Skupaj razkrivamo

8.7.2011

Naličene zgodbe
Besedilo. K. Prah, S. Lončar

Področje, na katerem je promocija do skrajnosti »izpilila« svoje prijeme, je zagotovo kozmetika. 

Javna je skrivnost, da predstavljajo pri konvencionalni kozmetiki povprečni proračuni za oglaševanje vsaj 40 % končne cene. Pri parfumih in najbolj ekskluzivnih blagovnih znamkah pa so te številke še veliko višje. Tako kot pri sinteznih zdravilih je proizvodna cena konvencionalnega izdelka krepko pod 10 % cene, ki jo boste na koncu plačali. Torej ne mislite, da je izdelek drag, ker sta škatlica ali steklenička tako lepi. To je še vedno zajeto v navedenih 10 odstotkih. Z nakupom pa boste plačali še vse prepričevanje, popuste in super popuste, ki so bili potrebni, da bi vas prepričali k nakupu. 

Ko boste naslednjič v vsaki reviji zasledili celostranske oglase za takšne in drugačne čudežne kreme, pomislite, koliko takšno oglaševanje stane in koliko tega morate s svojim nakupom odplačati, da se jim račun izide. Prav iz razlike med proizvodno in prodajno ceno črpa ta panoga svojo moč prepričevanja svojih uporabnikov, vpliva na trgovce in lobiranja zakonodajnih teles. Iz enakega razloga je naravna kozmetika že v startu v precej težjem položaju, saj je proizvodna cena že v startu precej višja, zaradi česar si oglaševanja na veliko skoraj nihče ne more privoščiti. 

Nadzor? Kakšen nadzor?
Druga velika zmaga kozmetične industrije je, da je nihče ne nadzoruje. Z njo se ne ukvarja Ministrstvo za zdravje (ker to niso zdravila) in tudi ne Ministrstvo za prehrano (ker to ni prehrana). Ena izmed največjih industrij na svetu je to dosegla, ker je obljubila, da se bo nadzorovala sama. Ko so nevladne organizacije hotele videti, kako v resnici poteka ta nadzor, so ugotovile, da le za 11 % snovi, ki jih ta industrija uporablja, obstajajo neodvisni testi varnosti. Za 89 % pa resnično kot potrošniki ne vemo, kaj počnejo v našem telesu. 
Ko pa so (znova nevladniki in ne inšpektorji) laboratorijsko pregledali na tisoče kozmetičnih izdelkov, so v njih odkrili dolg seznam rakotvornih snovi in hormonskih motilcev. Javnost je začela bolj pozorno spremljati, kaj se na tem področju dogaja. Ker je čakanje na zakonodajne spremembe zelo dolga zgodba, so nevladniki v ZDA začeli z mednarodno kampanjo Campaign for Safe Cosmetics, v kateri so apelirali na ponudnike, da se prostovoljno odrečejo uporabi rakotvornih in drugih dokazano škodljivih snovi v svojih kozmetičnih pripravkih. Do danes je Compact for Safe Cosmetics podpisalo 1500 proizvajalcev. Celoten seznam lahko preberete na http://safecosmetics.org/display.php?modin=50&offset=400&qty=100. Med njimi pa še vedno ni največjih, kot so Procter&Gamble, Loreal, Johnson&Johnson in podobnih.

Pred nekaj leti je tudi Evropa precej poostrila svojo kemično zakonodajo. Sprejet je tudi novi Zakon o kozmetičnih proizvodih. Poslušanje uradnikov, ki so nam razlagali, koliko bolj bomo kot potrošniki zdaj zaščiteni, je bilo zares zabavno. Tako so v novem zakonu določili kopico drobnarij, vključno z zahtevo, da morajo na ovojnini označiti, koliko časa po odpiranju mora biti izdelek porabljen, pozabili pa so le eno malenkost. Nikjer v zakonu ni določen pogoj za uporabo besede NARAVNO. Ko sem na wellness kongresu v Šmarjeških toplicah predstavnico ministrstva vprašala, zakaj so pustili takšno luknjo, ki omogoča neskončni prostor zavajanja potrošnika, mi je odgovorila, »da v to niso posegali nikjer drugje …« Z drugimi besedami je industrija »na vrhu« lobirala za tisto, kar je želela, zdaj pa bo ves svet sprejel takšna pravila igre. 

Ko občasno izvajamo ankete na različnih sejmih in dogodkih, vedno znova ugotavljamo, da ogromno število ljudi živi v prepričanju, da uporabljajo naravne izdelke. Ko pa jih zaprosijo, da nam navedejo imena blagovnih znamk, ki jih uporabljajo, se izkaže, da je več kot polovica teh blagovnih znamk vse prej kot naravna. Največja zavajanja so v kanalih prodaje, ki niso na očeh širne javnosti. Prodaja od vrat do vrat, skozi mrežni marketing, prek svetovalk na terenu ali po nakupovalnih središčih omogoča, da vam »v živo« govorijo tisto, česar si na papirju nihče ne bi upal izjaviti. Tisto, kar vidimo, beremo in slišimo skozi promocijske kanale, pa je tudi tako oblikovano, da vas navaja na misel, da vam ponujajo samo naravo.

Če pa potrošniki kljub vsemu dosledno pregledajo oznake, preberejo specifikacijo in izberejo naravne izdelke, ima industrija še nekaj adutov. Dober primer za to so spremembe zakonodaje, ki je »uredila« kakovost izdelkov za sončenje. Tako kot v zgodbi o vrednostih RDA, o katerih smo pisali na prejšnjih straneh, je tudi na tem področju odigrano odlično podajanje med promocijo, lobisti in znanostjo. 

Najprej so znanstveniki ugotovili, da je med tistimi, ki zbolevajo za rakom kože, največ uporabnikov zaščitnih sredstev. Zelo slaba statistika, ki so jo zagovorniki naravnih rešitev takoj izkoristili ter s prstom pokazali na zelo sumljive filtre in pomožna sredstva, ki so v teh izdelkih. Da situacija ne postane preveč neprijetna, so znanstveniki hitro ugotovili, da je težava v tem, da uporabljena sredstva odlično ščitijo pred UVB žarki, UVA žarke pa filtrirajo le delno. Prav ti pa naj bi bili zaslužni za resne poškodbe. 

Kljub temu da med uporabniki naravnih sredstev ni bilo zaslediti tovrstnih dokazov (torej so že stara naravna sredstva omogočala dobro zaščito), so prišli do novih znanstvenih zahtev, kakšno razmerje mora biti med UVA in UVB zaščito v posameznem pripravku. Vse za boljšo varnost potrošnikov torej! In tako je nastal novi standard, ki je »slučajno« takšen, da naravni pripravki, ki so bili v tem trenutku na trgu, tega pogoja niso mogli izpolniti. 

Tako sta nastopili leti vakuuma, v katerem ste mnogi, verjetno tako kot mi, raje uporabljali stara in preverjena sredstva, četudi s pretečenim rokom, kot da bi se vrnili k nafti in sintetičnim filtrom. Na srečo so naravni ponudniki vrzel hitro zapolnili in uspeli priti do formulacij, ki na naravni način dosežejo tudi novo raven zaščite. Kljub temu pa je opazno, da so skoraj vsi novi naravni izdelki na trgu prej nepoznane blagovne znamke, ki ponujajo le to linijo izdelkov. Med večjimi krovnimi blagovnimi znamkami so sončno nego v svoji ponudbi obdržali le Lavera in Sante. Ko smo spraševali Weledo, Dr. Hauschko in ostale, zakaj oni nimajo več takšnih izdelkov, so nam zaupali, da je čas, potreben za resno testiranje tovrstnih izdelkov, vsaj tako dolg kot rok uporabe (ker nihče ne more natančno vedeti, kakšna bo stabilnost in učinkovitost izdelka po treh letih ležanja na polici, če tega ni preveril), zato ne želijo tvegati, da bi na trg dali nekaj, kar bi ob morebitnih težavah ogrozilo celoten ugled blagovne znamke. 
Če ne drugega, je torej nova zakonodaja čez noč vzela del tržnega deleža blagovnim znamkam, ki so jih zalotili nepripravljene. S tem so si, če ne drugega, kupili čas, promocijski velikani pa danes na trgu obračunavajo z novimi produkti, v katere morajo proizvajalci vložiti veliko več, da pridobijo zaupanje potrošnikov, ki zanje nikoli prej niso slišali. Obstaja še ena teorija, ki pravi, da so veliki, ki so točno vedeli, kakšno spremembo zakonodaje želijo doseči, potihoma že pripravili naravne izdelke, ki tem pogojem ustrezajo, in ustanovili ali kupili majhna podjetja, skozi katera zdaj prevzemajo tudi ta del tržne niše. 

Kot potrošnikom nam verjetno ni tako pomembno, v katere žepe se bo zlil dobiček od naših nakupov, če vsaj dobimo tisto, kar smo plačali. Zato smo veseli, da lahko gremo varno na sonček in brez tveganja, da je naša krema bolj nevarna od samih sončnih žarkov. Kljub temu pa ostaja odprto vprašanje, in sicer katerega segmenta se bodo zdaj lotili s svojimi znanstveno-zakonodajno-promocijskimi pristopi.

Ključne besede:
kozmetika, promocija, parfumi, cena, nadzor, kozmetična industrija, hormonski motilci, zakonodaja, sončenje

 

Sorodni članki:

3,198242E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: