Skupaj razkrivamo

8.12.2014

Ni res, da zdravilo za ebolo ne obstaja!
Besedilo: Sanja Lončar

To leto bo minilo v znamenju epidemije ebole, ki je (po zadnjem poročilu Svetovne zdravstvene organizacije) terjala že okrog 5.000 žrtev. Mediji in stroka nenehno ponavljajo, da za virus ebole ne poznamo zdravila. Pa je res tako?

Že dejstvo, da je uradno prijavljenih okrog 13.000 primerov, od katerih je laboratorijsko potrjenih okrog 9.000, umrlih pa je okrog 5.000, vam pove, da je umrljivost med 40 in 60 %. Torej se tudi uradni viri strinjajo, da je polovica obolelih ebolo preživela.

Enako velja tudi za morebitne druge izbruhe znanih in zaenkrat še neznanih virusov. Namesto da panično beremo, koliko jih je umrlo, se umirimo in vprašajmo – kako to, da nekateri, ali celo večina, niso umrli? Namesto strahu se bo odprla pot radovednosti … 

Ali ste hotel za viruse?
Radovednež v meni vedno vpraša, kaj so tisti, ki niso zboleli, počeli drugače od tistih, ki so podlegli? In pri tem se rešitev že skriva zapisana tudi v uradnih poročilih. Ta pa pravijo, da so med preživelimi predvsem takšni, ki so bili tudi pred izbruhom bolj krepkega zdravja. 

Ebola in tudi druge okužbe torej niso strela z jasnega, ki nas zadene ali pa ne. Razmišljajte o tem raje kot o semenu, ki bo na vašem vrtu vzklilo ali ne, odvisno od pogojev, ki vladajo v vašem telesu. 

Zato bi bilo smotrno razmisliti, v kakšnem stanju je naš imunski sistem, in sprejeti ukrepe, da ga okrepimo. Za temeljito prenovo potrebujemo vsaj 4 do 6 tednov sanacije črevesne flore, razstrupljanja, hidracije in zagotavljanja kakovostnih hranil. Poti do tega cilja so lahko različne: lahko sočimo sokove, uživamo superživila, začimbe, alge, aloe vero, kakovostna olja itd. Pomembno je, da ne pozabimo pospraviti tudi „podstrešja“. Skrb, strah, jeza, …, vse to znižuje frekvenco naših celic in ustavlja našo energijsko pretočnost – s tem pa smo bolj dovzetni za vdor patogenih organizmov. Zato je najboljša strategija okrepiti notranjo obrambo.

Če bi razmere prehitele tak načrt, potem bi morali spremeniti strategijo in z vojsko, kakršno koli že imamo, narediti največ, kar se da. V tem primeru bi bilo pametno na pomoč poklicati imunomodulatorje (ameriški slamnik, ganoderma, aloe vera). 

Kaj če zares izbruhne?
Statistika kot bolne upošteva tiste, pri katerih so se simptomi razvili. V dostopnih statistikah nikoli ne boste prebrali o tistih, ki so bolezen premagali z manj izrazitimi simptomi in jih zato medicinska statistika ni popisala. (Tak je, denimo, primer z meningoencefalitisom. Mnogi ga prebolijo, pa sploh ne vedo, da so ga imeli. In ti v statistikah nikoli niso zapisani.) Podobno je tudi pri gripi in mnogih drugih virozah. Če vas ni zares „podrla“, sploh ne zaznate, da ste jo preboleli.

Uradna umrljivost trenutnega izbruha ebole se giblje okrog 50 %, vendar ta številka ne upošteva tistih, ki so bolezen premagali sami v milejših oblikah. V njej manjka tudi delež tistih, ki so umrli v bolj odročnih krajih, vendar pa je umrle kljub vsemu lažje evidentirati kot takšne, ki so bolezen preboleli brez izraženih simptomov. Zato menim, da je verjetnost, da srečanje z ebolo preživimo, večja od te, ki jo navajajo uradne statistike. 

Uradno boste povsod prebrali, da zdravilo proti eboli ne obstaja. Razen enega, ki ga trenutno testirajo Američani. Toda pozor! Tudi takšne stavke berite previdno. Ko rečejo, da zdravilo ne obstaja, to pomeni le, da ne obstaja tržno razpoložljivo registrirano zdravilo, ki bi bilo za farmacijo dovolj dobičkonosno. To namreč ne pomeni, da ne obstaja nič, kar bi lahko pomagalo. 

Če bi znanost hotela pomagati ljudem, bi nam nadvse pomagala že s tem, da bi dobili informacije o profilu virusa, s katerim imamo opravka. Ni nujno, da ste molekularni biolog ali infektolog, da bi vam takšni podatki lahko pomagali. Znanstveniki, denimo, hitro ugotovijo, kako se virus prenaša, katere temperature ga onemogočajo in katere celo podaljšajo njegovo življenjsko dobo. 

Za večino virusov je mogoče dobiti informacije o njegovem „profilu“, na katere kemične snovi se odziva (zelo pomembno za ohranjanje higiene), kako hitro se razmnožuje, kakšno vlago, temperature in druge pogoje potrebuje itd. In če veste, česa ne mara, ste že korak bližje temu, da mu ne dovolite bivanja v hotelu s petimi zvezdicami. Včasih tudi pri najbolj zapletenih virusih pomaga nekaj tako preprostega, kot je pregrevanje. Tople kopeli ali savna učinkovito pokončajo veliko patogenih organizmov in ob tem krepijo obrambo telesa. Dobro izbrano eterično olje, ki ga uporabljamo v izparjevalniku, lahko očisti naš prostor veliko bolj učinkovito od agresivnih dezinfekcijskih sredstev. Virusi preprosto ne prenašajo valovanja nekaterih eteričnih olj. 

Narava zna z virusi!
Farmacija je res bosa, ko gre za protivirusna zdravila. Narava pa ni. Obstaja ogromno rastlin, ki imajo zelo močno protivirusno delovanje. Ene izmed najmočnejših na tem področju pa so nekatere izmed začimb. Če ste brali Ščepec Védenja, ste jih spoznali na desetine. Med petimi najmočnejšimi rastlinami, ki so sposobne celo ustaviti virus HIV, najdemo trajni kraški šetraj, meliso, različico poprove mete, baziliko, črno koprivo in črno kumino. Druge raziskave pa med močne protivirusne rastline uvrščajo še žajbelj in ožepek.

Ker ima ebola nekatere podobne simptome z malarijo, je zanimivo pobrskati tudi po zakladih naravnega zdravilstva na tem področju. 

Hildegarda je močna vročična stanja, kot so malarija ali hude oblike pljučnic, zdravila z baziliko. V ta namen je baziliko skuhala v vinu, sladila z medom in precejeno dajala bolnikom večkrat na dan. 

Ajurveda pri zdravljenju malarije uporablja črno kumino. Učinkuje protibakterijsko, protivirusno, protiglivično in antioksidativno. Čaj, ki ima razkuževalne lastnosti, uporabljajo tudi lokalno za zdravljenje gnojnih vnetij in hemoroidov.

Če pogledamo še seznam rastlin, ki zelo pomagajo pri prehladih (ebola pa ima hkrati tudi nekatere mehanizme, ki so značilni za respiratorne viruse), spet najdemo podobne rastline – baziliko, črno kumino, meliso, meto, šetraj, ožepek, žajbelj itd. Ob njih pa še galgant, ingver, kardamom, koromač, timijan, kumino, kumin itd.

Kot vidite, se nekatere pojavljajo kot učinkovite pri zelo različnih virusih. Zato bi jim v stiski zaupala, da bodo v pomoč tudi pri virusih, pri katerih jih še niso testirali. 
Na spletu je zaslediti veliko nasvetov, da v primeru ebole pomagajo zelo visoki odmerki vitamina C. Gre sicer za tako visoke odmerke, ki jih peroralno ne moremo zaužiti, ne da bi s tem nadražili prebavila in obremenili ledvice. Toda če bi bila sila, je dobro vedeti tudi to. 

Tudi na potek bolezni lahko vplivamo.
Najhujši scenarij, ki si ga nihče ne želi, je, da bi moral tukaj navedene nasvete preizkusiti na sebi ali svojih bližnjih. Kljub vsemu pa je dobro vedeti, da lahko tudi takrat, ko bolezen izbruhne, storimo še marsikaj, da olajšamo njen potek in jo dokončno premagamo. 

Četudi boste šli v bolnišnico, vas bodo le izolirali, vas hidrirali, morda vam po potrebi lajšali bolečine in zniževali vročino. Če pomislite trezno, lahko to vsak od nas stori tudi sam za svoje bližnje. In to v veliko manj stresnem okolju.

Hidracija je zelo pomembna. Doma sicer ne moremo dajati infuzij, lahko pa uporabimo kokosovo vodo (biti mora iz mladih kokosov, ki niso sladki. Le takšna tekočina ima enako elektrolitsko ravnovesje kot naša kri in v telesu deluje kot infuzija). Če tega nimate, potem uživajte vsaj vodo z nekaj raztopljene himalajske soli, da nadomeščate elektrolite, ki jih bo telo izgubljalo s potenjem, kihanjem ali z drisko.

V tej fazi je dragocena pomoč tudi uživanje snovi, ki redčijo kri. Tudi to imamo na dosegu roke v obliki bazilike, ingverja, kurkume ali svetlinovega in boraginega olja.
Izčrpavajoče driske lahko ustavljamo z naravni sredstvi, kot so aktivno oglje, klorofil iz alg, silicijev gel, posušene borovnice, cimet, melisa, origano in še veliko bi jih lahko naštela.

Če bo bolezen napredovala do najbolj agresivne faze, v kateri se začnejo krvavitve, bo telo potrebovalo dodatno hidracijo. Ker ne boste mogli dajati infuzije ali transfuzije, lahko dajete kokosovo vodo in čisti sok aloe vere (v ta namen mora biti brez aloina in brez kislin, ki se uporabljajo kot konzervansi). Čudežno delovanje aloe vere v primerih izgube večje količine krvi so večkrat potrdili, kljub temu da ga še ne znajo natančno razložiti. Za hitro celjenje notranjih ran pa znova pridejo prav stare znanke, ki jih v tem besedilu pogosto omenjam: bazilika, črna kumina, galgant, ingver in še vrsta drugih, s katerimi se je dobro spoznati še „v času miru“.

Kot vidite, imamo tudi v najhujših trenutkih na razpolago veliko naravnih rešitev, če jih le želimo. Vendar le če ohranimo notranji mir in ne podležemo paniki.

Ključne besede:
#, ebola, zdravila, virusi, imunski sistem, savna, topla kopel, Hildegarda, bazilika, črna kumina

 

Sorodni članki:

3,222656E-02

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: