Sporazumi TTIP, CETA in TISA želijo z uveljavitvijo prostotrgovinskega območja med Severno Ameriko in EU moč korporacij postaviti nad človeka in okolje. Sporazumi vodijo v deregulacijo zakonodaje, ki varuje javni interes, zniževanje zakonodajnih standardov v prehrani, varovanju potrošnikov in okolja ter zmanjševanje socialnih pravic. 

Evropska unija je, da bi pospešila svojo gospodarsko rast, med drugim pričela sklepati prostotrgovinske sporazume s preostalimi državami sveta. To je v javnosti kmalu odprlo vprašanje, komu je namenjena liberalizacija mednarodne trgovine in kdo ima od teh sporazumov največ koristi. Glede na trenutna pogajanja med EU in ZDA (TTIP) ter EU in Kanado (CETA) se zdi, da bodo sporazumi prinesli korist zgolj multinacionalkam, in sicer na račun splošne družbene dobrobiti. Po napovedih pogajalcev bosta namreč sporazuma TTIP in CETA ambicioznejša in obsežnejša od predhodnih. Med drugim naj bi posegala tudi v evropsko zakonodajo in s tem postavila pod vprašaj njen prvenstveni namen, ki je predvsem zaščita javnega interesa.

Z napredovanjem pogajanj o prostotrgovinskih sporazumih se vse bolj dozdeva, da so slutnje o zapostavljanju javnega interesa utemeljene. Hkrati skozi proces pogajanj postaja vse bolj jasno, da jih nameravajo korporacije in interesna združenja izkoristiti predvsem za deregulacijo zakonodaje.

EU ima namreč na določenih področjih bistveno višje zakonodajne zahteve, ki nudijo višjo stopnjo zaščite ljudi in okolja kot, na primer, v ZDA. Te zahteve so po mnenju korporacij zgolj „ovira trgovini“. Korporacije so tako pogajalce s pisnimi pobudami že pozvale, naj odpravijo trenutni sistem nadzora nad GSO v Evropi, ki po njihovem mnenju ovira prosto trgovino. Podobno so se odzvale tudi na zakonodajni paket REACH, ki evropske potrošnike varuje pred vdorom škodljivih kemikalij v njihova življenja. Oviro trgovini predstavlja tudi prepoved uvoza s klorom dezinficirane perutnine v EU.

Vse bolj se krepi bojazen, da se bodo v primeru, da sporazuma odpravita t. i. „ovire trgovini“, na evropskem trgu znašli izdelki precej nižje kakovosti, ki pogosto vsebujejo snovi, nevarne za človeka in okolje. Zato je dolžnost pogajalcev in voditeljev držav, da ukrepajo in ne dopustijo sporazumov, ki vodijo v nižje življenjske standarde na katerem koli področju.

Nadvse sporna so tudi pogajanja TISA (Trade in Services Agreement), ki v najstrožji tajnosti potekajo v Ženevi. Cilj pogajanj je privatizacija vsega, kar je v državni, javni ali skupni lasti. Njeni pobudniki so vplivne organizacije lobistov. Številne države so po polomiji s privatizacijo energetike, transporta in vodnih virov te storitve vrnile v javni sektor. Po dikciji sporazuma TISA to ne bo več mogoče; kar je privatizirano, bo večno ostalo privatizirano ne glede na odločitve poznejših generacij in njihovih vlad. Prav tako niso dovoljene nikakršne pravne regulacije teh področij glede okoljskih standardov, kakovosti vode, varovanja potrošnikov ali pa delavskih pravic. 

Rosa Pavanelli, generalna sekretarka Svetovne zveze sindikatov javnih storitev (PSI – Public Services International), ki zastopa zaposlene v 150 državah, je že 16. 9. 2013 zapisala: „Ali se vlade niso ničesar naučile iz finančne krize leta 2008? Namesto da bi uvedle strožji nadzor finančnih trgov, zdaj podpirajo pohlep korporacij po razprodaji javnih storitev. Namesto da bi stopile v bran interesom državljanov, se udeležujejo tajnih in nedemokratičnih pogajanj, ki bodo izničila pravice dostopa ljudi do javnih storitev ter omogočila razprodajo skupnih dobrin in naravnih virov. To je grob napad na javni interes, zato moramo mobilizirati državljane, delavce in lokalne skupnosti ter prisiliti vlade, da odstopijo od teh pogajanj!“ In pa: „Javne storitve so vitalnega pomena za skupnost, zato jih ne smemo prepustiti korporacijam. Zahtevamo preglednost! Čas je, da mediji osvetlijo, kaj se dogaja v tajnosti. Čas je za demokracijo po meri ljudi!“ Isti dan so bili organizirani protesti v številnih državah, med njimi v Švici, na Japonskem, v Indiji, na Nizozemskem, v Belgiji, Avstriji, Angliji, Avstraliji in Kolumbiji. Naši sindikati in politiki so molčali in v medijih ni bilo najti niti omembe. 

Skrajni čas je, da navedenim sporazumom izrečemo odločni NE. To lahko storite s podpisom peticij na naslednjih povezavah: 

Vir: ttipslovenija.wordpress.com

TISA – najhujši strup demokracije, članek Antona Komata, objavljen v reviji Jana 1. 8. 2014