Skupaj razkrivamo

12.9.2012

Permakultura  in biodinamika  z roko v roki

O delovanju različnih društev eko kmetov slišimo veliko manj, kot bi glede na pričakovanja trga pričakovali. Zveza društev eko kmetov v tem letu (2012) na svoji spletni strani ni objavila niti enega novega dogodka, na naše povabilo, da nam pošljejo informacije o svojih dejavnostih, pa se niso odzvali. 

Za popularizacijo ekološkega kmetovanja in dejavno spodbujanje kmetov, da se preusmerijo v ekološko pridelavo, so veliko več naredili v civilni iniciativi Ekoci, v projektu Sorško polje in v drugih projektih, ki so se jih lotili navdušenci na vseh koncih Slovenije. 
V tem letu so bili tudi biodinamiki nadvse dejavni. Tako so v Naklem pripredili zelo kakovostno 1. srečanje biodinamikov Slovenije.

V Radovljici je zaživela in vztraja že leto dni prva tržnica z izdelki s certifikatom Demeter.
Sezono, ki je za nami, pa bo zagotovo zaznamovala beseda permakultura. Skoraj težko je najti kak kotiček Slovenije, v katerem ni bilo tečajev o permakulturi. V Sloveniji očitno premoremo kar nekaj ljudi, ki imajo dovolj izkušenj s permakulturo, da lahko pomagajo tudi drugim. 

„In kaj je od vsega tega najbolje,” se lahko vprašajo nekateri? To je napačno vprašanje. Pravo vprašanje v duhu novega časa se glasi: „Kako nam lahko spoznanja eko kmetijstva, biodinamike in permakulture pomagajo reševati težave, s katerimi se dandanes srečujemo?”

Odličen primer povezovanja predstavlja projekt, ki so ga predstavili na Pomurskem sejmu v Gornji Radgoni. Biodinamiki Pomurja so povabili permakulturnega načrtovalca Tomislava Gjerkeša, da pripravi načrt za učni poligon semenjenja rastlin. 
Tako sta se biodinamika in permakultura na Pomurskem sejmu prvič pojavili skupaj, z željo, da z roko v roki služita človeku.

„Čeprav sta si v izhodiščih različni, sta to dve veji ekološke kmetijske samozadostnosti. Permakul-tura obsega širše človekovo bivanje in se prvotno ukvarja z razporeditvijo elementov okolja ter s povezavami med različnimi sistemi človekovega bivanja (ekosistem, bivališče, energetski sistemi, ekonomski sistemi, medčloveški odnosi), je bolj načrtovalske narave. Tudi biodinamika kmetijo vidi kot zaključeni organizem in se poglobljeno ukvarja s pridelavo hrane,” pravi Tomi Gjerkeš.

In zakaj ste se odločili v ospredje postaviti prav semenarstvo?
„Vrt je eden izmed človekovih osnovnih bivanjskih prostorov, kjer dobi zdravo in kakovostno hrano ter izkušnjo izpolnjenosti ob opazovanju zaključenih ciklov. Industrializiranemu človeku nudi tudi prepotrebni stik z zemljo in povezavo z Naravo.

Sklenjeni krogotok na vrtu nas sooči s semeni, ki so povezava enega cikla z drugim. V otopelem okolju vsakdana se težko zavedamo pomena pridelave svojega semena. Če pa upoštevamo nestanovitno obdobje, ki kar kliče po večjih pretresih bivajočega, je lastna pridelava semen najpomembnejši vidik prehrambne verige. Pipica za nafto se zapre in že smo lačni. Se lahko poglobite v resnost te naše ranljivosti? Kubi se je to zgodilo ob razpadu Sovjetske zveze.

Ne zaupate semenom sodobne pridelave? Bi radi kakovostno ohranjali našo prehrambno zapuščino, prilagojeno našemu podnebju? Samooskrba? Samostojnost? Svoboda? 

Zavedanje o globalizaciji me motivira in mi pomeni odgovornost. Usposabljanje ljudi za trajno bivanje pa je moja poklicna pot.

Učni poligon semenjenja rastlin v Gornji Radgoni je spodbuda na področju kmetijstva, ki dokazuje, da se je mogoče pridelave hrane lotiti z drugačno etiko, z manjšo porabo energije ter z drugačnimi metodami in orodji. Z več človeka in drugačnimi izidi. Stvari niso nove, nove so povezave, novo je odpiranje širši javnosti, nova je dojemljivost ljudi.”

In kako ste se tega lotili?
„Travnik, velikosti približno 400 m2, sem ogradil s sončno pastjo, s polkrožnim lokom, obrnjenim proti soncu. S tem nastane mikroklimatsko območje, ki je značilno za južnejše kraje. Jeseni bomo zasadili sadno drevje in grmičevje, za izboljšanje zemlje pa smo sončno past zasadili s topinamburjem, konopljo, višino predstavljajo še koruza in sončnice, v nižjih plasteh pa je zasejana ajda. Ko bodo drevesa rasla, bomo enoletnice postopoma umikali. Končni rezultat bo gozdni vrt, ki je stabilna in samooskrbna združba dreves, grmičevja in pokrivnih rastlin ter ki človekovo dejavnost omejuje skoraj samo na pobiranje pridelka.
Znotraj sončne pasti, ki služi tudi kot vetrobran pred severnim vetrom, smo na delavnici izdelali gomilaste grede. Oblike gredic določajo prostorsko dinamiko, podobno kot razporeditev pohištva v stanovanju. To je dinamika etra, oživljajoče sile materije, ki ji Kitajci pravijo či. Gredice sem oblikoval na način, da to energijo zadržujejo in dinamizirajo. Počutje človeka in rastlin v takšnem okolju je poživljajoče.

Surovine za gredice smo zbrali iz lokalnih materialov. Les iz sosednjega gozda, listje je stranski produkt urejanja okolice, žagovina je ostala iz prejšnjega sejma, tudi slamo smo dobili na sejmu. 

30 ljudi je vrt dokončalo v treh urah. Neverjetna usklajenost in samoorganizacija! Zadevo sem predstavil, razložil in prikazal, ostalo pa je šlo samo od sebe. Seveda je bila akcija deležna intenzivne socialne dinamike in izmenjave znanj ter veščin. 

Sinergične gredice so nadgradnja stare kitajske gredice, ki s svojo sestavo poraja silni razkroj organske mase znotraj gredice. Rahlost zemlje določa dejavnost deževnikov in dostopnost gredice z obeh strani. Vnos hranil v gredico, ko se notranja biomasa porabi, izvajajo deževniki ter drugi mali in še manjši pomočniki v zemlji, ko se hranijo z zastirko. Zastirka preprečuje tudi zbijanje zemlje in erozijo ob nalivih, potrebe po vodi pa razpolovi. Rezultat so trajne gredice, polne življenja, ki jih nikoli več ni treba prekopavati in ne gnojiti. Brez prekopavanja je tudi pletja vedno manj. 

Zastirko pa obožujejo tudi polži, predvsem klimo pod zastirko, tisti grdi rdeči, ki smo jih dobili iz Španije. V prvi fazi smo polžem naredil zaporo iz finega suhega žaganja in apna, če nam bodo okoliščine dopuščale, pa bomo vpeljali indijske tekačice. Živali kot sodelavci imajo v permakulturi zelo poudarjeno vlogo. 

Tudi otroci. Povezave med generacijami stabilizirajo socialno okolje in povečujejo možnosti razvoja. Na drugi delavnici, ki jo je zaznamovala zasaditev gredic, so otroci enakopravno zasajali in tkali vezi s prostorom in z odraslimi. V prihodnje upam, da bomo s projektom pritegnili tudi lokalni vrtec in šolo ter tako poglobili integracijo z okoljem.

Na sejmu Agra, ki bo potekal konec avgusta, bo naš poligon dosegel predstavni vrhunec, delavnice pa bodo potekale še pozno v jesen. 

Prefinjene metode biodinamikov bodo, z upoštevanjem kozmičnih ritmov, za naslednje setve akumulirale največjo moč v semenih, permakulturne metode pa bodo zastopane z nevpletanjem, z ustvarjanjem okolja za samorazvoj rastlin.
V različnosti se človek izoblikuje in poišče lastno pot."
______________________________________________________________________
Nastaja največji učni poligon
Dogodki dobivajo tudi svojo infrastrukturo in vse bolj strokovno organizacijo. 
V tem letu je zaživel še eden učni center v prostorih prenovljene stare šole v Veliki Pirešici, v katerem že delujejo Ekofejst, Skupina za energijsko samooskrbo, Oskrbovalnica, kulinarične delavnice in še veliko drugih izobraževalnih projektov. 

Odlične pogoje dela je zagotovilo društvo La Vita, ki učni center zdaj širi tudi na permakulturni učni poligon, ki obsega vrt, travnike, zeliščni vrt, hleve, učilnice v naravi, … Poligon nastaja v bližini Celja, nad Libojami in bo po svojem obsegu verjetno največji pri nas. 
Za več možnosti sodelovanja pišite na naslov: vito@lavita.si.

Ključne besede:
ekološko kmetijstvo, ZZEK, Ekoci, Sorško polje, permakultura, biodinamika, semena, samooskrba, vrt

 

Sorodni članki:

3,198242E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: