Skupaj razkrivamo

3.11.2008

Doktor, kaj je z menoj?
Tekst: Sanja Lončar

To je verjetno najpogosteje zastavljeno vprašanje v vsaki zdravniški ordinaciji. Na žalost odgovor dobimo zelo redko.

Zdravniki se pogosto branijo s pojasnilom, da v osmih ali dvanajstih minutah ni mogoče postaviti poglobljene diagnoze ter da jih sistem in farmacija silita v to, da v stiski s časom delajo, kar edino zmorejo: za določene simptome pišejo določene recepte.

Zanimivo je, da stavkajo za boljše plače in boljše pogoje dela, med zahtevami pa nismo zasledili, da si želijo več časa za pacienta in da nočejo delati v sistemu, ki onemogoča resnično zdravljenje.

Če ne odpravimo vzroka, ne moremo ozdraviti bolezni!
Sliši se preprosto in logično, vendar je v današnjem sistemu zdravstva ta preprosta resnica pozabljena. Naša medicina je v velikih težavah. Prva izvira iz tega, da je človeka opredelila preozko – kot mehanizem, kot stroj, ki bi ga rada popravljala tako, kot to počnejo mehaniki z avtomobili. Zato so tudi vzroki bolezni opredeljeni preozko. Če pokukate v knjige, iz katerih se učijo naši zdravniki, boste videli, da so vzroki bolezni opredeljeni kot:

• vdor patogenih organizmov,

• fizične poškodbe organov,

• strupene snovi in sevanja,

• dedne bolezni.

Če vaša bolezen ne sodi v nobenega od naštetih predalčkov, bo vaš zdravnik imel precej težav pri ugotavljanju vzrokov.

Ker pa se dobri zdravniki zavedajo, da obstaja še veliko vzrokov, ki lahko vodijo v bolezen, se v zadnjem času vse pogosteje sliši, da so povzročitelji bolezni lahko tudi nezdrav življenjski slog, slaba prehrana in stres, ki je najpogosteje (zlo)rabljena beseda …

O stresu smo na široko pisali v oktobrski številki novic Skupaj za zdravje človeka in narave. Stres je posledično stanje, s katerim skupno imenujemo dejanske vzroke neravnovesja, ki jih povzročajo žalost, jeza, skrbi, strahovi in pohlep. Ker o teh petih nočemo govoriti, za našo medicino pa je ukvarjanje z njimi še vedno heretično, smo si izmislili besedo stres, ki predstavlja »nikogaršnjo zemljo«, do katere si uradna medicina še nekako upa priti. Dlje kot do tu pa nikakor, saj bi takoj stopili na spolzka in »neznanstvena« tla.

Ali lahko zdravimo le tisto, kar vidimo?
Druga velika težava z diagnostiko izhaja iz razumevanja besede bolezen.
Kolikokrat ste čutili, da je nekaj narobe in ste imeli celo bolečine, težave z blatom ali urinom, pa vas je zdravnik prepričeval, da je vse v redu, ker so laboratorijske preiskave v mejah normale in niso pokazale, da bi imeli kakšno rano?

Tudi sama sem doživela, da mi je ginekologinja, ko sem tožila nad bolečinami v jajčnikih, po pregledu povedala, da pod prsti ni čutiti nobenih sprememb. Ko bo ona lahko spremembo začutila pod prsti, bo moje življenje verjetno v nevarnosti.
 
Oba primera sta posledica napačnega razumevanja, da je bolezen le tista stopnja problema, ki je vidna kot odpoved organa ali močna sprememba v njegovem normalnem delovanju. In v obeh primerih vas bo zdravnik poslal domov z »diagnozo«, da ste hipohonder in si bolezen izmišljate. Namesto da bi ukrepali, ko ogenj šele tli, bodo raje počakali na požar.

Dokler so zdravniki plačani na podlagi števila operacij in predpisanih zdravil, bomo imeli takšno definicijo bolezni. Na Kitajskem in v mnogih drugih modrih deželah pa so zdravniki plačani, da vzdržujejo zdravje, in ne za to, da proizvajajo bolezen. Plačani so glede na število zdravih. Najslabši zdravniki pa so tisti, katerih bolniki pridejo na operacijo. To pomeni, da je njihov splošni zdravnik spregledal vse simptome neravnovesja in zamudil vse priložnosti za ureditev težave v zgodnejši fazi.

Tudi v mnogih evropskih državah je zdravnik stimuliran za to, da spodbuja paciente, naj prenehajo kaditi in spremenijo način prehrane, ter da jim pravočasno svetuje vaje, ki bodo preprečile degenerativni razvoj, in podobno. V Sloveniji se vse našteto še vedno sliši kot znanstvena fantastika.

Na Japonskem so stroški zdravstvenega sistema primerljivi z ZDA, vendar se sredstva razporejajo popolnoma drugače kot v ZDA. Zavarovalnica bo poskrbela, da boste deležni najsodobnejše diagnostike. Potem se bo zdravnik pomenil z vami in vam povedal, kaj morate spremeniti v svojem življenju, da se bo ugotovljeno stanje izboljšalo. Čez nekaj časa boste prišli na nove diagnostične preglede, da ugotovijo, kako vam gre. Namesto za zdravila, tam največ denarja namenjajo za diagnostiko. Zato so tudi njihovi dosežki boljši in stopnja obolevnosti za boleznimi sodobnega sveta je opazno nižja kot drugje.

Napačno dojemanje preventive
Ko v Sloveniji govorimo o preprečevanju bolezni, imajo naše inštitucije v mislih predvsem preventivne preglede, s katerimi se hitreje odkrije določene bolezni. Zato z veliko medijske podpore zbiramo denar za nove mamograme, CT-je, ultrazvoke, magnetno resonanco in druge tehnične pripomočke. Denarja, s katerim bi delali na tem, da odpravimo vzroke za raka, težave z ožiljem in podobno, pa ni.

Farmaciji je zelo v interesu sofinanciranje takšne vrste preventive. Vsak »presejan« in hitreje odkrit primer te ali one bolezni je dobra stranka za farmacevtsko obdelavo. Zdravi pa sistemu, ki služi na bolezni, niso zanimivi. Zato namenjamo veliko denarja meritvam sladkorja, holesterola, pritiska … Koliko pa namenjamo odpravljanju vzrokov za povišan holesterol in preprečevanju nastajanja diabetesa?

Kako do vzrokov?
Dokler ne bomo človeka obravnavali celostno, kot fizično, duhovno in psihosocialno bitje, ne bomo mogli razumeti vzrokov, ki pripeljejo do neravnovesja in s tem tudi do bolezni.

V družbah, ki so bolj odprte do celostnega pogleda na zdravje, so tudi druge pristope k zdravljenju že zdavnaj vključili v svoj zdravstveni sistem. Na mnogih evropskih klinikah zato v timih pogosto srečujemo tudi zdravilce ali zdravnike tradicionalnih medicin (npr. ruske, kitajske, tibetanske, ajurvedske). Takoj čez našo severno ali zahodno mejo najdemo antropozofske, homeopatske, ajurvedske in druge klinike, ki se vsaka na svoj način zelo celostno ukvarjajo tudi z diagnostiko.

V Sloveniji so farmacevtski lobiji očitno še vedno premočni, tako da dolga leta po sprejemu zakona v naših lekarnah še vedno ne moremo kupovati homeopatskih zdravil. Od ajurvedskih zdravil imamo na voljo le nekaj prehranskih dopolnil. Tudi parodija, v katero se je prelevil zakon o zdravilstvu, je le še en dokaz za to, da kot družba očitno še vedno nismo zreli za boljši sistem, kot ga imamo trenutno.

In kako boste izvedeli, kaj je z vami?
V danih okoliščinah je največji del dobre diagnostike odvisen od nas samih. Naša zavest ve, kaj nas je spravilo »iz tira« in kam odteka življenjsko potrebna energija. Če se boste pošteno vprašali, vam bo zavest povedala, koliko zdravja vas stanejo odnosi z nekaterimi ljudmi in vse tisto, kar naredite svoji vesti navkljub, vse tisto, kar pogoltnete in ne poveste iz tega ali onega razloga. Zavest zelo dobro ve, ali vas vaše delovno mesto »stane zdravja« in ali se splača vztrajati pri tem početju. Vaša zavest je tudi čuvaj seznama vaših dolgov – komu ste dolžni denar, odpuščanje, resnico ... Tudi na fizični ravni lahko na veliko načinov pravilno ugotovimo, kaj gre narobe. Naše blato, urin, jezik, koža, lasje in nohti lahko povedo več o našem zdravju kot sodobni diagnostični aparati. Pa še zastonj je!

Na srečo imamo tudi vse širši spekter samoplačniške diagnostike, s katero dokaj hitro dobimo pregled stanja in spremljamo tudi lasten napredek.

Za konec pa vam priporočam, da takoj preverite, koliko denarja vsak mesec plačate za osnovno in dodatna zavarovanja, in da se naslednjič, ko boste v ordinaciji zdravnika, prenehate obnašati kot berač, ki čaka, da mu podarijo kakšno zdravilo. Nič vam ni podarjeno, le vnaprej ste plačali! Zato imate vso pravico zastavljati vprašanja, iskati vzroke in zahtevati kakovostno diagnozo pred začetkom morebitne terapije.

---

Ključne besede:
zdravstvo, vzrok, bolezen, stres, prehrana

 

Sorodni članki:

• Ajurveda o hormonalnem neravnovesju
• Zdravi v naravi s knajpanjem
• Oči in oksidativni stres

0,046875