|
Skupaj razkrivamo 2.2.2011
ZZZ: Nič ni večno Besedilo: Sanja Lončar in Nadja Baćac Ni zadosti da zdravilo učinkuje, dobro je vedeti tudi, koliko časa bo trajala njegova moč. O tem, kako stabilnost zdravila ureja zakonodaja in ali nas takšne rešitve varujejo ali nam škodujejo, pišemo v tem prispevku. Če ste pazljivo prebrali naš prejšnji prispevek na to temo - o razliki med tradicionalnimi zdravili, prehranskimi dopolnili in registriranimi naravnimi zdravili, ste lahko ugotovili, da imajo le slednja dokazano učinkovitost, ki mora trajati v celotnem roku uporabnosti. Postopek registracije torej zagotavlja, da zanesljivo vemo ne le, ali deluje, temveč tudi, koliko časa bo delovalo, kar je za uporabnika zagotovo zelo pomemben podatek. Registracija zahteva, da sta poleg obstojnosti koristnih snovi nadzirana tudi razpad in morebitni nastanek škodljivih snovi, kar je s stališča varnosti prav tako zelo pomembno. Vsako novo zdravilo, ki pridobi dovoljenje za promet, predhodno prestane skrbno načrtovano preizkušanje (klinične študije), ki lahko traja tudi deset let. Namen preizkušanja je določiti učinkovitost in varnost zdravila. Industrijsko izdelana zdravila morajo biti uporabna od tri do pet let, v lekarni izdelana zdravila (magistralna zdravila) po recepturi zdravnika za posebne potrebe pa od sedem do 14 dni, če gre za zdravila za uživanje, v drugih primerih pa od štiri do šest tednov. Če jih ne hranimo v hladilniku, lahko odštejemo še kakšen dan oziroma v drugem primeru kar tedne. Posebna, a vsem zelo dobro znana kategorija so galenski izdelki. Magistralni pripravki jim niso povsem enakovredni, imajo pa z njimi kljub vsemu nekaj skupnega. Niti magistralnemu pripravku niti galenskemu izdelku še zdaleč ni bilo treba izpolniti strogih in vse zahtevnejših postopkov za pridobitev dovoljenja za promet pri Agenciji za zdravila (JAZMP), kot je to predpisano za t.i. lastniške industrijske farmacevtske izdelke. Če ste torej lekarna s svojim galenskim laboratorijem, lahko pripravljate in prodajate svoj bršljanov sirup, kljub temu da je bršljan na Z listi, ki zahteva registracijo. Če pa ste podjetje, ki proizvaja naravna zdravila, potem morate skozi dolgotrajen in drag postopek registracije, saj sicer izdelka ne smete prodajati. Iz tega razloga se mnoga v svetu uveljavljena naravna zdravila ne pojavljajo v Sloveniji. Zakaj bi si delali toliko stroškov in težav, ki se bodo posledično poznale tudi na ceni izdelka, če ga na koncu lahko zmeša vsak galenski laboratorij ali lekarna in celo svojemu kupcu ponudi kot enakovrednega in cenejšega. Posledično je verjetno tudi to eden izmed razlogov, da je v Sloveniji trg rastlinskih zdravil (21) še kako okrnjen! Podroben seznam tovrstnih in tradicionalnih rastlinskih zdravil (7) smo objavili v januarski številki novic v članku z oznako ZZZ*. Plastika je lahko večna, narava ni Eden izmed pomembnih kriterijev, po katerem se razlikujejo sintezno pridobljene učinkovine od naravnih, je njihova obstojnost. Ta argument pogosto slišimo od zagovornikov sinteznih zdravil, konvencionalne kozmetike, konvencionalnih čistilnih sredstev. Če pa osnovna učinkovina ni obstojna, ima industrija veliko načinov, da s pomočjo stabilizatorjev, antioksidantov in konzervansov to uredi. Če proizvajate naravna zdravila in jih ne želite kontaminirati z različnimi kemičnimi dodatki, potem ste v težavah, saj brez teh dodatkov vaš izdelek morda ne bo izpolnil zelo visoko zastavljenega kriterija za registracijo. In če gre poleg tega še za rastlino z »Z« liste, potem takšen »ne-kontaminiran« izdelek na trgu ne bo mogel obstajati. Ne razumite nas narobe. Nič nimamo proti dovoljenju za promet z zdravilom in zahtevi po stabilnosti in varnosti, radi bi le izpostavili dejstvo, da so kriteriji za stabilnost pripravljeni po logiki sinteznih snovi, ki v praksi v startu onemogoča registracijo marsikaterega naravnega pripravka. Mnoge naravne učinkovine ne morejo ohraniti svojega delovanja od tri do pet let, toda ali to pomeni, da ne bodo mogle prestati postopka registracije? Kaj manjka roku uporabnosti, dolgemu eno leto? S stališča potrošnika nič, s stališča globalizacije pa veliko. Četudi bi morda lahko registrirali izdelek z rokom šestih mesecev ali 12 mesecev, bi kot proizvajalec takšen izdelek težko spravili v promet, saj imajo lekarne in specializirane trgovine raje izdelke z daljšimi roki. Zdravila s krajšim rokom pa bodo, vsaj lekarne, zmešale same. In ker zakonodaja takšnim pripravkom pušča prosto pot, če so jih le zmešali v lekarni ali galenskem laboratoriju, je težko razumeti, da drugi strani (denimo zeliščarjem) ta ista zakonodaja trdno zapira vrata in jim popolnoma onemogoča, da bi takšen izdelek prodajali. Če bi bila razlog temu morebitna nekvalificiranost zeliščarja, potem bi zakonodaja, denimo, ob dodatnem izobraževanju zeliščarju dovolila to možnost. Očitno pa je, da namen zakonodajalca ni v tem. Četudi bi bil zeliščar doktor farmacevtske znanosti in četudi bi lahko dokazal, da ima na voljo laboratorij ustrezne kakovosti, ta še vedno ne bi smel ponuditi pripravkov, izdelanih iz rastlin z »Z« liste, medtem ko lekarna to lahko stori. Če želimo biti še bolj pikolovski, lahko trdimo, da večina naših farmacevtov po svojem poznavanju zdravilnih rastlin precej zaostaja za zeliščarji, ki se s tem ukvarjajo vse življenje. Veliko študentov farmacije nam je zaupalo, da ima proučevanje zdravilnih rastlin v njihovem študiju marginalni pomen in da se z izjemo enega profesorja večina predavateljev do te vsebine obnaša kot do manjvredne vsebine, ki pripada preteklosti in času vraževernosti. Stabilnosti zdravil ne smemo razumeti dobesedno! Stabilnost zdravila ni stalna, temveč se zmanjšuje. Gre za tisto še sprejemljivo spremembo, ki pa jo mora proizvajalec nadzorovati in dokumentirati, kar pomeni zagotovitev dokazov o tem, kako se kakovost zdravil spreminja s časom pod vplivom temperature, svetlobe, kisika in vlage; kaj se dogaja z razpadnimi produkti in s pomožnimi snovmi v pripravku, z onesnaženjem z mikrobi, s kontaminacijo s težkimi kovinami v sledovih in pri izpiranju iz embalažne posode itd. Na podlagi teh predhodnih analiz razpadnih produktov farmacevti tudi določajo rok uporabnosti zdravila. Gre za obdobje, v katerem je zdravilo še dovolj stabilno in ne vsebuje več kot deset odstotkov razpadnih snovi. Če pa te sodijo med toksične, jih ne sme biti več kot en odstotek. Enako velja tudi za stabilnost učinkovin, ki morajo biti prisotne in dejavne tudi do zadnjega dne roka uporabe. Do tukaj je vse lepo in prav, vendar se v praksi dogaja veliko mejnih primerov. Tako poznamo primer probiotične mešanice, v kateri je proizvajalec ponudil široko paleto sevov, vse v želji, da bi tudi naše črevesje čim prej posejali z različnimi probiotiki, potrebnimi za sinergijsko delovanje. Težava je v tem, da niso vsi sevi enako obstojni. Eni so res ohranili obstojnost v celotnem roku uporabe, drugi pa so počasi izgubljali moč. Da ne bi tvegali, da na koncu roka uporabe deklariranih sevov ne bi bilo v izdelku, se je proizvajalec odločil, da iz izdelka odstrani vse občutljive seve. Tako je bilo zakonodaji zadovoljeno, potrošnik pa je dobil le tretjino sevov, ki jih je izdelek vseboval prej. Podobno je pri naravnih izdelkih, ki vsebujejo več rastlinskih sestavin. V švedski grenčici je vsaj 30 rastlin. Ali morajo vse dokazati enako stabilnost, da bi lahko izdelek prestal registracijo? Kaj, če v roku uporabe ena izmed sestavin izgubi svoje učinke - ali bomo morali zaradi tega že v startu spremeniti recepturo in namesto iz 30 rastlin grenčico izdelati iz 10 rastlin? Takšna bo morda res stabilna, vendar nikoli ne bo imela enakih učinkov, kot jih je imela v svoji izvirni zasnovi. Kako se bomo šele lotili registracije ayurvedskih zdravil ali kitajskih pripravkov, ki vsebujejo zelo veliko različnih sestavin? Na koncu smo na vrsti mi Po vseh zahtevah, ki jih izdelek prestane pri registraciji, se odgovornost za njegove učinke seli v naše roke. Na žalost izkušnje kažejo, da potrošniki zelo pogosto storimo marsikaj narobe, in sicer prav zato, ker se ne zavedamo pomena stabilnosti. Ponavadi se nam zgodi nekako takole: Stekleničko trpotčevega ali bršljanovega sirupa smo kupili in uporabljali že lansko zimo, zato se le spomnimo in preverimo rok uporabnosti. Ugotovimo, da je še v redu. Narobe! Za sirupe velja, da so po odprtju uporabni le še tri mesece – četudi je rok uporabnosti na ovojnini še veljaven! To največkrat ni izrecno napisano, zato na pol porabljeno stekleničko sirupa iz lanske zime le odvrzite. Zdravilne učinkovine v njem so razpadle, ostalo jih je le bore malo ali pa jih sploh ni več. Pojavile so se lahko tudi toksične snovi. Takoj po odprtju vrednost aktivne učinkovine namreč pade zaradi vpliva kisika v zraku – oksidacije. S takim sirupom nismo naredili res nič dobrega, celo dodatno smo obremenili bolno telo. Zdravilo pa se ne kvari samo zaradi oksidacije, temveč tudi zaradi drugih dejavnikov, kot so svetloba, toplota in vlaga. Tako se stabilnost, terapevtska učinkovitost in varnost nekega zdravila spremenijo, če se zdravilna učinkovina ali tudi katera od pomožnih snovi zdravila spremeni. Shranjujmo pri temperaturi do 25 °C na temnem in suhem, nikoli ne zamrzujmo! Zdravilo se lahko pokvari tudi zaradi izpostavljenosti svetlobi. Nikar ne odlagajte zdravila na neposredno sončno svetlobo ali ob močan vir toplote (bližina peči, radiatorja, poleti v avtomobilu), pa tudi ne v avtomobil, ko zunaj zmrzuje. Zdravilo, ki je pri sobni temperaturi (do 25 stopinj Celzija) stabilno in učinkovito ves čas roka uporabnosti, lahko pri povišani temperaturi zelo hitro razpade. Toplota, četudi gre za kratko izpostavljenost, namreč sproži kemično reakcijo, ki poteče do konca, četudi zdravilo medtem že postavimo na hladno. Takemu zdravilu se ne zmanjša samo učinkovitost ali pa je morda sploh več ni, temveč se mu lahko poveča tudi toksičnost. Za preprečitev tega pojava dodajajo nekaterim zdravilom pomožne snovi v obliki antioksidantov. Tudi vlaga ima velik vpliv na stabilnost zdravil. Spreminja kemične in fizikalne lastnosti ter videz zdravila. Da bi to preprečili, je pomembno, da zdravila hranimo na ustreznem mestu in v originalni embalaži. Kopalnica ali kuhinja, ki sta običajno najbolj topli in vlažni, nista primerni za hrambo zdravil. Če na ovojnini piše, da je treba zdravilo hraniti na hladnem, to pomeni od 5 do 15 stopinj Celzija. Kadar se zahteva hramba v hladilniku, pomeni to pri temperaturi od 2 do 8 stopinj Celzija. Zamrzovati ne smemo! Če zdravilo zmrzne, se mu lahko spremeni struktura, kar lahko vodi v neučinkovitost in toksičnost. Stabilnostne študije se izvajajo pri sobni temperaturi, zato ni mogoče natančno napovedati, za koliko časa nižja temperatura podaljša učinkovitost. Tudi za prehranska dopolnila je enako pomembno, kako jih shranjujemo. Pri kakšnih temperaturah shranjujemo, na primer, posamezne seve probiotikov, pa je podrobno opisano v knjigi »Vojna ali mir z bakterijami«. Nikar ne pozabite: zdravilo, ki nima zaželenega učinka, je lahko enako nevarno kot zdravilo, ki postane toksično! Pripravili smo vam še preglednico s koristnimi informacijami za vaš naslednji, še bolj ozaveščen nakup sirupa – želimo vam sicer, da bi jih zaradi kašlja potrebovali čim manj. Najdete jo na spletni strani http://www.zazdravje.net/ pod istim naslovom članka.
Za več tekstov s to problematiko v iskalnik na spletni strani vtipkate kar ZZZ. V redakciji pogosto dobivamo vprašanja bralcev, zakaj smo dovolili objavo kakšnega naravnega zdravila, če vsebuje E-je. Na žalost je tudi to rezultat zakonskih rešitev, o katerih pišemo. Tako veliko naravnih zdravil vsebuje denimo sladilo sorbitol, ker je to dovoljena in poznana snov. Če bi poskusili registrirati sirup, v katerem bi bilo sladilo denimo javorjev sirup, bi bila registracija veliko bolj zapletena, daljša, dražja in včasih celo nemogoča. Kako združiti stabilnost in naravo? Če ponujate anorganske rudnine in sintezne vitamine, lahko brez skrbi na ovojnini deklarirate vsebnost snovi, ker so te snovi stabilne – vprašanje je, le ali so učinkovite. Ko pa želimo uživati naravne vitamine in rudnine, se zadeve zapletejo. Če sta osnovni vir sadje in zelenjava, potem se lahko vrednosti od letine do letine spreminjajo, nihanja pa lahko pričakujemo tudi pri času trajanja produkta. Zato pri večini pripravkov, ki niso registrirani, ne najdemo nobenega podatka o tem, koliko dejansko je v izdelku določenega vitamina ali rudnine, ki ga želimo zaužiti. Naj gre za alge, sok aloe vere, sadne izvlečke, prah konoplje, acerole, acai ali podobno, so zelo redki proizvajalci takšni, ki upajo na ovojnini zagotoviti podatke o točni sestavi teh dragocenih snovi. Če pa je izdelek registriran, potem je deklarirana vrednost vitaminov in rudnin za ponudnika obveznost. Če je torej zapisano, da izdelek vsebuje 100 mg vitamina C ali 10 mg železa, potem to mora držati. In kako to doseči na naraven način? Pri naravnih vitaminskih in rudninskih sirupih, kot so tisti, ki jih ponujata Salus Haus (Floradix) ali Dr. Steinberger, deklarirane vrednosti standardizirajo na tiste količine, ki jih lahko pridobijo iz sadja, zelenjave ali posebej pripravljenih izvlečkov. Če se zgodi, da določena letina ne ustreza navedbam na izdelku, potem izdelke dopolnijo z naravnimi vitamini in rudninami, da dosežejo standardizirani odmerek. Odstotek takšnih naknadno dodanih vitaminov in rudnin je seveda le dopolnilni in se giblje od nekaj do 10 odstotkov. To je nujni kompromis, ko je treba zadostiti zakonodaji, ki ne priznava narave in zahteva čiste številke. Potrošnikom pa je s tem zagotovljena varnost pri določanju odmerkov. Galenski izdelki so zdravila, izdelana v galenskem laboratoriju neke lekarne. Ne potrebujejo dovoljenja za promet! Za stabilnost učinkovine in varnost je poskrbljeno z upoštevanjem standardov Evropske farmakopeje* ter načel dobre proizvodne prakse, vendar pa po drugi strani dragi postopki tako razvoja kot kliničnih študij niso potrebni, kot je to zahtevano za lastniška zdravila. Ali morda s tem zakonodajalec vendarle ne vnaša možnosti za vzporedno, če ne kar lažjo pot do cilja? Nekakšna svetla izjema je samo Galenski laboratorij Mariborskih lekarn, ki je za svoja zdravila pridobil dovoljenja za promet in jih trži po vsej Sloveniji ter tudi v tujini. Toda tudi zdravila tujih galenskih laboratorijev se pojavljajo pri nas, na primer hrvaškega Galenskega laboratorija Jadran. * Evropska farmakopeja je zbir farmacevtskih standardov o izdelavi, kakovosti, istovetnosti, preskušanju, shranjevanju, izdaji in označevanju zdravil; sestavljena je iz posameznih monografij (okoli 1800) za vsako farmacevtsko snov posebej.
Ključne besede: Sorodni članki: 0,203125 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Iskanje
S ključnimi besedami lahko hitro in enostavno pridete do željenih informacij.
Želite brati naše novice tudi v prihodnje?
Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.
1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.
2. Tako, da namenite del vaše dohodnine:
- preko portala e-Davki: Elektronska oddaja.
- ali po pošti pošljete izpolnjen obrazec: Obrazec.
Brez pisnega dovoljenja uredništva je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.