V Sloveniji poznamo sistem obveznega cepljenja, ki ga opredeljuje Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Obvezno cepljenje se plačuje iz javnega proračuna in je za uporabnika brezplačna storitev. 

Zavrnitev je ravnanje v nasprotju z zakonom in se zato sankcionira oziroma finančno kaznuje. Cepljenje se lahko opusti – iz medicinskih razlogov. Država sama je zavezana oškodovancem zaradi cepljenja plačati odškodnino. Za Slovence taka praksa ni nič nenavadnega, saj je imela tudi nekdanja država Jugoslavija podoben sistem. 

Za razliko od naše mlade države ali pretekle zgodovine ostala Evropa obveznega cepljenja skorajda ne pozna več. Prostovoljno cepljenje se začne takoj za severno mejo naše države. Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Danska, Švedska, Finska, Estonija, Španija, Portugalska, Ciper, Grčija in tudi v severni Italiji. Cepljenje je prostovoljno tudi v Švici, Veliki Britaniji, Irski, Avstraliji in na Japonskem. V teh državah je cepljenje prav tako brezplačno, ravno tako ga zdravstvo priporoča, vsak državljan pa se zase ali za svoje mladoletne otroke lahko svobodno odloči, da se cepi ali pa cepljenje povsem svobodno tudi zavrne in zato ne doživi nobene negativne sankcije. To je ta pomembna razlika. 

Švedska, ki nam jo pogosto navajajo za zgled napredne države, blaginje in ene najbogatejših držav na svetu, je že leta 2002 odpravila še zadnjo obvezno cepljenje in s tem svojim prebivalcem omogočila popolno svobodno izbiro.

Slovenija je v tej primerjavi na črni listi in v hudem zaostanku demokratičnega razvoja ter spoštovanja človekovih pravic. Skupaj z drugimi nekdanjimi komunističnimi državami (npr. Hrvaška, Srbija, Poljska, …) še vedno uporablja totalitarne prijeme. Če kot starš pri nas zavrneš cepljenje na osnovi prepričanja, veroizpovedi ali skrbi za zdravje in blagor otroka, sledi ponižujoče ravnanje in zastraševanje že v ordinacijah, nato pediater poda prijavo zdravstveni inšpekciji, za povrh pa doleti vsakega starša posebej še večkratna visoka finančna kazen. To naj bi obema dokončno izbila iz glave uresničevanje lastne volje. Proces zaključi uradna odločba Ministrstva za zdravje. Kot edina pravna možnost ostane tožba – upravni spor na sodišču. Če kazni ne plačaš in otroka še vedno ne cepiš, se verjetno znajdeš v zaporu. 

Če pa ima slovenski otrok hude poškodbe po cepljenju, zdravstvo povezavo s cepljenjem zanika. Zakaj? Ker je država oškodovancem po zakonu dolžna izplačati odškodnine.

Obveznemu cepljenju se odkrito nasprotuje po vsem svetu. Številke skokovito naraščajo, saj so pretekla dogajanja v zvezi z epidemijo ptičje in svinjske gripe številnim ljudem odprle oči. Tudi na Facebooku že obstaja skupina Svobodna izbira o cepljenju otrok. 

Skoraj vse zahodne države imajo glasne kritike cepiv, cepljenj in farmacevtskih združb, ki stojijo v ozadju. Pri nas je to Svood, v Italiji Comilva, na Hrvaškem zdravnica Lidija Gajski. Slovenski javnosti je najbolj znana avstrijska raziskovalna novinarka Jane Burgermeister, ki je odigrala ključno vlogo pri razkritju prevare s cepivi H1N1. Jane se je morala zagovarjati na sodišču, kjer so ji na podlagi lažnih obtožb hoteli odvzeti opravilno sposobnost in jo tako utišati. Sodni postopki proti Jane so bili po burnem odzivu javnosti ustavljeni. 

V Sloveniji je veliko naredilo Društvo za svobodo odločanja – SVOOD, ki so ga ustanovili starši, ki odločitve o cepljenju svojih otrok niso želeli na slepo prepustiti državi ali v njenem imenu zdravnikom (http://www.svood.org/). 

Letos je bila prek e-strani Predlagam.vladi.si poslana pobuda Ministrstvu za zdravje, naj Slovenijo približa sodobnemu svetu, času in demokraciji ter spremenijo problematično zakonodajo in dopolnijo obstoječi 22. člen ZNB-ja z možnostjo zavrnitve cepljenja na osnovi osebnih razlogov. 

Poleg spremembe zakonodaje zahteva tudi takojšnje prenehanje finančnega ustrahovanja staršev in posameznikov, ki zavračajo cepljenje. 

Predlog osvetli pomembne ustavne člene ter pokaže tudi na sistematsko neizvajanje sprejetih členov Zakona o pacientovih pravicah – s središčem v varnih medicinskih storitvah, pravici do celovite informiranosti o cepivih in njihovih negativnih učinkih ter etičnem odnosu zaupanja in spoštovanja med pacientom in zdravnikom. Zdravstvo namreč spodbuja pozitivne učinke cepiv na zdravje, na račun zamolčanja negativnih, čeprav je zdravnik strokovnjak, ki je zavezan k etičnemu ravnanju ter usposobljen in zavezan tudi k verodostojni predstavitvi nevarnosti, stranskih učinkov in tveganj, povezanih s cepljenjem. Predlog zato za cepljenje zahteva povsem isto kot za uporabo vsakega drugega »zdravila«, to je priložitev tiskanih navodil za uporabo s strani proizvajalca cepiv z navedbo osnovnih podatkov: ime cepiva, proizvajalec, sestava, navodila za uporabo, stranski učinki in kontraindikacije itd. Tovrstna navodila seveda obstajajo, vendar so dostopna in znana samo zdravnikom. 

Prispevek si lahko v celoti ogledate na: 

http://predlagam.vladi.si/webroot/idea/view/1973.

Po končanem glasovanju je bil predlog poslan Ministrstvu za zdravje. Za predlog o svobodni izbiri cepljenja je glasovalo 551 ljudi, proti pa jih je bilo 17. Predlog se je uvrstil v zgodovino najbolj gledanih, komentiranih in glasovanih prispevkov na strani, kjer je še vedno na 2. in 3. mestu. 

Ministrstvo je v septembru podalo svoj odgovor, v katerem je pojasnilo znani uradni medicinski pogled na nujnost obveznega cepljenja kot načina za preprečevanja in obvladovanja določenih nalezljivih bolezni, ki pomenijo resno grožnjo za zdravje. Izpostavilo je še zagotovljeno varnost in učinkovitost cepljenja ter omenilo še odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2004 na neskladje ZNB-ja z Ustavo. Dodalo je še zanimivo informacijo, da razvoj na področju nalezljivih bolezni terja posodobitev Zakona o nalezljivih boleznih, zaradi česar se v 2012 pripravlja nov predlog ZNB.

Odgovor MZ-ja je številne zelo razočaral, saj so od Ministrstva pričakovali več modrosti in sodobnosti. Zahodna Evropa je za reševanje iste problematike obvladovanja nalezljivih bolezni izbrala prostovoljno cepljenje. Glede na to, da v tem okviru prav tako ohranja ustrezno visoko precepljenost, tovrstno razlago MZ-ja skorajda lahko jemljemo kot zavajanje. Spremembe navedene zakonodaje pa bolj kot sam razvoj nalezljivih boleznih terja svetovni razvoj koruptivnih bolezni in prikrivanj. 

Samemu zdravju slovenskega naroda pa veliko bolj kot nalezljive bolezni škodijo prehrana, alkohol in psihične težave. Po podatkih statističnega urada so daleč najpogostejši vzrok smrti v Sloveniji bolezni srca in ožilja (40 %), drugi najpogostejši vzrok smrti je rak (30 %), sledi rubrika nesreč in samomorov, poškodb in zastrupitev. Samomor je najpogostejši vzrok smrti med mladimi. 

Je ob teh dejstvih milijonsko »prisilno varovanje zdravja« s cepivi proti relativno nenevarnim nalezljivim boleznim sploh ustrezen ukrep? Koliko milijonov se namenja za preprečevanje samomorov ali alkoholizma?

____________________________________________________________________

Se še spomnite alarmantnih novic pred dvema letoma, ko so zaradi prašičje gripe, pozneje preimenovane v H1N1, umirali tudi zdravi otroci?

Prej popolnoma zdravi otroci naj bi v nekaj dneh podlegli pljučnici in hudim zapletom, ki naj bi jih povzročal virus gripe. Vsaj tako so nas obveščali mediji. 

Po dveletni preiskavi, ki jo objavlja revija Pediatrics, so znanstveniki otroške bolnišnice v Bostonu Children’s Hospital Boston prišli do dejanske razlage vzroka teh dogodkov. Izkazalo se je, da so bili otroci zraven virusa H1N1 okuženi tudi z MRSO (super bakterijo, odporno na antibiotike). V medicinski praksi je znano, da lahko MRSA v kombinaciji z gripo postane 8-krat bolj smrtonosna.

Ta okužba je bila znana že v času njihovega življenja in otroci so dobili tudi močne antibiotike, vendar na žalost ti niso bili učinkoviti. Ko je nastopila smrt, so jih evidentirali kot žrtve nove gripe (in njihovo smrt zlorabili za promocijo cepiv).

Vodja raziskovalne skupine dr. Adrienne Randolph z Oddelka za intenzivno nego opozarja, da bi ta spoznanja morali jemati zelo resno, saj je danes veliko otrok že okuženih z MRSO, ki lahko v kombinaciji z virusi postane zelo nevarna in neobvladljiva. Prav posebej zaskrbljujoče je, da se je incidenca MRSE pri mladih v desetih letih podeseterila. 

(O tem, kako zmanjšati tveganja, da bi vas doletela MRSA, ter katera naravna sredstva so na razpolago tudi takrat, ko antibiotiki odpovedo, smo več pisali v knjigi Vojna ali mir z bakterijami.)

- Cepljenje otrok proti gripi ne vpliva na število obolelih in hospitaliziranih v dveh letih raziskave (Archives of Pediatric & Adolescent Medicine, 2008).

- Cepljenje proti gripi ni pripeljalo do manj primerov pljučnic pri starejših ljudeh (Lancet, 2008; The New England Journal of Medicine). 

- Odstotek obolelih zaradi gripe ali pljučnice se ni zmanjšal, in sicer kljub temu, da se je število predcepljenih dvignilo s 15 na 67 % (American Journal of Respiratory and Critical Care Medicine).

- Velika analiza 51 študij, izvedena v letu 2006, je pokazala, da ni dokazov o večji učinkovitosti cepiva proti gripi v primerjavi s placebom na prebivalstvu otrok. Študija je obsegala 260.000 otrok starosti 6–23 mesecev. 

- In če temu dodamo še splošno zavračanje cepiva s strani zdravnikov in sester (kar nekaj anket kaže na to, da se več kot 2/3 ne želi cepiti proti gripi), potem se nam porodi vprašanje, zakaj bi se s tem vprašanjem sploh ukvarjali. 

Tega nismo zasledili v naših medijih, vendar lahko beremo drugje, da je Baxter v začetku novembra 2011 odpoklical 300.000 cepiv proti gripi Preflucel po nepričakovano visokem odstotku stranskih učinkov tega cepiva. Večina teh cepiv je bila distribuirana na Irsko in Škotsko. 

Na spletni strani britanske Agencije MHRA (U.K. Medicines and Healthcare products Regulatory Agency (MHRA)) lahko preberemo, da cepivo iz odpoklicanih serij ni uporabno in da ga je treba vrniti distributerjem. Zaenkrat ne bo distribuirana nobena druga serija.

Pri podjetju Baxter zatrjujejo, da je odpoklic le preventivnega značaja, vendar tisti, ki so se z njim že cepili, naj ne ni potrebovali še enega odmerka.