Z nanotehnologijo lahko naravo razčlenimo in ponovno sestavimo v atomarnem in molekularnem merilu. Uresničiti želi že prastaro znanstveno vizijo, da bi lahko Svet ponovno sestavili, atom za atomom, tako da bi snov v atomarnem merilu tako preoblikovali, da bi jo lahko spremenili v vrsto novih materialov, naprav, živih organizmov in tehničnih sistemov. 

Nanotehnologija uporablja delce, manjše od 100 nanometrov. En nanometer je milijoninka metra - to je mikrometer (nanometer je milijardinka metra) in je tako 50.000-krat manjši od premera človeškega lasu. Gre za tako majhne delce, da jih ne moremo videti niti pod običajnim mikroskopom. Zametki nanotehnologije temeljijo že v 40. letih prejšnjega stoletja. Kemično podjetje Degussa je že takrat proizvajalo zelo drobne delce silicijeve kisline, znane pod imenom Aerosil.

Nanodelci se v primerjavi z izvorno snovjo obnašajo povsem drugače tako v kemijskem kot tudi v fizikalnem smislu. Njihova površina je v primerjavi s prostornino ogromna, zato so tudi sposobni veliko močnejših reakcij. Tako v stiku s snovmi iz svoje okolice, denimo, spremenijo barvo, nenadoma delujejo magnetno, postanejo električno prevodni, namesto da bi padali na tla, se dvigujejo, ipd.

S pomočjo spremenjenih lastnosti nanodelcev je te mogoče uporabiti za številne nove, dobičkonosne izdelke. Umetno proizvedeni nanodelci so že danes v dobesedno stotinah izdelkov, ki jih najdemo na policah supermarketov – od prosojnih sredstev za sončenje, vlažilnih krem, ki prodrejo globlje v kožo, tekstilnih izdelkov, ki preprečujejo madeže in vonj potu, do premazov, na katerih madeži niso več vidni, dolgo obstojnih barv in lakov za pohištvo, pa vse do nekaterih živil. 

Po podatkih National Science Foundation se v ZDA letno proda za do 70 milijard dolarjev izdelkov, ki vsebujejo nanodelce. FDA trdi, da se trenutno v ZDA ne prodaja hrana, ki vsebuje nanodelce. The Environmental Working Group v svojih izračunih ugotavlja, da je v ZDA naprodaj 10.000 izdelkov, ki vsebujejo nanodelce. Čeprav podatke redno pošilja FDA, ta ni testirala niti enega izmed izdelkov. V Veliki Britaniji je lani British House of Lords izvedla raziskavo, v kateri so ugotovili, da se prodajajo solatni prelivi, omake, dietne pijače, torte v škatlah, mešanice za mafine in palačinke z nanodelci, ki naj bi omogočili lažje prelivanje. 

Nanodelci niso podvrženi enakim fizikalnim zakonom kot večji delci. Fizikalne in kemične lastnosti nanodelcev se lahko precej razlikujejo od značilnosti večjih delcev istega materiala. To je odločilna razlika, ki jo industrija nanotehnologije izkorišča, na primer, pri proizvodnji novih pesticidov. Istočasno pa se brani preizkusov varnosti glede ekoloških in zdravstvenih posledic pod pretvezo, da so te snovi vendar že znane in raziskane.

Oglejmo si nekaj konkretnih podatkov iz študije, ki jo je v knjigi Nanotechnologie im Bereich der Lebensmittel (Nanotehnologija na področju živil) objavil švicarski Center za oceno tehnoloških posledic:

Znotraj EU je za živila dovoljena uporaba naslednjih nanodelcev: amorfnega silicijevega dioksida (sredstvo za ločevanje in utekočinjenje ter sredstvo proti strjevanju), karotinoidov, polisorbatov E432 in E433 (za kapsuliranje vitaminov, barvil, konzervansov, omega-3-maščobnih kislin, koencima Q10, izoflavonov, karotinoidov, rastlinskih izvlečkov in drugo), beta ciklodekstrina ter liposomov. 

Če pogledamo razmerje med koristjo in tveganjem, trčimo ob največji razkorak pri prehranskih dopolnilih, ki vsebujejo nano žlahtne kovine, kot so srebro, zlato, platina, paladij in iridij. Takšne izdelke je mogoče kupiti na mednarodnem trgu predvsem prek spleta. Tu gre za dokazano maksimiziranje dobička proizvajalcev, medtem ko je toksično tveganje razmeroma visoko ali pa vsaj zelo vprašljivo. Nano srebro ima zelo visok toksikološki nevarnostni potencial, saj učinkuje biocidno. Nano zlato učinkuje katalitično in lahko povzroči stomatitis, dermatitis, poškodbo ledvic, alergične reakcije, bronhitis in drugo. Tudi pri uživanju nano platine se lahko pojavijo znaki klasične zastrupitve, med drugim težave v želodčno-prebavnem traktu, alergije dihalnih poti, zastrupitev ledvic in podobno. S prehransko-fiziološkega vidika jemanje navedenih žlahtnih kovin nikakor ni potrebno. 

Embalaža z nanodelci naj bi pripomogla k daljši obstojnosti živila, kazala na lastnost živila (npr. s senzorjem zorenja) in podobno. 

Poudariti velja, da je pri nekaterih materialih, ki so dostopni tudi na evropskem trgu, mogoč neposreden stik nanodelca z živilom. Tako tudi pri silicijevem dioksidu, ki je z vidika prehrambnega dodatka sicer nesporen (skladno z doslej znanimi raziskavami), pa se v primeru, ko ga uporabijo za embalažo in ta preide v živilo, njegove značilnosti najverjetneje spremenijo. Pri embalaži s sintetičnimi nanodelci, ki je dostopna na svetovnem trgu, v negativnem smislu izstopata zlasti nano srebro in nano cinkov oksid, ki se uporabljata zaradi protimikrobnega učinkovanja, zaradi česar tudi prehajata v embalirano živilo. Istočasno gre pri obeh za povišan ali ne dokončno jasen toksikološki nevarnostni potencial. 

V zvezi s protimikrobno embalažo je tako že nekaj časa slišati očitke, da pri takšni embalaži obstaja možnost nenamernega razmnoževanja visoko odpornih mikroorganizmov, t.i. „superbugs“. Uporaba takšne embalaže lahko obenem omogoči slabšo higieno s strani proizvajalca in potrošnika. 

Oglejmo si nekaj primerov iz prakse:

Različni tipi potrošnikov so v raziskavi, ki so jo avtorji izvedli za potrebe knjige, izjavili, da bi nanotehnologijo v živilih sprejeli le, če bi bila s tem povezana neka bistvena korist (bodisi v povezavi z razbremenitvijo vsakdana ali z zdravjem). Upoštevajoč slednje, so avtorji prišli do zaključkov, da izdelki z nanodelci, ki so trenutno prisotni na švicarskem trgu, komajda ustrezajo obema kriterijema. 

V pravnih predpisih o označevanju živil ni posebnega določila glede prisotnosti nanodelcev v živilih. Zato niti potrošniki niti uradi, ki živila nadzorujejo, ne morejo identificirati živil in embalaže, ki vsebujejo nanodelce. Potrošniki tako nimamo svobode izbire. 

Raziskave, ki bi potrdile ali ovrgle tveganje posamičnih nanomaterialov, so še v precejšnjih povojih. Za oralno jemanje sintetičnih nanomaterialov doslej skoraj ni bilo izvedenih toksikoloških študij. Trenutna priporočila temeljijo skoraj izključno na primerjavi oziroma izhajanju iz delcev v velikosti mikro metra. 

Farmakološke raziskave pravijo, da inkapsulirane učinkovine brez posebnega ovoja (coating) prestrežejo jetra. Če se delci tam ne razgradijo, se ustvarijo granulomi, ki imajo lahko dolgoročne posledice. Biološka razgradljivost nanodelcev je tako pomemben vidik za toksikološko obravnavo. 

Pomembno je vedeti tudi, ali se sintetični nanodelci ali nanomateriali v živilih iz telesa izločijo neprebavljeni. V tem primeru nanodelci za človekovo zdravje verjetno niso sporni. Kadar so delci težko topni ali netopni, gre za večjo toksičnost, ker se le počasi oziroma nepopolno metabolizirajo, se kopičijo v telesu in telo dolgoročno obremenijo. 

Z in vitro raziskavami je treba tudi ugotoviti, ali določene telesne celice lahko sprejmejo in skladiščijo nanodelce. Doslej je bilo opravljenih nekaj študij, v katerih so proučevali toksičnost nanodelcev, če jih vdihavamo, ne pa tudi takšnih, ki bi proučevale učinke na telo, če delce dejansko zaužijemo. 

Večina proizvajalcev ne želi dati popolnih podatkov o tem, ali že oziroma katere nanodelce uporabljajo v svoji proizvodnji. Zato ne preseneča, da se oblikujejo civilne skupine, ki se zavzemajo za zajezitev nanotehnologije na področju živil. Naj omenimo kanadsko skupino „Action Group of Erosion, Technology and Concentration“, ki je že leta 2003 zahtevala splošno prepoved nanotehnologije. Skupina „Friends of the Earth Europe“ zahteva vsaj začasen moratorij za živila, embalažo, izdelke, ki so v stiku z živili, in agro kemikalije, ki vsebujejo nanodelce. Januarja 2008 je tudi britanska „Soil Association“ prepovedala uporabo vseh antropogenih nanomaterialov pri bio izdelkih, ki so certificirani s strani navedenega združenja. 

Strokovnjaki se bojijo, da bi se z nanotehnologijo ponovil vzorec katastrof, kakršne so bile posledice uporabe azbesta, DDT-ja in PCB-jev, čeprav so bile vladne oblasti pravočasno obveščene o pretečih nevarnostih teh snovi. 

Ni treba, da smo znanstveniki, da ugotovimo, da smo ponovno priča enakemu vzorcu. Nova tehnologija, motivirana z novimi zaslužki, je že široko v uporabi. Naša pravica, da bi vedeli in izbirali, je znova poteptana. O posledicah bomo izvedeli šele, ko se bodo pokazale na »poskusnih uporabnikih« - in to smo mi. Še en razlog več, da se vrnemo k izviru in kupujemo osnovna živila ter naravne izdelke.