Kozmetična industrija vedno pogosteje uporablja sintetično proizvedene nanodelce v kozmetičnih pripravkih. Trdi, da niso nevarni, saj naj bi peščica opravljenih testov ovrgla sum, da lahko nanodelci prodrejo skozi povrhnjico kože. Pa jim lahko verjamemo?

Prof. Biancamaria Baroli z Univerze v Cagliariu je v trditev podvomila, saj so bili testi opravljeni v laboratoriju na povsem zdravi koži. Zato se je lotila svoje raziskave, ki jo je izvedla v bolj stvarnih pogojih. Rezultat je bil povsem drugačen. Ugotovila je, da nanodelci prehajajo skozi lipidno prepreko in prodrejo vse do globljih plasti v koži. Tako redno prehajajo do rožene plasti kože, če pa uporabljamo izdelke za lasno nego, ki vsebujejo nanodelce, ti prodrejo vse do lasnih korenin.

Kot je ugotovila prof. Baroli, na verjetnost prehajanja nanodelcev skozi kožo vpliva več dejavnikov. Poleg splošne kondicije kože, torej ali gre za povsem zdravo ali kakor koli poškodovano kožo, je odločilnega pomena velikost nanodelcev. Manjši kot so nanodelci, lažje prehajajo skozi kožo. Najbolj nevarni so tisti, ki so manjši od deset nanometrov. 

Doslej so namreč predvidevali, da velikost delcev ne igra nikakršne vloge pri zagotavljanju varnosti. V središču pozornosti je bila tako le snov. Zdaj pa se kopiči vedno več opozoril, da je zelo pomembna tudi velikost nanodelcev. Kar je povsem razumljivo, saj manjši delci lažje prehajajo skozi plasti sluznice v notranje organe. Če si rečeno ogledamo na primeru bakra, bo morda bolj jasno, o čem govorimo. Baker kot element v sledeh je pomembna kovina, ki uravnava delovanje encimov v telesu. Poskusi na miših po pokazali, da baker kot element v sledeh (v mikro velikosti torej) ne povzroča nobenih sprememb na organih. Ko so miši prišle v stik z delci bakra v velikosti 23 nano metrov, je prišlo do poškodb jeter, vranice in ledvic. To pomeni, da snov, ki je sicer povsem nestrupena, ne ohrani nujno te lastnosti, ko jo razbijemo na nanodelce. 

Čeprav obstajajo resni pomisleki glede uporabe nanodelcev, se ti vedno pogosteje uporabljajo. Sintetično proizvedeni nanodelci, na primer, titanovega dioksida se danes uporabljajo v številnih zobnih pastah, senčilih za oči, vitaminskih preparatih, sredstvih za sončenje, barvilih za živila in drugod. Gre za ogromno industrijsko panogo, ki vsako leto proizvede približno dve toni te snovi.

Delovanje nanodelcev v kozmetiki še ni raziskano. Znanstveniki ameriškega Urada za varstvo okolja, EPA, so med seboj pomešali možganske celice miši z nanodelci titanijevega dioksida. Možganske celice so posledično pričele izločati agresivne molekule kisika. To lahko poškoduje živčne celice v možganih. Teh rezultatov seveda ne gre povsem enostavno prenesti na človeka, gotovo pa je ugotovitev lahko kamenček v mozaiku, ki bi mu morale slediti številne nadaljnje raziskave. Znanstveniki Centra za biomateriale Max Bergmann v Dresdnu se ukvarjajo z učinkovanjem nanodelcev na različne tipe celic. Po njihovih dosedanjih izsledkih ti prek kože, oči, želodčno-črevesnega trakta in pljuč prehajajo v telo, prek nosu pa v možgane. 

Sintetični nanodelci se v kozmetični industriji v največji meri uporabljajo pri sredstvih za sončenje. Njihovo funkcijo v teh izdelkih lahko primerjamo s t.i. lotus (samočistilnim) učinkom nano premazov, ki omogočajo odbijanje vode, olja in umazanije. Nanodelci v sredstvih za sončenju odbijajo določene valovne dolžine svetlobe in s tem zmanjšajo možnost opeklin. Toda prav pri takšnih izdelkih je potrebna še toliko večja previdnost. Od sončenja poškodovana koža je prava vaba za miniaturne nanodelce. Prof. Baroli svetuje, naj ne kupujemo kozmetičnih pripravkov s sintetičnimi nanodelci, vse dokler ne bo jasno dokazano, da so povsem varni. Mar potrošniki vemo, ali izdelek, ki ga kupimo, vsebuje nanodelce?

V prihodnje bodo morali proizvajalci na embalaži kozmetičnih pripravkov navesti podatek, ali vsebujejo nanodelce. Nove zahteve se nanašajo na kozmetiko, proizvedeno po letu 2009, vendar bodo stopile v veljavo po letu 2012, saj se predpostavlja, da bodo do takrat v prodaji tudi izdelki, proizvedeni do leta 2009. Torej nas čaka še leto dni »vmesnega časa«, ko ne bomo vedeli, kaj kupujemo, in ko to ne bo sankcionirano. Skladno s sprejeto zakonodajo namreč ni treba pripraviti ocene tveganja za izdelke, ki jih potrošniki že zdaj uporabljamo. 

Nanodelci so tako majhni, da lahko prodrejo skozi kožo. Kako škodljiv je njihov vpliv na telo, je odvisno zlasti od snovi, iz katere izhajajo. Ker je ta podatek neznanka, so sintetični nanodelci v kozmetiki priča vedno ostrejšim kritikam. Če bi bili proizvajalci pripravljeni pogledati tudi izven okvirja svojega mastnega zaslužka in snovi, ki jih uporabljajo v svojih izdelkih, zelo natančno ter predvsem po svoji vesti proučiti v neodvisnih laboratorijih, bi morda lažje odkrili zares varne sestavine ali pa bi te, ki so trenutno v uporabi, izboljšali do te mere, da človeku ne bi bile nevarne niti v roku nekaj desetletij. Nanotehnologija je gotovo priložnost, ki lahko pripomore k dobrobiti človeka, dokler ta deluje po svoji vesti. 

Da se da tudi sodobno tehnologijo izkoristiti brez tveganja, potrjuje tudi pristop podjetja dr. Scheller. Popolnoma naravne sestavine (rastlinske izvlečke, sojin lecitin iz gensko nespremenjene soje in glicerin) so drobili do velikosti, ki zagotavlja veliko večjo vpojnost, vendar še vedno s spoštovanjem vseh naravnih fizioloških procesov v koži. Delce, ki so na meji nanovelikosti so poimenovali Phytosolves. V svoji sestavi so podobni fosfolipidom, ki imajo zelo pomembno vlogo v koži, zato jih telo zelo dobro sprejme. Z njihovo pomočjo lahko koristne naravne učinkovine preidejo do globljih plasti v koži. Njihovi izdelki zato delujejo od zunaj navznoter in obenem tudi v obratno, zato se lahko njihove kreme upravičeno pohvalijo z dvojnim učinkovanjem. In kar je najpomembneje – zagotovljena je varnost teh izdelkov, kar potrjuje tudi Organizacija za certificiranje naravne in organske kozmetike, BDIH. Varnost potrujejo tudi dermatološki testi. 

Torej, tako kot povsod, težava ni v tehnologijah temveč v namenu s katerimi jo bomo uporabili. 

Viri: