Ob besedi rak marsikdo postane zmeden. Po eni strani se tolažimo z obljubami, da se danes raka da pozdraviti, po drugi pa ga enačimo s smrtjo. V stanju tolikšne odsotnosti je običajnih več scenarijev: hlastno preizkušanje tisoč in ene metode hkrati, slepo zaupanje onkologiji ali, morda najpogosteje, preskušanje obojega – v obratnem vrstnem redu. Z vzrokom bolezni se ukvarja le redko kdo. Zato so prognoze za raka v resnici vedno slabše! 

Kljub temu da nas uradne statistike tolažijo s podatki, da je vedno večja pojavnost raka v zadnjih letih posledica vedno starejšega prebivalstva (več kot polovica obolelih res zboli po 65. letu starosti), pa je to le slaba tolažba, če vemo, da bodo mnogi živeli v povprečju toliko (in vse dotlej tudi delali). Če imamo srečo, nas torej rak morda doleti šele na stara leta. Zadnja uradna slovenska statistika raka (za leto 2008) napoveduje tistim, ki so rojeni tega leta, precej klavrno prihodnost: do svojega 75. leta naj bi za rakom zbolel vsak drugi moški in vsaka tretja ženska. Vendar pa namesto tega, da bi nas podatki prestrašili, raje storimo vse, da se napoved ne bo uresničila. Če vas beseda "preventiva" preveč spominja na preventivne preglede dojk, materničnega vratu, prostate in podobno, kar naj bi nas, hudo zavajajoče, obvarovalo pred rakom, bo bolj pravšnji njen prevod – preprečitev. Ne vem, koliko imajo obsevanje, biopsija in podobne metode v resnici opraviti s preprečitvijo bolezni (če že odmislimo podatke, da tudi takšni posegi nemalokrat dokazano celo sami povzročijo raka), vem pa, da se z resničnim udejanjanjem preprečevanja bolezni ne ukvarjajo niti sodobna medicina niti vzgoja in izobraževanje niti današnje prehranske smernice, pa tudi informacije, ki jih prikazujejo množični mediji, ne. 

Tudi nekakšno splošno prepričanje, da je rak danes ozdravljiv, ne vzdrži podatkov iz Registra raka v Republiki Sloveniji. Leta 2008 je za rakom zbolelo 12.180 ljudi, umrlo jih je 5.720. V incidenco raka kar nekaj tipov (npr. ponovitev iste bolezni ali istega tipa bolezni na parnem organu, …) sploh ni zajetih, zato so prave številke v resnici še višje. Najpogostejše vrste raka pri nas so kožni raki (razen melanoma), raki debelega črevesa in danke, pljuč, prostate in dojke (skupno kar 58 % novih primerov rakavih bolezni), za katere celo uradna statistika navaja, da so vsi povezani z nezdravim življenjskim slogom. V istem dokumentu berem, da se je groba incidenčna stopnja raka v Sloveniji v zadnjih desetih letih (1998–2008) zvišala za 35 % pri moških in 30 % pri ženskah, groba umrljivostna stopnja pa v istem obdobju za 15 % pri moških in za 20 % pri ženskah. Petletno relativno preživetje je pri nekaterih vrstah raka res za nekaj odstotnih točk višje, vendar če obenem vemo, da to pomeni le, da smo (fizično) živi še pet let od prve postavitve diagnoze, pa čeprav popolnoma izčrpani od neprestanih agresivnih terapij in morda že naslednje leto mrtvi, je tudi to le klavrna tolažba o resnični možnosti ozdravitve. 

Dokončne ozdravitve si od sodobne medicine, ki vztraja na agresivnem trojčku (operacija, kemoterapija, obsevanje) s hudimi in mnogokrat pogubnimi stranskimi učinki in negira obstoj naravnih, poceni in mnogokrat dokazano delujočih rešitev, še dolgo ne moremo obetati. Si pa zato ta ista uradna medicina in zlasti z njo neposredno povezana farmacija z vedno več raka lahko obetata vedno večje dobičke. Matematika je v tem primeru precej preprosta: več bolnih – več dobička. Da je vse skupaj že naravnost groteskno, pa nam ta ista industrija ponuja strahotno draga zdravila, ki povečini v resnici sploh ne delujejo (beri: človeka ne pozdravijo). Ne poznam nobene druge panoge, ki bi imela že v samem začetku zagotovljen denar. Podatke, koliko znese povprečno zdravljenje enega rakavega bolnika, je na spletnih straneh pristojnih institucij zelo težko izbrskati, si pa zgolj v ponazoritev izposojam tabelo, objavljeno v reviji Medicina danes (z dne 14.7.2010):

Poraba citostatikov se povečuje. V letu 2009 sta bila v ospredju erlotinib Tarceva (kar 35 % večja poraba v primerjavi z letom 2008, stroški zanj so se zvišali za 33 % glede na preteklo leto) in imatinib (stroški zanj so zrasli za 19 % v primerjavi z letom 2008). Samo ta dva sta stala 7,2 milijona evrov, poraba vseh citostatikov pa je bila v letu 2009 16,1 milijona evrov. Tudi poraba preostalih citostatikov (sorafenib, suntinib, dasatinib, lapatinib, nilotinib) se hitro povečuje. (Vir: Medicina danes, 20.10.2010) Le dve leti pozneje so le na Onkološkem inštitutu za nakup zdravil za zdravljenje raka porabili kar 23,9 milijona evrov. 

Izdelovalci zdravila ceno zanj določajo sami, ta pa je izjemno visoka, in sicer kljub temu, da onkologi le težko ocenijo, kakšna bo medicinska korist zdravila. Nekateri slovenski onkologi so zato predlagali, da bi uvedli sistem financiranja novih zdravil, po katerem bi proizvajalec plačal prve tri mesece zdravljenja, naprej pa zavarovalnica le v primeru, če bi bilo zdravljenje uspešno. Takšen predlog vsekakor pozdravljamo, čeprav je verjetnost, da bi bil sprejet globalno, zelo majhna. 

Na račun visokih cen zdravil se nekatera farmacevtska podjetja in lekarne le težko izognejo skušnjavi, da bi poskušali na nedovoljen način pospešiti njihovo prodajo. V časniku Der Spiegel tako poročajo o številnih kriminalističnih preiskavah farmacevtov in onkologov v Nemčiji. Podjetje Onkosachs je onkologom, če so predpisovali njihova zdravila, za enega bolnika plačevalo tudi več sto evrov. Samo eden izmed njih naj bi v letih od 2005 do 2011 s favoriziranjem njihovih zdravil in z lažnimi raziskavami zaslužil pol milijona evrov.

Vendar pa je to le eno izmed podjetij, proti katerim v Nemčiji trenutno potekajo preiskave, v katero so sicer vključeni tudi nekateri onkologi in lekarnarji. 

Ob vsem povedanem je odgovor, zakaj današnja medicina tako vneto zanika vsakršno naravno zdravljenje, pravzaprav na dlani. Kljub temu da obstaja ogromno naravnih in mnogo cenejših terapij (vitamin B17, različna olja, antioksidanti, zdravilne gobe, razstrupljanje organizma, ...), o njih v zdravniški ordinaciji ne boste slišali ničesar. Zato pa bo z velikimi tiskanimi črkami na naslovnici pisalo, da je nekdo umrl, ker je zaupal "alternativcu", nikjer pa ne bo omenjeno, da ga je ta dobil v roke, ko je uradna medicina po neskončnih odmerkih kemoterapije in obsevanj nad njim dvignila roke. Za naravne pristope je po tem, ko so za vami že izčrpavajoče terapije, mnogokrat prepozno. Prav bi

bilo, da ste seznanjeni z vsemi možnosti, preden se odločite, kako se boste spopadli z rakom. 

Na tem mestu vam ponovno priporočamo knjigo Lotharja Hirneiseja Kemoterapija zdravi raka in zemlja je ravna plošča. Ne prestrašite se njenega obsega. Prebrali jo boste lažje kot gledate katero koli priljubljeno nadaljevanko, obenem pa se vam bo čas, ki ga boste za to namenili, morda že jutri obrestoval.