije razumeti zgolj kot pročelja zahodnih kapitalističnih družb, ki za lastne državljane in tudi navzven resda ustvarjajo všečen videz, prav vse – s slovensko vred – pa bolehajo za boleznijo, ki se ji reče: storiti je dovoljeno le tisto, kar koristi kapitalu. Morda prav nezmožnost ukrepanja na področju okoljevarstvenih vprašanj jasneje kot vse drugo pokaže, za kaj gre v zahodnih demokracijah. 

Všečni nastopi namesto učinkov
Gre namreč za proizvajanje videza demokracije. Zato se seveda zahodni voditelji – skupaj s tistim najbolj všečnim ter potemtakem najuporabnejšim za tovrstne posle in operacije, torej z Obamo – srečujejo na okoljevarstvenih sestankih in konferencah. Tam se pojavljajo. Se fotografirajo. Dajejo izjave. Prebirajo govore. In izvajajo vse druge manevre, ob pomoči katerih lahko za državljane lastne države in državljane sveta igrajo farso, ki se ji reče: tudi nas skrbi, kar skrbi vas, in tudi mi si želimo, kar si želite vi. 

Toda tu se stvar, kot so več kot jasno pokazale zadnje okoljevarstvene konference, tudi konča. Učinkov njihovih všečnih nastopov namreč ni. To seveda prikrivajo z novimi všečnimi nastopi. Lahko bi torej rekli, da se je politična dejavnost reševanja okoljevarstvenih problemov omejila na serije všečnih političnih manipulacij brez vsakršnega oprijemljivega rezultata.

Laži in nemoč voditeljev
Na tem mestu se seveda zastavi vrsta vprašanj, kot so: ali politični voditelji zavestno lažejo; ali jim je res vseeno za okoljevarstvene probleme; in seveda ključno vprašanje, zakaj kljub politični moči, ki jo premorejo, ne naredijo prav nič. Če skušamo povsem na kratko nanizati odgovore na zastavljena vprašanja, je jasno, da politični voditelji lažejo zavestno, četudi jim je morda celo mar za okoljevarstvene probleme. Lažejo zato, ker ne smejo povedati resnice. 

Resnice so povezane tudi z odgovorom na tretje vprašanje – zakaj ne naredijo prav nič. Nič ne naredijo zato, ker ne morejo narediti prav nič. To pa zato, ker v zahodnih demokracijah v resnici ne vladajo demokratično izvoljene vlade, marveč kapital. Vlade so le njegove marionete. Kar pomeni, da so zahodne demokracije le navidezne oblike vladanja. So le videz vladanja. Na svetu so zato, da ustvarjajo ta videz. Kar tudi pridno počnejo. Nič več kot to.

Vsi v istem čolnu?
Ker torej zahodnim demokratičnim družbam vlada kapital, reševanje okoljevarstvenih vprašanj pač poteka tako, kot to ustreza kapitalu. In takrat, ko mu to ustreza. Ne pa političnim elitam. Ali vladam. Ali državljanom.

Zakaj, hudiča, pa kapitalu ustreza, da okoljevarstvena vprašanja niso deležna reševanja, bi še vprašal človek. Saj tudi največji kapitalisti živijo na istem planetu kot mi. Če bo onesnažena vsa voda, bo onesnažena tudi zanje. Če ne bo več kisika, ga tudi zanje ne bo. Torej smo vsi v istem čolnu. Na to opozarjajo tudi okoljevarstveniki. 

In vendar to ni čisto res. Natančneje: je že res, da smo vsi v istem čolnu, da moramo torej vsi preživeti na istem planetu, vendar je preživetje lastnikov kapitala na tem planetu zavezano povsem drugačni logiki kot preživetje nas, ki nismo lastniki kapitala. Za nas nelastnike velja logika okoljevarstvenikov. Zato se v njej prepoznamo. Jo podpiramo. Toda ta logika velja le za nas. Ne pa tudi za lastnike kapitala. Torej za tiste, ki dejansko vladajo državam našega sveta. Natančno zato, ker je njihova logika drugačna od logike okoljevarstvenikov, se njihove zahteve ne uresničijo.

Primer ustekleničene vode
Oglejmo si to na primeru. Za preživetje navadnih Zemljanov, torej nas, ki nismo lastniki kapitala, je dejstvo, da je na našem planetu vse manj čiste pitne vode, katastrofa. Vendar le za nas. Za lastnike kapitala pa ne. Kajti lastniki kapitala nam zdaj namesto čiste vode, ki jo je bilo v preteklosti dovolj, prodajajo ustekleničeno. Seveda v steklenicah iz strupene plastike. 

Na prvi pogled v tem ni nobene logike. Vendar le na prvi pogled. Kajti logika je. In to večkratna. Najprej v tem, da je z zornega kota kapitala smiselno uničevati naravno pitno vodo, saj je brezplačno dostopna vsem. Dokler je bilo na planetu dovolj naravne čiste pitne vode, jo je bilo seveda nemogoče prodajati. Povedano drugače, trg za ustekleničeno vodo sploh ni obstajal. Če hočete prodajati vodo, morate torej najprej uničiti brezplačno dostopne vire čiste pitne vode. 

Najpreprostejši način, kako to doseči, je, da jo onesnažite. Natanko to je kapital tudi storil. Onesnažil je velik del čiste pitne vode na planetu in s tem ustvaril razmere, v katerih preprosto ni dovolj vode za vse Zemljane. S tem je ustvaril trg za prodajo ustekleničene vode, s katero seveda mastno služi. Seveda je jasno tudi to, da je treba vodo prodajati v oporečnih steklenicah. Saj pitje vode iz takšnih steklenic, počasi, vendar vztrajno vodi v bolezni. S katerimi služi kaka druga veja kapitala, na primer farmacija.

Okolje vir dobička
Enako perverzna logika obvladuje delovanje kapitala na drugih okoljskih področjih. Lepo vas prosim, le čemu ne bi onesnaževali ozračja? Samo onesnaženo ozračje vzpostavi trg za sto in sto reči. Na primer trg čistilnih naprav. Ali trg električnih avtomobilov. In ko bo zmanjkalo kisika – projekt, s katerim se kapital intenzivno ukvarja – bo kapital v kemičnih tovarnah proizvajal kisik. In nam ga prodajal. Le čemu bi imeli brezplačen kisik, če pa lahko kapital ustvari razmere, v katerih ga bomo morali, ampak res morali, kupovati vsi? Enako je z ozonsko luknjo. S segrevanjem planeta. In z vsemi drugimi vprašanji, na katera opozarjajo okoljevarstveniki. 
Kapital v uničevanju okolja vidi trg.

Kupovali bomo za preživetje
Oziroma nove trge. Trge, ki se od dosedanjih razlikujejo po tem, da nihče na Zemlji ne bo mogel izbirati, ali bo kot potrošnik na njih sodeloval ali ne. Če je ta izbor značilen za sedanje trge, bo s prihodom trgov, ki jih odpira uničeno okolje, izginil. Poraba bo postala prisilna. To pa zato, ker nam bo kapital prodajal dobrine, od katerih smo življenjsko odvisni. Tako kot človek ne more preživeti brez vode – in če ni brezplačne pitne vode, jo je pač treba kupovati, kar na Zahodu in še marsikje drugje tudi veselo počnemo – ne more preživeti niti brez kisika, v razmerah previsokega radioaktivnega sevanja in cele vrste drugih segmentov uničenega okolja.

Na tej točki se lastniki kapitala in okoljevarstveniki celo strinjajo, le da z različnimi posledicami. Okoljevarstveniki so iz dejstva naše življenjske odvisnosti od razmeroma ohranjenega okolja prišli do sklepa, da je treba takšno okolje ohranjati oziroma ga znova vzpostaviti. Lastniki kapitala so iz dejstva človekove življenjske odvisnosti od razmeroma ohranjenega okolja prišli do sklepa, da je treba brezplačno okolje, ki človeku omogoča preživetje, uničiti. In to natanko zato, ker je brezplačno.

Ko bo uničeno, bo kapital uničeno okolje sistematično, segment za segmentom, nadomeščal z umetno ustvarjenimi "naravnimi" dobrinami, ki jih bo seveda treba kupovati. Plačevati. Primer prodajanja pitne vode ali biološko pridelane hrane sta najbolj značilni ilustraciji te logike. Seveda bi bilo naivno misliti, da se bo kapital tu ustavil. 

Nikakor in nikdar
Iz vsega povedanega je povsem jasno, zakaj se zahteve okoljevarstvenikov nikakor in nikdar ne morejo uresničiti. Pač zato, ker so v nasprotju z interesi tistih, ki vladajo zdajšnjemu svetu. Ker so v nasprotju z interesi kapitala. Kot se zahteve okoljevarstvenikov niso mogle uresničiti do zdaj, se seveda ne bodo mogle uresničiti tudi v prihodnje. Toliko časa, dokler bodo v nasprotju z interesi kapitala.

Ko pa se bodo s temi interesi pokrile, kot denimo pri električnih avtomobilih ali biološko pridelani hrani, pa jih bo kapital – tako okoljevarstvenike kot tudi njihove zahteve – uporabil za svoja trobila. Stvar je torej spervertirana do konca.

Seveda kupujem biološko pridelano hrano. In si bom kupila električni avto takoj, ko bom to finančno zmogla. Vendar se ne slepim, da s tem počnem kaj, kar bi bilo subverzivno za kapital. 

Ekonomija in varstvo okolja se srečujeta kot avtomobil z drevesom.
Loesje

Ključne besede:
okoljevarstveniki, okolje, dobiček, demokracija, voditelji, kapital, ustekleničena voda, preživetje

 

Sorodni članki:

0,0625

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: