Že v času druge svetovne vojne so se znanstveniki začeli ukvarjati z vprašanjem, koliko vitaminov in rudnin naše telo potrebuje za svoje normalno delovanje. Tako so nastajale in se, v skladu z novimi spoznanji, spreminjale RDA oz. RDI vrednosti (Recommended Dailu Alowance /Intake) vitaminov in rudnin. 

Metodologij za tovrstne meritve je nešteto in v znanstvenih krogih nenehno potekajo razprave, katera bo prava, glede na tako različne rezultate, ki jih različne meritve pokažejo. Tako kot na vseh drugih področjih so »uzakonjene« tiste vrednosti, za katere industrija in lobiji, ki za to skrbijo, najbolj pritiskajo. In prav nič ni pomembno, da bi druge metode pokazale drugačne rezultate, da ni vseeno, ali opazujemo resorbcijo sintezno pridobljenih ali naravnih snovi, da tisto, kar se izkaže za resnico v laboratoriju, ne velja nujno tudi v življenju … ZDA so sprejele določene vrednosti, ki jih skozi različne svetovne organizacije, med katerimi je tudi Codex Alimentarius, zdaj uzakonjajo tudi v drugih državah. Dejstvo je, da vsaj polovica sveta v svoji dnevni prehrani ne uživa odmerkov, ki jih določa RDA. Eni so dober zgled, da presežki določenih snovi ne povzročajo nobenih posledic, drugi pa s svojim življenjem in zdravjem dokazujejo, da lahko preživimo tudi brez marsikatere snovi, ki so jih znanstveniki imenovali esencialne oziroma življenjsko potrebne. Morda je skrivnosti v tem, da jih dejansko ne potrebujemo vsi v enaki meri, ali pa gre za to, da ima telo svoje »skrivne moči«, da iz ene snovi dela drugo, kljub temu da znanstveniki vztrajajo pri tem, da so vitamini in rudnine esencialni in jih ne moremo proizvesti sami. Karkoli je res, eni in drugi so dokaz, da stoji naša znanost na majavih nogah in se nam bo verjetno čez deset let zdela smešna. 

»Pa pustimo znanstvenike na strani,« sem si dolgo časa mislila. Tudi oni morajo od nečesa živeti in če jih za to še nekdo plačuje, naj živijo lepo in srečno skupaj v tej svoji pravljici. Potem je pravljica korak za korakom postala ZAKON, tisti, ki v to pravljico nočejo verjeti, pa so sankcionirani. V zadnjih nekaj letih to opažam, vsakič ko se odpravim po nakupih. 

Ker zelo natančno berem deklaracije izdelkov, sem lansko leto postala pozorna na dialog med kupcem in prodajalko v trgovini, v kateri redno kupujem. 

»Gospa, rad bi tisti drugi Tarteksov pivski kvas v tabletah,« prosi kupec. • »Gospod, to je ta, ni drugega,« mu odgovori prodajalka. • »Ne, gospa, ta ima le en vitamin B, žena pa hoče tistega,ki vsebuje tudi B2 in B6,« vztraja kupec. • »Pa to je ta,« se vmešam in pogledam na ovojnino. Toda začudena ugotovim, da se je deklaracija spremenila. Popis vseh vitaminov B, ki je bil na njej še do včeraj, je izginil. Preverim še doma, na stari embalaži in preberem: Vsebnost vitaminov v 100g. Vitamin B1 20mg Vitamin B2 5mg Vitamin B6 4mg Vitamin B12 Yg Pantotenska kislina 8mg Niacin 45 mg Biotin 0,1mg Folna kislina 2g. Pokličem uvoznika in razložijo mi, da se sestava izdelka ni prav nič spremenila, vendar pa po novih predpisih ne smejo navajati tistih vitaminov, ki v priporočenem dnevnem odmerku ne dosegajo 30 % RDA. Če bi dnevni odmerek povišali, pa bi tisti vitamin B, ki ga je največ, presegel dovoljeno dnevno mejo in bi morali izdelek registrirati kot zdravilo. Torej tako priporočila postanejo zakonodaja. 

Eden za drugim se je v zadnjih dveh letih enak proces zgodil neštetim izdelkom. 

Ker doma hranim precej starih različic embalaže, občasno primerjam, kaj vse je moralo biti izbrisano. Tako ste prej na škatlici alg Chlorella lahko prebrali da 100g tabletk vsebuje 1800-4800mg klorofila, 12000-28000mg klorelinega izvlečka,vitamine A, B1, B2, B6, C in E ter minerale kalcij, kalij, magnezij in železo (1800-4800mg).  Danes lahko preberete le standardno tabelico, koliko je v njej maščob, ogljikovih hidratov, beljakovin in kalorij. Inšpektorji so uvozniku celo prepovedali, da bi na izdelku zapisal, da je Chlorella bogat vir klorofila. Dobro je, da niso zahtevali še spremembe imena alge, saj lahko ocenijo da se tudi v imenu Chlorella skriva nedovoljeno oglaševanje klorofila.

Preverila sem in ugotovila, da so podobne obiske inšpektorjev in napotke, česa vse ne smejo zapisati na ovojnino, doživeli tudi ostali ponudniki tovrstnih izdelkov. Tako kljub laboratorijskim analizam, da, na primer, Bio Chlorella (Ekolife) vsebuje 10 različnih vitaminov, 9 aminokislin ter 7 mineralov, smejo na deklaracijo napisati le, da vsebuje vitamin B12 ter železo. Ostalih 24 mikroelementov Ekolife ne sme napisati ne na izdelku ne na prospektih, četudi je to za vegetarijance zelo pomemben podatek.. 

Ko sem inšpektorje prosila za pojasnilo, so mi prijazno razložili, da oni le skrbijo, da ponudniki ne zavajajo potrošnike z navajanjem vsebine, ki ni relevantna in v telesu ne bo imela nobenega učinka. Torej so prepričani, da vrednosti RDA odražajo resnično stanje in verjetno mirno spijo v prepričanju, da so si svojo plačo prislužili s tem, da služijo resnici in obvarujejo potrošnike pred škodo.

Pričevanja ljudi, ki takšne »zanemarljive količine« naravnih vitaminov uživajo, pa so živi dokaz, da ima telo drugačna merila, kaj in koliko česa potrebuje. Dober primer za to je kalcij. 

Danes vemo, da lahko telo resorbira le od uboga 2 % do največ 10 % sinteznih oblik kalcija. Torej boste od 800 mg tablete sinteznega kalcijevega karbonata v telesu izkoristili le od 16-80 mg. Zato bi bilo pravilno zapisati, da je dnevni odmerek 80 mg absorbiranega kalcija. Kljub temu je kot dnevna količina v RDA tablicah navedeno 800mg, kar je podatek, ki vsebuje tudi tistih od 90 do 98 % neuporabnega balasta. Ponudniku, ki bi ponudil popolnoma naravni pripravek (npr. kalcij iz kopriv) v količini 80 mg, zato ne bodo dovolili, da navede, da izdelek sploh vsebuje kalcij, saj ne doseže 1/3 priporočenega dnevnega odmerka. Ne morete verjeti, da je to res? Pa je. In na enak način deluje določanje vseh ostalih mineralov in rudnin.

 

Ne morem ubežati občutku, da tam nekje sedijo strokovnjaki, ki preverjajo, kakšno je naravno razmerje med elementi v naravnih pripravkih in nato »pravila« prikrojijo tako, da narava nikakor ne more izpolniti zastavljenih kriterijev znanosti. Tako smo bili priča jo-jo igre z goji jagodami, ki je trajala nekaj let. Najprej so jih prepovedali, nato so jih dovolili, potem spet prepovedali, zdaj pa smo spet v fazi, ko so dovoljene. Težava s temi sadeži (velja pa za vsa superživila) je, da vsebujejo zelo dolg seznam koristnih snovi. In na tako dolgem seznamu je nečesa vedno hitro preveč, drugega pa premalo, če menimo, da narava deluje tako, kot opisujejo znanstveniki. Ker imajo goji jagode zelo veliko antioksidantov in vitamina C, so morali najvišji dnevni odmerek temu prilagoditi. Če pa jih boste uživali v tako majhnih odmerkih, pa ne morete pričakovati, da boste deležni vseh morebitnih koristi, ki jih lahko ima ta sadež za vaše zdravje. 

Kričeči primer so določila, koliko vitaminov mora vsebovati otroška hrana. Nekaj časa so veljala takšna pravila, da so ponudniki eko izdelkov dosegali zastavljene vrednosti, tisti s konvencionalno vsebino pa so morali izdelkom dodajati vitamine. Potrošniki so začeli vse bolj posegati po eko izdelkih, zato so »poklicali na pomoč znanost«, da je popravila podatke. Nato je sledilo obdobje, v katerem so imeli, po mnenju znanstvenikov, tudi eko izdelki manj vitaminov, kot jih dojenčki potrebujejo, in so se skozi »šivankino luknjico« kot zadostni izkazali le Demeter izdelki. Toda tudi to ni bilo zadovoljivo, saj je kazalo na merljivo razliko v kakovosti naravnega in konvencionalno vzgojenega. Zato so vrednosti doživele še eno spremembo – za blagor naših otrok je bilo določeno, da potrebujejo še večjo količino vitaminov, takšno, kot je v naravnih izdelkih sploh ni mogoče najti. Zato morajo vsi, ki želijo proizvajati hrano za otroke, svoje izdelke dodatno vitaminizirati. Zagovorniki naravne prehrane menijo, da je vsaka oblika vitaminiziranja poseganje v naravno strukturo in jo imajo za škodljivo. Vendar zakonodaja ukinja možnost vaše izbire. Kdor izdelkov ne bo vitaminiziral, jih ne bo mogel prodajati kot izdelke, namenjene dojenčkom, in konec. Pobuda Eliant že leta zbira podpise in poskuša ustaviti izvajanje tega zakona. Trenutno stanje je takšno, da inšpektorji »tolerirajo« kršitve zakona in zaenkrat ne umikajo hrane, kot sta Holle ter Sunval, s polic. Toda do kdaj bodo tako prijazni? Dokler odstotek tistih, ki sploh veste za to hrano, ne bo dovolj velik, da bi ogrožal interese velikih blagovnih znamk? Očitno je vse le matematika in upravljanje dobičkov. 

Podobno velja tudi na področju kozmetike. Različni pravilniki, izvedbeni akti, aneksi in pojasnila pa jasno nakazujejo, v katero smer se vse premika. Tisti, ki okrog pošiljajo peticije na temo, da bo dne xx stopil v veljavo Codex ali kakšna druga zakonodajna rešitev, ki bo prepovedala vse, kar je naravno, očitno ne vedo, kako sistem deluje. Ustvarjalci tega sistema zelo dobro vedo, da žabe ne moreš spraviti v krop. Lahko pa jo skuhaš, če jo daš v mrzlo vodo, ki jo nato postopoma segrevaš. In prav to počnejo. Zato tudi ne obstaja »Dan D«, ko bo stopila v veljavo kakšna grozna zakonodaja. Ne, vsak dan se nekje na svetu zgodi le en majhen premik, v kakšnem pravilniku, meja dovoljenega pesticida se dvigne za 0,2 %, potrebna količina vitamina C se spusti ravno toliko, da še ena limona postane »nevarno na meji«, kumaram pa se določi, koliko morajo biti ravne in podobno. Zavedajo se, da zaradi vejice gor ali dol nihče ne bo šel na cesto. Zato počakajo, da se temperatura v loncu dvigne za kakšno stopinjo in da se žabe nanjo navadijo, nato pa pridno kuhajo naprej. 

Večina naravnih izdelkov je danes stisnjena v kot v tej igri med dvema ognjema. Če vam priporočijo večji odmerek, tvegajo, da bo vsaj enega elementa v tem priporočilu preveč. Če pa vam priporočijo matematično varen odmerek, boste kmalu ugotovili, da od tega ni učinka. In prav to je namen celotne igre – izriniti iz igre naravne izdelke in vas prepričati, da bodo znanstveniki eno kapsulo napolnili z natančno določenim odmerkom vseh vitaminov in rudnin, ki jih potrebujete v enem dnevu. Na vas je le, da zaupate tej pravljici in ta izdelek kupite.