Brez dvoma je število tistih, ki si želijo eko živil, vse večje. Motivi, ki so za temi željami, pa so vse bolj različni.

Tako kot so vozniki chopperjev in vozniki športnih motorjev kot iz dveh različnih svetov, in sicer kljub temu, da tako eni kot drugi vozijo motorno kolo, dobiva tudi eko ciljna skupina vse več podskupin. Te so si med seboj zelo različne, in sicer kljub temu, da tako eni kot drugi kupujejo certificirana ekološka živila ali naravno kozmetiko.

Za ene je eko le nova različica starega potrošništva. Zanima jih le izdelek in veseli so, če najdejo eko različico, s katero bodo zamenjali dosedanji izdelek. Eko čips namesto konvencionalnega, eko meso namesto konvencionalnega, eko mehčalec perila namesto konvencionalnega, eko hitra jed, pašteta in mlečni riž. V resnici pa se v njihovem življenju ni spremenilo nič drugega, le en izdelek so zamenjali z drugim, za katerega so prebrali, da je bolj zdrav. Še vedno pa v njih ostajajo enak stres, enaka odsotnost pri uživanju, enake prednostne naloge v življenju, …, le da so pripravljeni plačati več, da bo v vrečki manj strupov kot včeraj.

Drugo skupino predstavljajo tisti, ki ravnajo ravno obratno. „Čips ni v redu, saj zakisa telo in ga polni s prostimi radikali.” V želji, da bi se izognili morebitno škodljivim živilom, so na njihovem seznamu vse bolj eksotične sestavine, za katere še nikoli ni slišala niti njihova lastna mati. Je že res, da so se o karakteristikah določenih živil dobro pozanimali, prebrali celo klinične študije o njihovem delovanju in so pripravljeni celo vložiti več časa in napora v zdravo prehrano, vendar še vedno menijo, da je vse, kar je dobro, treba kupiti. Čim dražje je, čim bolj neznano in bolj oddaljeno, iz daljnih krajev, tem bolje je. Za takšne kupce je značilno, da v trgovino vstopijo z vprašanjem: „Ali imate kaj novega?” Kot da bi se živila morala podrejati modnim trendom. Tako kot drugi menjavajo mobitele in računalnike, ker se je pojavil novejši model, takšni potrošniki skačejo z enega pripravka na drugega v upanju, da bodo „zadeli” in končno prišli do takšnega, ki bo rešil vse njihove težave. 

Če menite, da morate za zdravje najprej nakupiti strojčkov za nekaj tisoč evrov, se celo včlaniti v razne verige prodaje tovrstnih izdelkov in nato še redno kupovati „super hiper ultra” zdrave praške, kapsule in tablete z vseh koncev sveta, ostajate tipični novodobni potrošnik. Ne glede na to, da se vam zdi, da ste naredili veliki korak v smeri lastne svobode in dobrega počutja. 

Tretja skupina, ki bi jo lahko imenovali eko soustvarjalci, pa se od prve in druge skupine razlikuje po tem, da so njihove košarice v nakupovalnih središčih vse bolj prazne. Zakaj bi kupovali eko čips, če si ga lahko sami naredijo iz eko krompirja, pa še tega lahko kupijo najbolj svežega in najbolj poceni neposredno pri kmetu ali ga celo sami pridelajo? Zakaj bi kupovali že pripravljeni eko puding, ko pa ga lahko sami skuhajo v le nekaj minutah? Zakaj bi kupovali eko piškote, ko pa jih je tako zabavno delati skupaj z otroki. Eko ustvarjalci v ospredje postavljajo odnose. Svoj odnos do rastlin in živali, svoj odnos do svojih bližnjih in svoj odnos do tistega, ki je zanje kaj pridelal. Drugi jih gledajo kot čudake, češ: „Kakšni odnosi, komu je še to pomembno? Zakaj bi krava morala imeti prost izhod, saj pa ni v toplicah? Zakaj bi se trgovec in kmet morala imeti rada, saj pa nista poročena?” Etična merila, pri katerih ta skupina vztraja, drugi vidijo kot nepotrebno kompliciranje, ki zavira razvoj eko trga. Kot češ, da bi se dalo z nižjimi merili, ko gre za takšne „drobnarije”, pridelati več eko izdelkov, ki bi bili cenejši in širše dostopni. 

Vse navedene skupine imajo svoje videnje o tem, kaj je prav. Industrija in trgovci pa jih poskušajo zadovoljiti, in sicer kljub temu, da tudi njim postaja vse bolj jasno, da ko rečemo eko potrošnik, vse manj vemo, o kom govorimo.

 

Naši ponudniki so povečini še vedno daleč od tega, da bi segmentirali svoje eko kupce. Mnogi so šele včeraj spoznali, da je povpraševanje po eko izdelkih v nenehnem naraščanju. Da bi ponudbo morali še segmentirati, pa se mnogim še ni posvetilo. 

Največ zavedanja o pomenu odnosov in specializacije za določeno ciljno skupino je zaslediti pri manjših trgovinah. To ne preseneča. V vrstah ustanoviteljev specializiranih trgovin je še vedno veliko ljudi, ki so se za ta segment odločili zaradi lastnega prepričanja in poslanstva, ki mu želijo slediti. Zato njihova trgovina odraža njihov pogled na svet in jih ne skrbi, da morda njihova ponudba ne bo všeč prav vsem. 

Majhne trgovine nimajo vsega, kar ponujajo hipermarketi, včasih tudi ne morejo doseči enakih cen, imajo pa prednost, ki šteje pri tistih, ki jim je pomembna dodana vrednost. Znajo svetovati, imajo svoje lastne izkušnje z izdelkom, pripravljeni so prisluhniti vašim potrebam, izkušnjam, mnenju o izdelkih itd. Tako nastaja vse bolj prečiščeni asortiment izdelkov, ki je po meri ljudi, ki takšne trgovine obiskujejo. Marsikatera takšna trgovinica je prerasla tudi v središče dogajanja, druženja, izobraževanja, ... 

Prednost konvencionalnih marketov pa je v tem, da lahko svoje kupce pridobivajo iz potrošnikov, ki so na njihove trgovine že navajeni. Z najmanjšim naporom, le s tem, da zavijemo v drugo „ulico” hipermarketa, imamo že na voljo na tisoče eko izdelkov zelo širokega spektra cen in kakovosti. 

Mešane družine, ki še vedno kupujejo tako eko kot tudi konvencionalne izdelke, pa na ta način svoje nakupe lažje in hitreje opravijo. Seveda le pod pogojem, da vedo, kaj bodo kupili. Pogosto vidim zmedene obraze, ki ob policah in izdelkih, ki molčijo, poskušajo ugotoviti, kaj bi bila prava izbira in kaj naj počnejo z živilom, ki ga držijo v svojih rokah. Vprašati prodajalca ali prodajalko? Se šalite? Večina tega izdelka še nikoli ni zaužila. Mnogi niti ne vedo, da ga imajo na policah. Če vam bo 100 gramov sejtana, ki stane 15 evrov na kilogram, računalnik odčital kot en kilogram, prodajalka ne bo niti trznila. Kaj pa ona ve, kaj je to.

Kot odgovor na potrebe, da združimo prednosti velikih in majhnih, nastajajo tudi vse večje eko trgovine. Ob dveh eko supermarketih Kalček in vse večjim Živa centrom smo pred novim letom v Ljubljani dobili še bio market Vitacare. Tudi druge trgovine Vitacare po svoji velikosti in založenosti postajajo vse bolj podobne supermarketom. Ob bok takšnim se postavlja tudi Norma v Mariboru. Zamisel je ponuditi zelo širok spekter izdelkov in tako omogočiti kupcem, da dobijo vse na enem mestu. Vzdušje v takšnih trgovinah pa je zelo različno. Od takšnih, kjer se boste počutili podobno kot v konvencionalnem supermarketu, do takšnih, kjer se boste počutili, kot da bi prišli k svojim prijateljem. 

Razen takšnih oblik trgovine, ki so vidne in statistično merljive, pa občutno raste tudi področje izmenjave in nakupov, ki se dogaja v neposrednem odnosu med proizvajalcem in kupcem. Vse več ljudi se odpravlja neposredno h kmetom. V nezadostno ponudbo se vključujejo tudi vrtičkarji in manjše kmetije, ki z združenimi močmi poskušajo oskrbovati svoje kupce, pojavlja se vse več različnih oblik novih krajših poti, ki sicer zahtevajo večji vložek vašega časa, za nagrado pa ponujajo nižje cene in bolj trdne vezi med pridelovalcem in kupcem. 

Za davčni sistem marsikatera nova praksa predstavlja težavo in diši po sivi ekonomiji. Trgovci v njej vidijo nelojalno konkurenco, ki ji ni treba plačevati fiksnih stroškov prostora, delavcev in davkov. Potrošniki, ki so se odločili za takšne načine oskrbe, pa v vsem tem vidijo možnost soustvarjanja nove zdrave ekonomije, ki je bolj pravična do pridelovalca in končnega kupca. 

Svet že zdavnaj ni samo eden in edini. V njem obstaja veliko podsvetov. Tako kot je vaš „radijski sprejemnik” poln različnih radijskih postaj, vi pa slišite le tisto, ki ste jo izbrali, enako je tudi na trgu eko ponudbe. Kar boste izbrali, to boste dobili in to tudi zaužili. 

Kateri program nekomu bolj ustreza, komu in kaj plačujemo ter kakšne odnose s tem soustvarjamo, pa je osebna izbira vsakega izmed nas. Podobno privlači podobno. Vsaka izbira pa ima svoje posledice in ustvarja svet, v katerem bomo živeli jutri.