V življenju se nam dogaja marsikaj, pa se kdaj vprašate zakaj?

Veliko ljudi govori o krizi in nam ponuja raznorazne rešitve zanjo. A kaj kriza pravzaprav je? Menda beseda izvira iz grščine in v prevodu pomeni spremembo. Zopet se nam postavi vprašanje, kakšno spremembo? Dokler bomo te spremembe in rešitev za krizo iskali izven nas, bomo zvesto sledili sistemu, ta pa se spreminja zelo počasi in včasih dobi človek občutek, da se spreminja na slabše, ne na boljše. Je tudi sistem v krizi? Zakaj? Današnji sistem temelji na zunanjih vrednotah, kot so ugled, materialno bogastvo, denar, … . Kaj sistem pravzaprav je, kdo ga predstavlja? Ali od takšnega sistema, kakršen je sedaj, sploh lahko pričakujemo spremembe, kakršne bi bile ta čas potrebne? Kako bi se lahko spremenil?

Zakaj se toliko sprašujem? Kdo pravzaprav sem? Sem le skupek kosti, mišic, maščobnih oblog, genov in hormonov, ki vodijo moje življenje?

Dokler sem verjel v sistem in v vse, kar so me učili drugi, sem bil zgleden državljan in kristjan. Državljan sem še vedno, kristjan pa samo še v cerkvenih knjigah, ker uradno še nisem izstopil iz sistema. Zakaj?

Ko sem začel razmišljati, kaj vse so ljudje v imenu vere skozi zgodovino počeli in kako nekateri živijo in delajo danes, navkljub vsemu, kar jih uči vera, sem postal ateist, torej brezverec. Prišel sem do sklepa, da če bi bog obstajal, tega ne bi dopustil. Od takrat naprej sem verjel zgolj še v to, česar sem se lahko dotaknil.

Nekaj let mi je to povsem zadoščalo, nato pa se mi je začel rušiti moj zdravstveni sistem. Za kar nekaj let sem tako postal reden gost pri zdravnikih. Vsak specialist mi je pripisal kakšno novo diagnozo in tako so se v tej zbirki znašli: alergijski enterokolitis, dermatitis, reaktivni gastritis, astma, bronhialna preodzivnost, laktozna intoleranca in kot zadnja še celiakija. Počutil sem se zelo slabo in bil sem povsem na tleh. Tudi moja samopodoba je bila temu primerna. V času depresije, se mi je smrt zdela rešitev. Vendar me sama ni obiskala, jaz je pa na srečo tudi nisem poiskal.

Tistih nekaj zdravil, kar sem jih dobil, ni imelo nikakršnega bistvenega učinka na moje počutje. Edina stvar, ki bi mi lahko pomagala tudi po nasvetu zdravnikov, je bilo dosledno izogibanje vsemu, česar moje telo ni sprejelo. Čeprav je to pomenilo izolacijo pred skoraj vsem, kar me je obkrožalo, torej na nek način pred življenjem, je bila zame to dejansko sreča. 

Ker s strani uradne medicine zame ni bilo zdravil oziroma posega, ki bi rešil moje težave, sem začel iskati rešitev izven njenih krogov. Prva stvar, ki se me je resnično dotaknila, je bil rejki, kar po naše pomeni univerzalno energijo. Rejki lahko uporabljamo za samozdravljenje in duhovno rast ali pa za pomoč drugim.

 

Tako sem z majhnimi koraki stopil na pot, po kateri hodim sedaj. Na tej poti sem srečal veliko dobrih ljudi, ki so mi s svojim znanjem in izkušnjami pomagali, da se je moje življenje začelo korenito spreminjati. Ne le, da sem se izvlekel iz primeža vseh tistih bolezni, ki jim uradna medicina daje zveneča latinska imena, po dobrih tridesetih letih mi je uspelo odložiti tudi očala. A vse to kar sem naštel, so stvari, ki so na nek način zunanji izraz – manifestacija tistega, kar se je dogajalo nekje bolj ali manj globoko v meni. 

Tu je torej odgovor na to, kje se moramo lotiti sprememb – v nas samih. Če želimo spremeniti sistem, kateremu pripadamo, moramo torej najprej spremeniti sebe. Ob vsem tem se pojavi še eno vprašanje, kaj je pravzaprav življenje, je to dobesedno enkratno doživetje, boj za preživetje, pustolovščina ali izkušnja, ki nam pomaga duhovno rasti in nas notranje bogati? Zame je po vsem tem, kar sem spoznal do sedaj, življenje predvsem izkušnja in na nek način tudi pustolovščina, saj je od nas samih odvisno kako bomo krmarili skozenj.

Dotaknimo se par prelomnih zgodovinskih dogodkov, ki so omogočili, da večina ljudi dojema življenje kot enkratno izkušnjo in jo je potrebno zato čim bolj izkoristiti. V starih časih so bili zdravniki, ki so uporabljali tradicionalna znanja o medicini, najbolj nagrajeni za svoje delo, če so bili ljudje zdravi – delovali so torej preventivno, manj kot so delali, večje je bilo njihovo plačilo. Obravnavali  so človeka kot celoto, torej fizično telo, energijsko, duševno in duhovno stanje. Tudi Hipokrat, tako imenovani oče moderne medicine, je na začetku svoje kariere počel enako. Kasneje se je odločil, da je bolje, če skrb za telesno zdravje ljudi obdržijo v svojih rokah zdravniki, duhovno oskrbo pa prevzame cerkev. Do leta petsto in še nekaj, je bila v svetih spisih navedena tudi reinkarnacija, do takrat se je verjelo, da se naše bistvo, torej duša, po fizični smrti ponovno inkarnira v novem telesu in tako mi iz življenja v življenje duhovno rastemo. Tisto leto so pa cerkveni oblastniki sklenili, da nam pripada eno samo življenje in od tedaj naprej je tisti, ki si je še upal verjeti v ponovno rojstvo, pa ne tisto v nebesih, vicah ali peklu, veljal za krivoverca. Kaj se je s takimi ljudmi zgodilo, ne bom pisal. 

Zaradi vsega, kar se je kasneje dogajalo kot posledica teh odločitev, je marsikdo izgubil vero. Tisti, ki so si upali ne verovati, so bili takrat dejansko proti sistemu. Tudi jaz sem bil označen kot nekdo, ki ruši dolgoletno tradicijo. Obe prej omenjeni prelomnici sta povod za to, kako danes večina dojema življenje. Omogočili sta nam, da smo do skrajnosti izkusili materialni svet.

Večina predstavnikov današnje visoko tehnološko potrošniške družbe je ozko specializirana za točno določeno področje in nič drugače ni v zdravstvu. Za ljudi in njihovo 'zdravje' skrbi neskončno število specialistov, vsak izmed njih obravnava točno določeno področje. Človeško telo so raziskali do potankosti, a smo spet pred vprašanjem, ali to rešuje življenja? Kirurgija je dosegla neverjeten napredek in pri poškodovanih ljudeh velikokrat dela dobesedno čudeže. Tudi prva pomoč stalno uvaja nova spoznanja in tehniko, a tu ju omenjam kot dve veji medicine, ki se ukvarjata s poškodovanimi ali nenadno obolelimi ljudmi. Vse veje moderne medicine pa rešujejo posledice oziroma 'zdravijo' simptome in ne odpravljajo vzrokov, torej delujejo povsem drugače kot so to počeli zdravniki pred Hipokratom. Naj si sposodim izraz iz trgovske stroke, prodajajo nam tisto, kar mi od njih zahtevamo. Težave, ki smo si jih sami nakopali, nam poizkušajo omiliti z zdravili ali pa z operacijami, pri katerih, če se odločijo za rezanje, režejo, dokler imajo kaj rezati, če to ne uspe, pa pride na vrsto služba, ki opravlja zaključna dela v medicini. Več kot imamo težav, več dela imajo in zato pričakujejo tudi večje plače. Je torej zdravstveni sistem odgovoren za situacijo v kakršni smo sedaj, kar se zdravja tiče? Jaz bi rekel da ne, saj smo z prelaganjem odgovornosti za naše zdravje na njihova ramena, sami povzročili, da je stanje takšno, kakršno pač je. Medtem, ko smo se ukvarjali z  materialnimi dobrinami, smo povsem pozabili skrbeti za svoje telo, svoj energijski pretok, svojo dušo in duha. Mimogrede, duša je tisti del duha, ki se je že uspel utelesiti – torej spustiti v materijo. Si bom sposodil iz ene od knjig o raku stavek, ki veliko pove: 'Ali bolniki, ki jih zdravijo po načelih tako imenovane šolske medicine, preživijo zaradi zdravljenja, ali navkljub zdravljenju?'

Ko sem že omenil raka, se na kratko dotaknimo še te teme. Ker sem želel spoznati razloge za takšen porast te bolezni, sem se resnično poglobil v to. A ko sem komu omenil, kaj počnem, je bil odziv zame kar malo presenetljiv. Večina se je odzvala s strahom, da bom še sam zbolel, če bom preveč razmišljal o tem. In takšna je običajna reakcija, ko se pred nami pojavi problem, ki ga ne razumemo. Raje si zatiskamo oči in si mislimo, da to ni naš problem. Morda še ne, ampak? Prebral sem devet knjig o raku in njegovem zdravljenju. Večina od njih priporoča razstrupljanje telesa, naj si bo to s pitjem čajev, zadostnim pitjem čim bolj čiste, po možnosti izvirske vode, uživanjem sadnih in zelenjavnih sokov, ekološke hrane, pripravka iz listov aloje Arborescens, s klistiranjem, …, spremembo načina življenja, predvsem pa s temeljitim čiščenjem svoje čustvene shrambe, kjer hranimo vse zamere, jezo, strahove, užaljenost, obsojanja sebe ali drugih in vsa ostala negativna čustva. Kajti dokler jih nosimo v sebi, nas odznotraj razjedajo! Ker jih tako radi pospravimo globoko v našo podzavest, da jih potem ne najdemo, si je pri tem opravilu priporočeno poiskati pomoč. 

Posebno skrb je potrebno nameniti prebavi in rednemu izločanju, saj na ta način odstranjujemo strupe – toksine iz telesa. Pri tem nam je lahko v veliko pomoč klistiranje z vodo, čaji ali pa s kavo, slednja veže na sebe strupe iz ledvic in nam tako pomaga pri čiščenju za naše življenje izredno pomembnega filtra. Lepo je, če imamo ob sebi nekoga, ki nam je v oporo, največ pa lahko in moramo narediti sami, če želimo, da je uspeh trajen. Sedanji onkološki pristop žal bolj škoduje kot koristi, saj z uporabo agresivnih načinov 'zdravljenja's kemoterapijo in obsevanjem uniči tudi imunski sistem, namesto, da bi ga podprl. Kirurgija pa iz večine bolnikov, ki bi se lahko pozdravili brez posega v telo, naredi trajne invalide. Dokler bo odgovorne osebe v sistemu bolj skrbelo za svoje plače in dobiček farmacevtske ter ostale industrije vpletene v ta 'posel', kot pa za tiste, katerim naj bi ta sistem pomagal, nam bo vsa prijaznost zdravnikov in ostalih zaposlenih bolj malo pomagala. Zakaj zaposleni še vedno izvajajo tovrstno 'zdravljenje', ali slepo zaupajo v sistem ali pa se bojijo za svoj materialni in finančni položaj? Zopet smo pri prelaganju odgovornosti na tuja ramena, pri strahu zazreti se vase ter narediti korak naprej, v neznano in pri iskanju rešitev za naše težave izven nas!

 

Na podlagi vsega, kar sem napisal, lahko enake sklepe prenesemo na vse ostale sisteme, pa naj si bo to politični, verski, šolski, trgovinski ali kateri drugi. Sistem predstavljajo vsi, ki v njem delajo, podpiramo pa ga vsi, ki smo njegovi uporabniki. Ko bomo pripravljeni prevzeti popolno odgovornost za svoje življenje, dejanja in zdravje ter bomo nehali 'kupovati' vse, kar nam 'prodajajo' in bomo zahtevali tisto, za kar bomo vedeli, da je bolj kakovostno, koristno za zdravje ter je čim manj oziroma ne obremenjujoče za okolje, tedaj ne bomo več pasivni potrošniki. Če bomo pripravljeni vložiti nekaj več truda in tudi svojega dela v to, bomo postali aktivni potrošniki, pa tudi trošili bomo manj. Tako se bo moral sistem sam spremeniti in se prilagoditi našim drugačnim zahtevam in potrebam, če bo hotel obstati.

Največ dela nas čaka pri tem, da se bomo iz delovanja navzven, obrnili v delovanje navznoter, da stopimo na pot iskanja našega pravega jaza. Seveda se ves trud in delo vloženo v to bogato obrestuje. 

Po vsem, kar sem do sedaj izkusil, spoznal in se naučil, se mi je vrnila tudi vera, a drugačna kot prej. Sedaj verjamem, da obstaja neka nevidna sila, ki uravnava naša življenja in ji ljudje dajemo različna imena. Ta mehanizem deluje po principu kar seješ, to žanješ, sedanje stanje pa je lahko odgovor na dejanja, besede ali misli v tem življenju, ali pa se nanaša na prejšnja življenja. Kdor dvomi v vpliv misli, besed in dejanj, naj si prebere knjigo Sporočilo vode, njen avtor je Masaru Emoto. Voda predstavlja tri četrtine našega telesa, v enakem razmerju pa pokriva tudi naš planet. Brez nje ne bi bilo življenja, kakršnega poznamo, a kakšen pomen ji dajemo? Nerazrešena negativna informacija ima lahko usodne posledice, saj nam s časom blokira energijski pretok, če tudi tu ne razrešimo težave, se le ta odrazi na telesni ravni kot bolezen ali poškodba. Tu velja omeniti tudi tisto, čemur mi rečemo dedna zasnova. Od svojih staršev ne dobimo zgolj fizične dedne osnove, pač pa tudi energijsko in informacijsko. Vse to pa se prenaša iz roda v rod, dokler se nekdo ne odloči, da bo prekinil to 'tradicijo'. Redko kdo se za takšno 'čiščenje' odloči iz veselja do tega dela, običajno je povod za takšen premik kakšna huda – travmatična življenjska preizkušnja. Zdravljenje samo na telesni ali energijski ravni imenujemo simptomatsko zdravljenje, le to pa ne prinese trajnega uspeha. Če hočemo resnično ozdraveti, se moramo težave lotiti celostno, razrešiti moramo blokade na vseh treh ravneh. Na kateri ravni bomo pristopili k razreševanju, je prepuščeno naši izbiri, a vedeti moramo, da nas do tako imenovane končne zmage, ločita še dve ravni. Tudi to, katero zdravilno tehniko bomo uporabili ali se ji prepustili, je prepuščeno naši izbiri, odvisno je predvsem od tega, kako mi zaznavamo svet okoli sebe, naj si bo to na telesni, energijski ali pa informacijski ravni. Sami dogodki v življenju za nas ne bi predstavljali težav, če zraven ne bi bila vpletena čustva. Kaj le ta povzročajo, posebej negativna, sem že opisal, težave nam pa lahko povzročijo tudi neizživeta pozitivna čustva. 

Naj se vrnem na vprašanje, kdo pravzaprav sem? Spoznal sem in še spoznavam, da sem mnogo več kot to, kar sem napisal na začetku. Življenje na planetu Zemlja je zahteven podvig, saj je povezovanje materialnega z duhovnim svojevrsten izziv in tudi užitek, ki nas bogati in nam vsak trenutek prinese nov košček sestavljanke, ki ji lahko rečemo veliki jaz.

Tudi izmenjava izkušenj nas lahko bogati, če torej pogledamo na življenje iz tega zornega kota, obstaja več vrst bogastev. Denar si je izmislil človek in je zgolj sredstvo za izmenjavo energij, dajmo mu pravo vrednost! Predvsem pa dajmo pravo vrednost življenju in vsemu, kar nam življenje prinaša!

Čisto za konec naj se spomnim obiska koncentracijskega taborišča v Jesenovcu in prizorov, ko so se ljudje v vrsti pomikali proti svojemu krvniku. Dolgo sem se spraševal zakaj in nehote sem povezal prizor z današnjim načinom življenja. Stopimo torej iz vrste, sicer to prinaša tudi določena tveganja, a le tako bomo lahko izkusili življenje v vsej svoji lepoti!

Izbira je naša, seveda pa nam tudi medsebojna pomoč lahko polepša življenje, ponudimo jo ali pa zaprosimo zanjo, če jo sami potrebujemo!