Mediji so polni novic o tem, kako se je v Nemčiji zgodil incident, da je dioksin prišel v prehransko verigo, v živila živalskega izvora (meso, mleko in jajca). Takoj naslednji trenutek so bili slovenski mediji polni trditev, da kaj takega pri nas ni možno, da se v Sloveniji redno kontrolirajo prehranski artikli in da pri nas dioksina v mesu ni.

Povprečen prebivalec Slovenije ob takem poročanju dobi občutek, da se take stvari dogajajo le v tujini, pred dioksinom v naši prehrani pa nas vneto branijo ustrezni organi. Dobimo občutek, da je prisotnost dioksina v mesu in drugih živilih živalskega izvora le izjema, ki se ga vedno rutinsko odkrije in ustrezno ukrepa medtem, ko v normalnih okoliščinah v mesu ni dioksina. Pa je to res? 

Dioksin je po poročilu ameriške agencije EPA (Environmental Protection Agency) prisoten tako v zraku, zemlji kot v vodi. Viri dioksina so poleg industrijskih procesov tudi sežiganje odpadkov in lesa, pa tudi naravni pojavi kot so vulkani in gozdni požari. EPA poroča, da je dioksin relativno enakomerno porazporejen po zemlji (predvsem v industrijskem svetu), kar je posledica širjenja dioksina preko zraka in padavin. Torej je v praktično enakih koncentracijah dioksin prisoten tako na ekoloških kot tudi na  neekoloških kmetijskih površinah in v pripadajočih proizvodih. 

Pomemben podatek, ki si ga določene interesne skupine zelo prizadevajo skriti pred javnostjo je, da je EPA označila kot največji prehranski vir dioksina izključno živila živalskega izvora (predvsem meso, bodisi pridelano na ekološki način ali ne). Živali uživajo hrano iz zemlje, ki je onesnažena z dioksinom. Ves dioksin, ki ga žival zaužije v svojem življenju, se nakopiči v njenem mesu. Zato je koncentracija v mesu bistveno večja kot v rastlinski hrani, katero je žival zaužila. Temu pojavu se reče biokoncentriranje toksinov in je razlog, zakaj so živila živalskega izvora bistveno bolj obremenjena z dioksinom kot rastlinska hrana (za nekatere ribe poročajo tudi preko 100.000 kratniku koncentracije dioksina glede na njihovo okolje). Ker je dioksin relativno enakomerno porazdeljen po vsem območju, ne glede na uporabo pesticidov pomeni, da je obremenjenost mesa z dioksinom relativno neodvisna od ekološkega načina pridelave mesa. 

Prav tako je izredno pomembno dejstvo, da EPA ni določila "varne" količine dioksina, kar pomeni, da je potrebno izločiti (ali pa vsaj omejiti) vse največje vire dioksina v hrani. Dosledno upoštevanje tega priporočila bi pomenilo izločitev ali dramatično zmanjšanje porabe živil živalskega izvora, kar pa seveda ni po volji nekaterim interesnim skupinam, zato so uvedli pojem "varne količino dioksina" v živilih, ki je zavajajoč in škodljiv kompromis med zdravjem ljudi in dobičkom živinorejske panoge. 

Praktično vse raziskave, ki so merile vsebnost dioksina v telesu potrjujejo, da je količina tega strupa v telesu toliko večja, kolikor več nekdo poje živil živalskega izvora (predvsem mesa in rib). 

Najbolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je mleko doječih mater še toliko bolj onesnaženo, saj v telesu matere poteka nadaljnja biokoncentracija dioksina, ki ga mati nato (skoncentriranega) prenese na otroka. In raziskave pokažejo, da je onesnaženost materinega mleka z dioksinom večja, več kot mati zaužije mesa in rib.

Zato se sprašujemo, zakaj se govori o dioksinu le, ko se sproži kakšna afera, javnosti pa se ne predstavijo dejstva, da so dnevno po nepotrebnem izpostavljeni dioksinu? Sprašujemo se, zakaj te informacije niso znane javnosti? Zakaj odgovorni tako brezskrbno mirijo javnost in jo spodbujajo naj le je meso, ker naj bi to vsebovalo "varne" količine dioksina oz. celo zavajajo javnost z namigovanjem, da dioksina v mesu ni? 

Rastlinska hrana vsebuje za nekaj velikostnih razredov manj dioksinov (in tudi drugih kemičnih strupov), ki se lahko z lupljenjem in pranjem večinoma odstranijo, kar pri mesu ni možno. Zakaj se torej ne promovirajo diete, ki bazirajo na rastlinski hrani, saj imajo take diete, poleg bistveno manjše vsebnosti dioksinov, še druge dokazane prednosti?

Zakaj se javnosti ne pove, da vse največje mednarodne prehranske organizacije kot so American Dietetic Association (ADA), Dietitians of Canada (DC), Deutsche Gesellschaft für Ernährung (DGE), British Dietetic Association (BDA), British Nutrition Foundation (BNF) in še mnoge druge trdijo, da meso v prehrani sploh ni potrebno in da se posledično ljudje lahko prosto odločijo, kako veliki obremenitvi z dioksinom se bodo izpostavili? V javnosti namreč nekateri skušajo ustvariti vtis, da je meso bistveni, celo nepogrešljivi del prehrane človeka, kar je mednarodna prehranska stroka že pred desetletji brez sence dvoma ovrgla. Prav tako se množično širi napačno mnenje, da se z "ekološkim mesom" izognemo obremenitvi z dioksini.

Dioksinska afera torej ni to, kar smo poslušali zadnjih nekaj dni v medijih, pač pa to, da odgovorni prikrivajo ali celo izkrivljajo zgoraj navedena, v znanstvenih krogih dobro poznana dejstva o dioksinu.