Skupaj razkrivamo

31.8.2011

Država spi, posamezniki se prebujajo!
Besedilo: Sanja Lončar

Kot večni optimist ugotavljam, da ima naša tumorozna politična scena (za tumor je značilno, da ne proizvaja, temveč srka energijo, in prav to bi bila dobra opredelitev delovanja naše države) tudi dobre strani. 

Posamezniki so izgubili upanje, da bodo rešitve prišle z vrha. In kot je že enkrat zapisal Anton Komat, šele ko upanje umre, se akcija začne. 

Morda država res misli, da ima dovolj časa in se utaplja v politični matematiki, postopkih in birokratiziranju … Posamezniki pa dojemajo, da časa ni več in da je treba lastno usodo vzeti v svoje roke. 

Ali ob podatku, da dosežemo le 30–40 % samooskrbnosti, lahko mirno spimo? Ob vsakem izrednem dogodku, ki lahko zamaja globalno trgovino, se lahko zelo hitro znajdemo v položaju, da dve tretjini Slovenije ne bosta imeli kaj jesti. Pa še teh ne bomo mogli oskrbeti, če bi kriza zajela tudi energente. In če temu dodamo podatke, da se hrana draži, kakovost znižuje, zdravstvena tveganja takšnih in drugačnih izbruhov pa se množijo, je vsakomur jasno, da ni druge rešitve, kot je samooskrba. 

Mnoge države so 100-odstotno samooskrbnost že zastavile kot nujni strateški cilj. In na njegovi uresničitvi pospešeno delajo. To ne pomeni, da ne bomo več uvažali španskega sadja, nizozemskega sira ali francoskih vin. To pomeni le, da bomo, tudi v primeru, da tega ne bo, znali preživeti. 

Ali lahko Slovenija postane 100-odstotno samooskrbna? 
Ali lahko pridelamo toliko hrane, kot je potrebuje 2 milijona ljudi? Ni slišati, da bi se naša ministrstva ukvarjala s tem vprašanjem. Zato pa to postaja rdeča nit vse večjega števila društev, skupin in posameznikov.

Eni stavijo na permakulturo, drugi na biodinamiko, tretji na eko pridelavo. Večina pa združuje vse, kar je primerno za njihov vrt ali kmetijo – le da je naravi in človeku prijazno.

Civilna družba se zbuja in se povezuje ter združuje.
V Sloveniji je veliko akterjev in združenj civilne družbe, ki se povezujejo in ustanavljajo. Nekaj takšnega se dogaja tudi na Ekofestu v Žalcu, kjer se vsak mesec na druženjih zbirajo enako misleči ljudje, ki se zavedajo, da moramo s kritičnim in z realnim pogledom na situacijo, v kateri smo, izvajati ukrepe zase v sedanjosti, da bomo lahko poskrbeli sami zase v prihodnosti.

V maju so prišli do skupnega sklepa, in sicer da je treba na ravni posameznika in družbe poskrbeti za samooskrbo s hrano, z energetsko neodvisnostjo, zdravstveno neodvisnostjo, vpeto z alternativo in novimi znanji. Odločili so se, da najprej udejanjijo projekt samooskrbe s hrano.

EKOCI – civilna pobuda Slovenije je v juniju povabila vse zainteresirane k združevanju moči pod skupnim projektom Oskrbimo Slovenijo, kjer so bili dne 22. 6. 2011 sprejeti strateški cilji projekta. Srečanje je gostila gospa Ana Malenica v trgovini Ekovita, dobrote in dobri ljudje pa so prišli iz vseh koncev Slovenije. Strinjali smo se, da je cilj projekta pospešiti povezovanje, izmenjavo izkušenj in z združenimi močmi skozi vse razpoložljive kanale izražati potrebo po čim hitrejši samooskrbnosti. Kot boste prebrali tudi na naslednjih straneh, se veliko tega že dogaja v okviru projektov Maribor evropska prestolnica kulture, Ekofest, Dežela zdravja, eko šolski vrtovi, eko vasi ter v okviru drugih društev in združenj. 

Več o ciljih in delovanju EKOCI si preberite tudi na spletni strani www.ekoci.si, kjer zbirajo dobre prakse, zanimive zamisli in rešitve. V okviru Eko civilne pobude Slovenije projekta Oskrbimo Slovenijo je skupina navdušencev, ki jih usklajuje Irena Rotar, že organizirala druženja in predstavitve v Žalcu, Braslovčah, Destrniku, Taboru in Vranskem. 

Razveseljivo je, da so vsa srečanja naletela na odličen odziv krajanov, predvsem manjših kmetij, ki kažejo veliko zanimanje, da bi se vključili v pridelavo zdrave hrane za lokalno samooskrbo. Srečanj se je udeležilo že več kot 500 ljudi. 

Tudi Ekofest je v enem letu zaživel kot stalno mesto srečevanja ter izmenjave izkušenj in informacij, za kar gre zasluga tako organizatorjem kot vsem društvom in medijem, ki z združenimi močmi ustvarjajo program in skrbijo za promocijo dogodkov, v kratkem pa se bo dejavnost Ekofesta razširjala tudi v druge kraje. Ker gre za največji tovrstni projekt pri nas, smo mu namenili posebno stran. 

Kjer je volja, se najde tudi pot
Marjan Kogelnik, pobudnik civilne pobude EKOCI 
"Skupen namen delovanja naše pobude je v uveljavitvi življenja, v širjenju znanj, vedenj, veščin, sposobnosti, tehnologije, dobrih preteklih in novih praks ter podobnega, skratka orodij, ki ljudem lajšajo, osmišljajo življenje in krepijo zavest o sopovezanosti, soodvisnosti. Meje ne obstajajo. Ljudje dobre volje namreč uspejo videti prek meja svojih parcel. Ko govorimo o ekologiji, je lahko zdravje, na primer, mojega vrta, vrhunsko le, ko je tudi zdravje širše okolice dobro. Podobno velja na vseh drugih področjih.

Vzajemnost in solidarnost pa bo v prihodnje v vsakem primeru treba gojiti, če se nočemo ukloniti pasivnosti, ki nam jo poskušajo globalizacijski trendi vse močneje podtakniti oziroma nam jo privzgojiti, da bi nas vse učinkoviteje zlorabljali in izkoriščali.

Do zdaj smo organizirali delavnice, predavanja o samopomoči, okrogle mize na temo izgradnje in samooskrbe, srečanja potrošnikov in pridelovalcev. V mrežo tistih, ki kupujejo neposredno pri pridelovalcih, se je do zdaj vključilo okrog 100 gospodinjstev, udeležili smo se akcije pomoči na kmetiji pri Golobovih, 30 obiralcev pa se je udeležilo akcije nabiranja kakijev na Goriškem. To je le začetek. Vsi, ki bi želeli pri tem sodelovati, ste dobrodošli."

Irena Rotar, koordinatorka v projektu Oskrbimo Slovenijo:
"V Sloveniji je veliko naprednih ljudi, ki zbirajo informacije iz različnih virov in nato ravnajo po svoji vesti ter pomagajo drugim. 

Prepričani smo, da bomo Slovenci v bližnji prihodnosti veliko bolj samooskrbni ter s tem tudi bolj varni in dejansko samostojni kot dežela. 

To je tudi čudovita priložnost in izziv za mlade ljudi ter za večjo zaposljivost, saj takšnih služb, kakršne so bile včasih, v prihodnosti ni pričakovati – samopobuda in etično gospodarstvo pa lahko omogočita veliko dodatnih delovnih mest.

Največja pomanjkljivost je trenutno v kmetijstvu, saj slovenski kmetje ne pridelujejo dovolj eko hrane za trg, kljub temu da je na trgu povpraševanje. Kmete želimo spomniti na preprosto kmečko pamet. Zakaj ne bi delali na način, ki je bolj zdrav zanje, ne uničuje zemlje in ne ustvarja odvisnosti do multinacionalk?

Država je dovolila, da naše kmete v njenem imenu “izobražujejo” pospeševalci prodaje največjih ponudnikov hibridov in pesticidov. Zato ne preseneča, da so popolnoma zavedeni, ko gre za primerjavo prednosti in pomanjkljivosti med konvencionalno pridelavo hrane in med ekološko pridelavo hrane, združene z znanji biodinamike in permakulture.

Takšni „svetovalci“ kmetom povedo le, koliko manj bodo imeli prinosa, če bodo kmetovali ekološko. Ne povedo pa, da bodo imeli še toliko manj stroškov, toliko več varnosti in da ne bodo umirali od raka zaradi hudih strupov, ki so jim sami najbolj izpostavljeni, če bodo pridelovali hrano na sonaraven način.

Manjkajo realni izračuni stroškov, doprinos na hektar, če bodo uporabljali manj hibridnih semen, manj pesticidov, če se ne bodo zadolževali pri bankah, če bodo sodelovali z naravo in bodo nadgradili konvencionalno pridelavo hrane z ekološko pridelavo, združeno z biodinamiko in s permakulturo.

Z veseljem ugotavljamo,da se najbolj napredni kmetijski pospeševalci v državi tega zavedajo in skušajo pomagati tudi s konkretnimi nasveti ter s prikazom dobrih praks, da se lahko vsak kmetovalec prepriča o tem, kaj je najbolje zanj.

Če želi država hitrejši razvoj eko pridelave, bo morala ponuditi več konkretne strokovne pomoči pri tako imenovani agrarni eko-ekonomiji. To vrzel po svoji moči trenutno zapolnjujejo nevladne organizacije, kot so društva za biodinamiko, društva za permakulturo in združenje eko kmetov, ki to počnejo v lastni organizaciji in v večini primerov brez podpore države. Kmetje potrebujejo tudi pomoč pri trženju, saj nimajo časa, da bi sami prodajali na tržnicah, v ostale tokove povezovanja pa se težko vključijo, saj odkup tržnih viškov ni organiziran."

Matjaž Magajna, ki se je prvi lotil projekta združevanja malih eko kmetov in ponujanja eko izdelkov prek avtomatov, vidi v takšnem načinu trženja velike priložnosti. 
„Sam sem povezan v skupino 18 kmetij in vsi skupaj prodajamo pridelke prek avtomatov v Ljubljani. Prodajamo skoraj vse, od kruha, sadnih in zelenjavnih sokov, do zelišč, namazov itd. Promet je dober. En avtomat dosega prodajo ene manjše trgovine z eko izdelki. V jeseni bomo ponudbo razširili na prodajo eko prehrambnih pridelkov s tremi urejenimi vozili kot premične prodajalne, in sicer za oskrbo okolice Ljubljane. V roku treh let pa nameravamo urediti vsaj 50 prodajnih točk z ekološko pridelano hrano in vzpostaviti odkupno-prodajno zadrugo."

Peter Čvan, agronom, eko kmet in podjetnik
„Dokazano je, da je bil leta 1951 pridelan domač paradižnik po prehranski vrednosti enak današnjim 51 paradižnikom! Podobno velja za špinačo, ki danes vsebuje 80-krat manj železa kot nekoč. Kako zelo pomembna je danes hrana, pove tudi podatek, da ima 10 korporacij v rokah prodajo kar 55 % vse pridelane hrane na svetu. In kdor ima v rokah hrano, ne potrebuje orožja, saj ima pod nadzorom vse. Logika kapitala je enostavna. Le poglejte: ista podjetja nam prodajajo seme, nato škropiva in umetna gnojila, za konec pa še zdravila za ljudi. In krog je sklenjen. To je sporočilo, ki ga želim posredovati na srečanjih s kmeti, da se nas bo povezalo čim več in si bomo povrnili svojo ekonomsko svobodo, zdravje in veselje do dela.“

Maja Klemen Cokan je kmetijska svetovalka za eko pridelavo, ki kmetom pomaga ne le s strokovnimi nasveti, temveč tudi tako, da zaviha rokave.
Organizirala je prostovoljno delovno akcijo za pomoč ekološki kmetiji Golob, dejavno sodeluje v Društvu Ajda Štajerska za biodinamično gospodarjenje, letos je usklajevala pridelovanje pšenice na biodinamičen način na kmetiji v Preboldu vse od setve do mlačve, kot kmetica pa se zavzema, da kmetije v Sloveniji ne bi več krmile domačih živali z gensko spremenjeno krmo (GSO). 
Bila je tudi pobudnica organizacije predavanja (v soorganizaciji Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije – KGZS) g. Stickerja, eko kmetovalca s Koroške, ki je predstavil minimalni način obdelovanja zemlje oziroma kako je mogoče ohraniti zdrava tla in ob tem porabiti manj goriva, manj gnojila in manj fitofarmacevtskih sredstev. Maja  predava na srečanjih kmetov z EKOCI ter deluje tudi v okviru aktivnosti OSKRBIMO Slovenijo. Navduševanje kmetovalcev za ekološko pridelovanje hrane je njen prvi korak, naslednji korak pa je pomoč pri organizaciji odkupa ekoloških pridelkov. 
„Kmetje, s katerimi smo v stikih, so še kako zainteresirani za ekološko pridelovanje, seveda pa potrebujejo pomoč in tudi pomoč pri odkupu. Kmetijski svetovalci se s tem praviloma ne smemo ukvarjati, tudi pri svetovanju majhnim kmetijam nimamo velikih učinkov.  Ker praksa in ogled zglednih kmetij pove več od vseh seminarjev in ugibanj smo se odločili organizirati čim več takšnih aktivnosti.

V Hotemažeh, na kmetiji Polonce in Primoža Krišlja, so bili kmetje navdušeni nad ekološko pridelavo hrane in permakulturnim pristopom pri načrtovanju kmetije. V živo so videli, kako živali pomagajo kmetu pri njegovem vsakodnevnem delu (krškopoljski prašiči orjejo njivo, spijo v zasilnem hlevu in se pasejo ob gozdu v poletnem času – obenem pa jih posojajo na druge kmetije, da opravijo tako delo). Na Kmetiji Šlibar pri Tržiču so bili kmetje najbolj navdušeni nad samozavestjo gospodarja in gospodinje, ki sta oba agrarna strokovnjaka, ki sta pustila dobri vladni službi ter se odločila za profesionalno kmetovanje, pa še na ekološki način. Imata manjšo eko trgovino na dvorišču, predelujeta sadje v sokove iz domačih jabolk, ekološko pridelujeta zelenjavo, žita pa predelujeta v moko, pecivo in kruh. 
V načrtu imamo še obiskov eko kmetij, kjer kmetje iz prve roke spoznajo smisel ekološkega kmetovanja.

Načrtujemo obisk kmetije Seppa Holzerja v Avstriji, nadaljevali bomo s predavanji o razumevanju zemlje in življenja na njej, načrtujemo tudi srečanja na temo odnosov na kmetiji, o dejavnikih nasledstva na kmetiji ter se povezujemo z družinskim terapevtskim centrom, katerega strokovnjaki bodo v zamenjavo za ekološke pridelke pripravili srečanja s kmetovalci."

IGOR Željan – klub Gaja
"Tudi v Klubu Gaja smo se odločili dati poseben poudarek samooskrbi. Naši strokovnjaki so pripravili načrt, kako na 60 kvadratnih metrih pridelati vse, kar potrebuje štiričlanska družina (razen žit in krompirja). Vse več pozornosti posvečamo tudi gojenju v posodah, na balkonih in na neugodnih legah. Vsak košček zemlje je lahko samooskrbni vrtiček. "

Domen Zupan, Zavod Ekovas (www.ekovas.si)
"V bližini Poljčan smo uredili permakulturni poligon, namenjen izobraževanju o trajnostnem gospodarjenju z omejenimi viri in prehranski samooskrbi. Že v procesu gradnje smo gostili različne skupine izobraževalnih ustanov, občinskih uprav in lokalnega okolja. Učilnica v naravi (www.ucilnicavnaravi.si) bo vključena tudi v izkustveno okoljsko izobraževanje vseh stopenj, od osnovne šole do univerze. 
V krogih ekovasi in permakulture se trajnostne kriterije vse pogosteje dopolnjuje z odpornostjo (na šoke). Kako trdno je moje okolje ob morebitnih pretresih? Kje zadovoljujem svoje osnovne potrebe (in kje jih bom, ko ...)?

Najbolj celosten pristop k načrtovanju odpornih trajnostnih življenjskih sistemov predstavlja 72-urna delavnica permakulturnega načrtovanja, ki jo jeseni pripravljamo na permakulturni kmetiji Pri Šuštarju v Hotemažah (www.ekosustar.si). Zaradi velikega zanimanja bo morala na žalost večina prijavljenih počakati na naslednje termine delavnic."

Dobrih ljudi in pozitivnih premikov je veliko več, kot jih zaznamo v naših medijih, ki vztrajno skrbijo le za razpihovanje nizkih strasti, jeze, skrbi in žalosti. Vendar pa se morda tudi na tem področju obeta kakšen nov žarek. V Jani, kljub nezavidljivi situaciji, v katero jih je kljub dobremu delu spravil sodobni tajkunizem, pogumno načrtujejo nove korake. 

Melita Brzelak, urednica revije Jana – Pomagaj si sam 
"V duhu samooskrbe, za katero menim, da je edina možnost, smo tudi v Jani pripravili posebno izdajo Pomagaj si sam. Upamo, da je v Sloveniji vse več ljudi, ki dojemajo pomen dobrih praks in povezovanja ter da bo Pomagaj si sam dober medij za vse, ki želijo brati o rešitvah in ne o težavah. "
Vsi, ki jih na tem mestu omenjamo, niso ljudje na položajih, veliki znanstveniki ali premožni podjetniki. So navadni ljudje, tako kot večina vas, ki pravkar berete te vrstice. Odločili so se, da jim je dovolj izgovorov, zakaj se nečesa ne da narediti, zato so zavihali rokave in naredili tako, kot čutijo, da je prav. Enako možnost ima vsak med vami. Če niste del rešitve, potem ostajate del težave. 

Ključne besede:
samooskrba, pridelava, neodvisnost, EKOCI, agrarna eko-ekonomija, kapital, posamezniki

 

Sorodni članki:

0,734375

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: