Skupaj razkrivamo

3.5.2008

Koga moti starost? Piše: Rajko Škarič

Starost je jesen življenja in je iskrica v bivanju  
Rojevanje in rojstvo sta del življenja oziroma začetek našega tu-svetnega fizičnega življenja. Tudi umiranje in smrt sta del življenja, sta poslavljanje in zaključek našega tu-svetnega fizičnega življenja. Vmesno polje je naše življenje, naša priložnost, da se izrazimo kot celostno fizično, psiho-socialno in duhovno bitje.

Poudarek je na bitju, ker na poligonu za učenje življenja velja pra-staro čudežno pravilo: Tukaj živi po svoji za-vesti. Živeti po svoji za-vesti, pomeni bivati. Če bivamo, smo prisotni, smo v brezpogojni ljubezni. Zaokrožimo in poenostavimo: kakovostno živimo, ko se vsak trenutek našega tu-svetnega življenja zavedamo bivanja, ko smo prežeti z brezpogojno ljubeznijo, ko smo zmožni ljubezen brezpogojno dajati in brezpogojno sprejemati. Tedaj smo prisotni, smo tukaj, zdaj, v tem trenutku. Prepojeni smo z zavestjo - brezpogojno ljubeznijo in smo sebi in drugim na razpolago, kot nam to narekuje za-vest. Izpolnjen je pogoj, da se ravnamo po svoji vesti. Vse, kar počnemo, počnemo v brezpogojni popolnosti. Imuni smo na stres, bolezen, odsotnost, emotivne odzive; zmožni smo sprejemati vsa dogajanja s smislom, sprejemamo vzroke in posledice, vidimo stvarstvo v vsej svoji čarobnosti. Tedaj samo smo!

Poskušajmo te besede pretvoriti v prakso.

Vmesno polje
Vmesno polje, med rojstvom in smrtjo, se časovno dogaja na poligonu za »učenje« življenja.

Poligon je velik in ga imenujemo Zemlja. Kot vsak poligon je tudi ta posejan z različnimi ovirami. Ima svoje prijetne in neprijetne učne pripomočke. Vse na tem poligonu obstaja kot merljivo in (materialno) oprijemljivo. Poligon lahko merimo, ocenjujemo, presojamo, … In vendar je vedno in vselej poligon.

Na tem poligonu se znajde človek, ki živi oziroma bitje, ki biva. Razlika je v tem, da tisti, ki samo živi, ne zazna bivanja, zato se nenehno bori za življenje, oprijema se vsega materialnega, stvarnega, družbeno prepričljivo in merljivo dobrega. Družbene norme mu predstavljajo varnost. V svoji bližini potrebuje zdravnika, čeprav je zdrav; potrebuje trgovino, družbo, s promocijo podprte izdelke,… Njegov razum dokazuje, meri, primerja, sodi, razglablja, razmišlja,… Prikloni se vsemu, kar je sodobno, varno, lepo… Slepo zaupa avtoriteti, ki mu kroji življenje (»močni« prijatelji, starši, učitelji, trenerji, duhovniki, zdravniki…), večino dejstev zaupa drugim, tudi verjame vsem bolj kot sebi. S takšnim odnosom se vse bolj odtujuje od sebe, od svoje za-vesti. Pri tem nima več časa za sebe, spregleda svojo za-vest, ki mu z najglobljo in brezpogojno ljubeznijo nakazuje prav vse… Običajno svojo za-vest le rahlo zazna ob svoji ali tuji nesreči, hudi bolezni. Poligon je poligon prav zaradi tega, da nas v življenju uči bivati, da nas uči ravnanja po svoji za-vesti, na takšen ali drugačen način. Prav to učenje na poligonu ustvarja posameznikove različne življenjske in bivanjske trenutke. Na poligonu od nekdaj velja čudežno pravilo: tukaj živi po svoji vesti.

Oseba, ki upošteva čudežno pravilo na poligonu Zemlja
Poglejmo primer osebe, ki na poligonu Zemlja upošteva čudežno pravilo.

V otroštvu ga družbena večina označuje kot čudnega. V šoli se ne podreja družbeno želenim normam in formam, predvsem tistim ne, ki zahtevajo odsotnost duha. Od malega je zaznati, da komunicira brezkompromisno, samovoljno, odprto izraža svoje potrebe, zahteva celostna dejanja, čuti okolico in se odziva. V sebi nosi »norost« svobode, duh nečesa čarobnega, kar okolici povzroča neznosne skrbi.

Ne naseda promocijskim vplivom, ni zainteresiran za nikakršno zvrst zasvojenosti. V družbi je slišati, da vsi to počnejo, le on ne. Postaja nekakšna družbena izjema, kar ga spremlja celo življenje. Materialni svet s pripadajočimi dobrinami ga ne privlači, zaznati je, da ga odvrača. Sprejema naravne dobrine, naravno hrano, enostavnost. Posplošeno, poenostavljeno bi lahko rekli, da sprejema načelo ravnotežja telesa in duha.

Za vsako svoje dejanje, ki, kljub trudu, ni v skladu z njegovo vestjo oziroma je napačno, takoj najde iskreno opravičilo, išče odpuščanje. Z opravičilom in odpuščanjem ne čaka; ne prenese občutka pekoče vesti. Zaveda se, da to prinaša neravnotežje, bolezen, odsotnost. Zaradi tega je v svoji družbi spoštovan kot vzor.

V dobi odraščanja išče notranji mir, takšna sredstva in športe oziroma način življenja, ki omogoča upoštevanje sebe. Postaja odrasla uravnotežena in mogočna oseba, ki skrbi za sprotno poravnane račune na vseh ravneh. S takšnim načinom tudi skrbi, da gre v večernih urah, vsakodnevno, mirno počivat, spat. Takšnega ne peče za-vest niti za kratek čas, kaj šele dneve, tedne, meseca, leta. Čista za-vest mu prinaša zdravje, mir in notranjo ljubezen. Njegova dejanja so čista in ob zavajajočih dejanjih zna reči NE. Ko za-vest zavajanje odvrne, ne glede na reakcijo nasprotne strani. Vse bolj je zaznati, da se vztrajno ravna po svoji za-vesti in s tem skrbi za fizično, psiho-socialno in duhovno ravnovesje.

Izkušnje ga učijo, da je pomembno biti prisoten in posvečen vsakemu trenutku - biti tukaj, zdaj, v tem trenutku. Spoštuje sedanjost pri sebi in pri drugih, v svoji družini in delovnem okolju. Trudi se živeti samo dani trenutek. Vedno je posvečen samo tisti misli ali opravilu, ki ga v danem trenutku opravlja. Okolica opaža, da mu stvari tečejo kot namazane. Vse več ljudi ga spoštuje in pri njem išče oporo. Nasprotno, je še precej tistih, ki so ga kot otroka žigosali kot problematika, čudaka in ga toliko bolj gledajo z ne-spoštovanjem, odporom, ljubosumjem in odsotnostjo.

Starost jemlje kot svojo zrelost, kot nakopičeno tu-svetno izkušnjo fizične, psiho-socialne in duhovne zrelosti. Zaveda se do-zorelosti fizičnega obdobja. Celo življenje se je zavedal bivanja in sedaj ga čuti še bolj. Ker je bival v življenju, sta mu poznani smer in moč zavesti - fizični strah je odveč. Tako, kot je celostno sprejemal bivanje otroštva, odraščanja, mladosti in starosti, sprejema tudi umiranje.

Zaveda se minljivosti. Ves čas se ravna po za-vesti, ki mu neprestano daje moč in nakazuje smer in smisel dejanj, ki jih živi. Živi v bivanju, Živi v zavesti. Ravna se po za-vesti, ker je prisotnost zavest, je bivanje, je moč, je Bog. Čas slovesa zazna, čuti. Ker nima slabe vesti in neporavnanih računov, je njegova smrt lepa, brez silovitega trpljenja in bolečin. Ta človek je živel v bivanju.  

Zakaj večina ne upošteva čudežnega pravila na poligonu Zemlja?
Zakaj je takšnih primerov malo? Zakaj je večina drugačna? Zakaj ne doživljamo vsi takšnega, rekli bi, idealnega življenja?

»Starost si je treba prislužiti«, piše v knjigah znanih modrecev. »Kar si posejal, to boš žel«, pišejo drugi. To nakazuje vsakodnevni trud, temelječ na ravnanju po svoji za-vesti. Vsak trenutek življenja je nov, takšnega še nismo izkusili. Če se ravnamo po svoji za-vesti, je prav ta trenutek idealen, kljub vsem težavam, ki jih nosi s seboj. Tedaj smo v našem višjem poslanstvu - težave nas učijo. Ob reševanju slednjih smo zadovoljni, polni elana in veselja.

Če svojo zavest zatajimo in prepustimo »glavno vlogo« razumu, prej ali slej prevzamemo odgovornost za storjeno. Hitro zajadramo v hotenja, želje in pričakovanja ali celo v umetno ustvarjene potrebe, ki so nemalokrat družbeno zaželene ali celo zahtevane. Želimo imeti, posedovati, osvajati, pričakujemo uspehe, čudežna zdravila, nesmrtnost,… Posledica tega je, da nas v nekem trenutku gotovo zapeče za-vest. Naša od razuma zatajena za-vest se oglasi, zakriči! Kljub realnim rezultatom, visoko ustvarjenim ciljem in veliko vredni lastnini smo nezadovoljni, nesrečni. Od dejanja je odvisno, kako močno nas za-vest premika, priganja, peče, ustavlja,… V takšnih stanjih nismo delovno sposobni. Razum ni zmožen treznega razmišljanja. Čutimo pritisk, pojavi se nespečnost, nervoza, odsotnost! Postajamo ločeni sami od sebe - razum se loči od za-vesti, vse bolj smo racionalni, sodimo, zamerimo, ne počutimo se varni, pojavljajo se predpostavke in dvomi,… To pripelje do lažjih in, če trajajo dalj časa, tudi težjih bolezenskih stanj. Postajamo vse bolj ločeni, odsotni. Še bolj iščemo zunaj sebe, še bolj pričakujemo čarobnost zdravstva. Vsem verjamemo bolj kot sebi, zato tavamo od sebe. Takšna stanja ne poznajo starostnih meja!

Starost na poligonu Zemlja
Starost je dejansko pojem, ki nastopa s trenutkom dojemanja in sprejemanja minljivosti česarkoli (človeka, avta, drevesa,…). Starost je pojem, ki športnika etiketira kot starega pri 28-ih, ker je po oceni družbe prestar za točno določeno fizično merjeno aktivnost. Za 80-letnika pravimo, da je star, ker je že sorazmerno dolgo na svetu. Upokojitev določa starost, ki jo je družba začrtala kot pravilo upokojitve. Avto je star po dveh letih, ker določeni izračuni tako kažejo,... Vse to imenujejo starost, a tega ne sprejemamo vsi!

Starost je pri človeku lahko, tako kot katerokoli drugo življenjsko obdobje, v prisotnosti ali odsotnosti. Prisotni starostniki so vse svoje življenje skrbeli za ravnanje po svoji za-vesti. Odsotni so živeli ločeno, svojo za-vest so najpogosteje ali celo stalno, zatajevali. Prisotni starostniki so luč, ki sveti na vse okoli sebe, zlasti na svoje bližnje sorodnike, vnuke in pravnuke. Živijo in bivajo ne-navezani na materialni svet, prepuščajo in delijo svoje nepremičnine in premičnine, saj se zavedajo, da so bili le najemniki tu-svetnih dobrin. Odsotni starostniki so izgubljeni v temi, motijo sebe in vse okoli sebe, predvsem svoje bližnje, vnuke in pravnuke. Živijo in se borijo za življenje z vsemi sredstvi, navezani so na svoje premičnine in nepremičnine in bi vse najraje odnesli s sabo. Prisotni bivajo in se zavedajo minljivosti, o življenju in smrti govorijo brez predsodkov. Odstotni živijo in zanikajo minljivost, bojijo se smrti in živijo s predsodki… 

Kako do prisotnosti?
Dokler smo živi, je naša za-vest z nami, potrpežljivo čaka, da jo upoštevamo, uporabimo, se ji predamo, da pride za vedno in vselej v prvi plan. Od rojstva do smrti je za-vest nenehno na razpolago. Ponuja se v obliki stalnega spremljevalca. Vse ve, vse vidi, ima vso moč in ves spomin.

Čudežno pravilo na poligonu Zemlja pravi, da je za-vest vodja oziroma kapitan, razum pa ladja z vso posadko. Kapitan pozna smer in ladjine zmožnosti, ves ustroj na ladji, okolje, v katerem pluje. Sposoben se je spopasti z ovirami in ravnati ustrezno plovnim razmeram. Gotovo si znamo vsi predstavljati posledice,  ki bi nastale, če bi ladja plula brez kapitana. Kapitana  primerjajmo z našo za-vestjo, razum s posadko in z ladjo: ugotovili bomo, da je prisotnost odvisna od tega, ali je v ospredju naš razum ali naša za-vest.

Za-vest je naš kapitan!

Koga moti starost
Enako bi zvenelo, če bi se vprašali, koga moti zavest ali brezpogojna ljubezen. Odgovor je na dlani. Vse odsotne! Odsoten posameznik beži od sebe in se zateka v navidezne slike svojih pričakovanj. Biti želi nekdo drug, drugačen, joče nad sabo in svojim življenjem. Rešitev običajno išče pri sebi enakih, ki so poleg lastne odsotnosti ugledni in mogočno strokovno podkovani, da mu z argumenti podpirajo odsotnost in jo na osnovi znanstvenih metod tudi uspešno tržijo. V tem kaosu odsotnosti se znajdejo vsi čarobni dosežki, ki učinkujejo takoj in so podprti s strokovnimi testi.
Pomladite se lahko v hipu, shujšate prav tako, moškim stoji tudi v največji jezi ali žalosti, navdihi sreče dokazujejo, da deluje prepričljivo in takoj. Ali resnično vaša samo-ZAVEST tista, ki potrebuje spremembo vaše zunanje podobe s plastičnimi operacijami ali je to pričakovanje vašega samo-RAZUMA? Pri tem izrazju je očitno pretkan in odsoten znanstvenik iznašel in zlorabil najbolj subtilno besedo oziroma pojmovanje. Odsotnost zahteva, utrjuje razum in pričakovanje, pri tem pa zamegli in podredi zavest in potrebe. Zanimivo bi bilo videti, kako uspešni bi bili pri prodaji svojih plastičnih posegov, če bi se oglaševanje in dokazovanje glasilo: Zaradi vašega samo-RAZUMA. Odsotni se zaradi sorodnosti pričakovanj najdejo v vzajemni skupnosti in skupaj živijo, ustvarjajo si medsebojne odvisnosti, svoje norme in trende, uveljavljajo nove potrebe in nova pričakovanja. V glavnem silijo v odsotnost, ker se tako počutijo varnejše. Vse bolj težijo k frazi: Saj vsi to počnejo. V njihovem svetu prevladuje razum, prepričevanje in znanstveno dokazovanje,… S tem pa drsijo vse dlje od sebe in so vse bolj odsotni od svoje »primarne kode«.

Ko ignoriramo vprašanje »kdo sem« in se ne zavedamo ali se nočemo zavedati krogotoka vzrokov in posledic, tavamo v utripu nekaterih družbenih norm, ki jih čedalje bolj jemlje tok odsotnosti duha.

Torej, starost je stvar razuma. Vedno gre za dogovor o nekih znanstveno dokazanih ali laično postavljenih mejah, ki si jih nekateri vztrajno postavljajo. Komu ta meja pomaga, služi, kdo potrebuje omejitev sposobnosti, zrelosti z leti? Kdo nam sploh lahko postavlja meje? Ko odgovorimo iz prisotnosti, smo spet na začetku tega članka!  

Ključne besede:
starost, vest, bivanje, prisotnost, ljubezen, vzrok

 

Sorodni članki:

1,757813E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: