Raziskave, izvedene na živalih, kažejo, da lahko izpostavljenost metiliranemu živemu srebru povzroča poškodbe živčnih celic in pospešuje nalaganje oblog na možganih, kar je značilno za bolnike z Alzheimerjevo boleznijo.

Eden izmed najbolj kontroverznih virov živega srebra so zobne zalivke. Zobni amalgam obstaja že zelo dolgo časa. Pričelo se je okrog leta 600 n.št., ko so ga uporabljali v kitajski dinastiji Tang. V Evropi so prvi zapisi o njegovi uporabi v Nemčiji že iz leta 1528. Do množične uporabe zobnega amalgama v zahodnem svetu je prišlo po letu 1830, v ZDA sta ga leta 1833 ponesla francoska brata Crowcur. Takrat ga je Ameriško združenje dentalnih kirurgov označilo za strupenega in vsako uporabo v ustih označila za strokovno napako. Pozneje leta 1859, ko se je oblikovalo Ameriško združenje zobozdravnikov, se je na tesnem glasovanju odločilo, da se bo amalgam dovolil. Torej razprava „amalgam – da ali ne“ poteka že od njegovih samih začetkov in se nadaljuje še danes. Takrat alternativ ni bilo in uporabo takega materiala morda še lahko razumemo. Bil je namreč edini material, ki je nudil dolgoročen mehanski obstoj, če vzamemo v obzir samo ta dejavnik. Sicer deluje uničujoče na telesno zdravje. Danes imamo popolnoma enakovredne in boljše materiale in prav bi bilo, da zobozdravniki priznamo „zmoto“ ter da ta „okostnjak“ utone v zgodovini. Navsezadnje je vsaka amalgamska plomba sestavljena iz polovice živega srebra in nesmiselno je trditi, da to ni strupeno.

Srebrne zalivke oziroma amalgamske plombe vsebujejo anorgansko živo srebro. Izpostavljenost živemu srebru zaradi amalgamskih zalivk je nekje med 3–17 mikrogramov na dan, in sicer zaradi žvečenja, umivanja, grizenja hrane in obrabe samih zob. Agencija za okolje iz ZDA (US-EPA) je za dolgotrajno izpostavljenost živemu srebru določila referenčno vrednost 4,9 mikrograma na dan. Referenčna vrednost je določena na podlagi koncentracije, ki pri dolgodobni inhalacijski izpostavljenosti ne povzroča škodljivih učinkov na zdravje ljudi in ob upoštevanju frekvence dihanja 16,2 m3/dan.

Stroka pravi, da več živega srebra pojemo z ribami, kot ga dobimo z amalgamom. Res je, da večina živega srebra pride v vode s predelavo fosilnih goriv, vendar študije nakazujejo, da naj bi zobne ordinacije prispevale kar 3–4 % k celokupnemu onesnaževanju z živim srebrom. Nizozemska študija kaže, da bi bil izpust živega srebra pri upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov približno 500 kg na leto in v najslabših možnih razmerah brez zaščitnih ukrepov 935 kg na leto. Skandinavske dežele so leta 2008 zakonsko prepovedale uporabo amalgama zaradi onesnaževanja okolja. Torej ne samo, da z amalgamom onesnažujemo svoja telesa, trpi tudi okolje. Nekako imava vtis, da se splošna stroka zaveda sproščanja živega srebra, toda očitno je bolje živeti s še enim dejavnikom tveganja, kot pa zamenjati amalgam za enakovredne sodobne materiale. Ne glede na trenutno stanje sem, dr. Sebastjan Perko, dr. dent. med., med delom na Institutu „Jožef Stefan“ dobil na vpogled dokument, kjer se na ravni EU predvideva ukinitev uporabe amalgama na celotnem območju Evropske unije do leta 2018.

Glede na izsledke ene izmed starejših raziskav ni nekih večjih nevroloških in vedenjskih sprememb pri otrocih, ki imajo amalgamske zalivke, v primerjavi s tistimi, ki imajo novejše bele zalivke. Ta raziskava pa, na žalost, ni upoštevala več stvari …

Prva težava je v tem, da je obsegala premajhno časovno obdobje, zaradi česar so bili rezultati komaj opazni. Zraven tega izsledki raziskav niso poudarili pomembnega podatka, in sicer da so imeli otroci z amalgamskimi zalivkami precej višjo raven živega srebra v primerjavi z otroki z belimi zalivkami.

Prisotnost živega srebra v urinu predstavlja zelo zanimiv podatek in je tudi dokaz, da se živo srebro v ustih sprošča in absorbira v telesu ter tako konča v našem urinu. Prav tako se sprošča tudi v ostale organe in možgane, kjer se začne sčasoma nabirati.

Ne glede na to, ali so vaše zalivke nove ali stare, se živo srebro v njih neprestano absorbira v vaše telo. In tudi če te zalivke odstranite, bo vaše telo še vedno čutilo posledice večletne izpostavljenosti. Traja lahko celo do 18 let, da se dobra polovica živega srebra izloči iz vašega telesa. Ko je enkrat živo srebro v vašem telesu, se ZELO počasi izloča.

Dejstvo je, da imajo ljudje z amalgamskimi zalivkami precej višjo raven živega srebra v krvi, od 3- do 5-krat večjo količino v urinu in do 12-krat več živega srebra v ostalih telesnih tkivih kot tisti, ki so brez amalgamskih zalivk.

Ni pa nujno, da raven živega srebra v krvi in urinu določa tudi raven živega srebra v tkivih. V raziskavah, v katerih so uporabili opice in ovce z amalgamskimi zalivkami, so ugotovili, da je raven živega srebra v krvi ostala enaka kljub povišanju ravni živega srebra v tkivih.

Prav tako tudi raven živega srebra v urinu ni najboljši pokazatelj, koliko živega srebra dejansko imamo v telesu. Urin kaže raven anorganskega živega srebra v ledvicah, kar pa ne kaže dejanskega stanja drugje v telesu.

V 90 letih prejšnjega stoletja je švedski zobozdravnik izvedel raziskavo, s katero je želel videti dejanske učinke in posledice amalgamskih zalivk. Za raziskavo je uporabil vseh svojih 796 bolnikov. Zraven vseh simptomov, ki spremljajo zastrupljenost z živim srebrom, ga je zanimal tudi razvoj orodij, s pomočjo katerih bi lahko točno izmerili višino zastrupljenosti zaradi amalgamskih zalivk. Izvedel je dva testa, in sicer imenovana Pixe in Melisa. Test Pixe je test, s katerim je poskušal ugotoviti vsebnost elementov znotraj celic, ki v belih krvničkah (limfocitih) kažejo prisotnost živega srebra (ta se nahaja v jedru celice). Drugi test (Melisa) pa je meril reaktivnost limfocitov s kovinskimi spojinami.

Bolnikom, ki jim je odstranil amalgamske zalivke, je predpisal veliko antioksidantov (vitamine B kompleks, vitamin C in E ter selen), prav tako je vse amalgamske zalivke zamenjal (zelo previdno in s posebnimi tehnikami, da se je med samim procesom odstranjevanja sproščalo čim manj živega srebra) z bio kompatibilnimi zalivkami in po enem letu je več kot 70 % bolnikov kazalo precej manj simptomov, pa tudi raven živega srebra v telesu se je močno zmanjšala.

Pri ljudeh s kronično utrujenostjo in avtoimunskim tiroiditisom se v zelo visokem odstotku zdravje izboljša po odstranitvi amalgamskih zalivk. Več kot 71 % ljudi z avtoimunimi boleznimi, kot je multipla skleroza, se zdravstveno stanje prav tako izboljša po odstranitvi škodljivih zalivk. Nizke količine anorganskega živega srebra, ki smo mu izpostavljeni, lahko pripomorejo k razvoju in napredovanju avtoimunih bolezni.

Raziskave, izvedene na živalih, kažejo, da lahko izpostavljenost metiliranemu živemu srebru povzroča poškodbe živčnih celic in pospešuje nalaganje oblog na možganih, kar je značilno za bolnike z Alzheimerjevo boleznijo.

Obenem vemo, da je raven živega srebra v placenti v tesni povezavi s številom amalgamskim zalivk matere in neznatna količina živega srebra iz teh zalivk se sprosti tudi v fetus. Kar je še bolj nevarno, je, da lahko to pripomore celo k razvoju avtizma. Rezultati ene raziskave so kazali, da je imelo kar 94 % mater avtističnih otrok amalgamske zalivke, medtem ko je bil ta odstotek pri materah zdravih otrok, kar za polovico manjši. Amalgamske zalivke so vsekakor nevarne, vendar to ni edini dejavnik, na katerega je treba biti pozoren.

Vsak izmed nas ima različno sposobnost razstrupljanja telesa, nekateri posamezniki zelo dobro izločajo tako živo srebro kot tudi druge toksine, spet drugi shranjujejo te strupe v sebi, kot bi bili odlagališče strupov. Genetske variacije so tiste, zaradi katerih so nekateri ljudje bolj nagnjeni k zastrupljenosti z živim srebrom. Eden izmed genov je še posebej pomemben zaradi svoje povezave s proizvajanjem glutationa v telesu (ki je naš najmočnejši razstrupljevalec in antioksidant v telesu). Vaše telo lahko izloči živo srebro, če se veže na glutation.

Polimorfizem gena, ki nadzoruje encim glutation S-transferaza (GSST), preprečuje izločanje živega srebra. Zato se živo srebro nalaga v vaše telo in povzroča škodo. Obenem se živo srebro veže na ključne encime, ki nam pomagajo proizvajati glutation. Raziskave prav tako kažejo, da imajo ljudje s simptomi zastrupljenosti z živim srebrom, kot so kronična utrujenost in brezvoljnost, razdražljivost, nihanje razpoloženja, glavoboli, slabša koncentracija in nespečnost (vse to kot posledica amalgamskih zalivk), večjo verjetnost za prisotnost gena ApoE4, ki je znan kot „Alzheimerjev gen“. Ta gen zmanjša sposobnost razstrupljanja, povečuje tveganje za srčne bolezni, ljudje s tem genom pa ne morejo izločiti živega srebra iz možganov, kar seveda še bolj škodi njihovemu zdravju.

Morda se res sliši nekoliko črnogledo, saj dejansko tudi je, vendar obstajajo načini, kako zmanjšati izpostavljenost in izboljšati izločanje živega srebra, kot tudi ugotoviti, ali ste morda med tistimi, ki že imajo previsoke količine živega srebra v telesu.

Če ste zastrupljeni z živim srebrom in je vaše počutje že dalj časa slabše kot ponavadi, preverite tudi stanje pri svojem zobozdravniku in razmislite o odstranitvi amalgamskih zalivk. Pravzaprav je to v vsakem primeru zelo priporočljivo, vendar je zelo pomemben tudi način zamenjave teh zalivk, saj se v naše telo ob nepravilnem ravnanju ob sami zamenjavi sproščajo ogromne količine živega srebra.

Če boste obiskali zobozdravnika, ki bo brez kakršnih koli priprav in previdnosti odstranil zalivke, lahko to še poslabša vaše zdravstveno stanje. Seveda pa se lahko amalgamske zalivke odstranijo na povsem varen in učinkovit način, le pravega strokovnjaka je treba najti.

Deset resnic o zastrupljenosti z živim srebrom:

Viri:

- Nacionalni inštitut za javno zdravje: "http://www.ivz.si" \hwww.ivz.si 

- CDC (Centers for disease control and prevention) : "http://www.cdc.gov/mmwr/preview/mmwrhtml/mm5008a2.htm" \hhttp://www.cdc.gov/mmwr/preview/mmwrhtml/mm5008a2.htm

- Fundacija Melisa: "http://www.melisa.org/" \hhttp://www.melisa.org/

- Mednarodna akademija ustne medicine in toksikologije (International Academy of Oral Medicine and Toxicology): "https://iaomt.org/" \hhttps://iaomt.org/

- Svetovna zdravstvena organizacija (World Healthcare Organization – WHO): "http://www.who.int/en/" \hhttp://www.who.int/en/ 

- Dubious Mercury Testing, dr. Robert Baratz, dr. med. in dr. dent. med: "http://www.quackwatch.com/01QuackeryRelatedTopics/Tests/mercurytests.html" \hhttp://www.quackwatch.com/01QuackeryRelatedTopics/Tests/mercurytests.html

- Frumkin H.: "http://ehp.niehs.nih.gov/members/2001/109p167-171frumkin/frumkin-full.html" \hDiagnostic chelation challenge with DMSA: A biomarker of long-term mercury exposure? Environmental Health Perspectives 109: 167–171, 2001

- Interni viri klinike Ustna Medicina in pogovori z ustanoviteljem, dr. Sebastjanom Perkom, dr. dent. med.: "http://www.ustna-medicina.com/manjka-mi-zalivka-imam-granulom/amalgamske-oz-crne-plombe" \hhttp://www.ustna-medicina.com/manjka-mi-zalivka-imam-granulom/amalgamske-oz-crne-plombe

"http://www.ustna-medicina.com/manjka-mi-zalivka-imam-granulom/varno-odstranjevanje-amalgama" \hhttp://www.ustna-medicina.com/manjka-mi-zalivka-imam-granulom/varno-odstranjevanje-amalgama