Če bi se ta zgodba dogajala v Sloveniji, bi bila to zgodba o Janezu, dobrem človeku. In ker se dogaja le nekaj sto kilometrov bolj severno, je ime glavnega junaka Johannes Gutmann. 

Zakaj takšen začetek? Ker živimo v svetu, v katerem verjamemo v različne pravljice, in trpimo, kadar se nam razblinijo. Kadar pa se v kakšni zares znajdemo, se na vse načine upiramo dojeti, da je to sploh mogoče. Za omenjenega gospoda sem že slišala, ko sem pripravljala knjigo o začimbah. Vendar imam že dovolj kilometrine, da vem, kako zna trženje ustvarjati krasne zgodbice. Tako na TV-zaslonih gledamo pravljice o domačem kruhu, domači pridelavi hrane, srečnih živalih … Kmete igrajo izbrani in naličeni igralci, kruh je pobarvan z nitro lakom, grozdje, ki je tako lepo zarošeno, je ponavadi plastično. Zato sem hotela osebno pokukati in povohati, kaj se skriva za sončnimi vrati (Sonnentor pomeni sončna vrata) in kdo je gospod, ki stoji na čelu najboljše ponudbe začimb in zelišč, ki jih je mogoče kupiti.

Kaj v resnici pomeni biti svoboden. 

Poslovna zgodba Johannesa Gutmanna se začne med recesijo, ko je bil star 23 let, brez denarja in z občutkom, da ga nihče ne potrebuje. Vse skupaj se dogaja v vasi, ki ima 120 prebivalcev in morali bi si kupiti zelo natančen zemljevid, če jo sploh želite najti. Johannes ni hotel ostati na kmetiji, in tudi del velikega stroja globalizacije ni hotel postati. Želel pa je si živeti od zeliščnih čajev. Ja, prav ste prebrali, na območju, ki se ponaša z najstarejšo trto in najstarejšimi pivovarnami, bi fant rad živel od čajev. V takšnem okolju potrebujete še manj, da vas označijo za norega. 

»Na to območje so ljudje prišli kot najemniki na cerkveno zemljo. Stoletja so delali za druge in so že pozabili, da so rojeni kot svobodni ljudje brez omejitev. Ko so kmetije v 15. stoletju začele pridobivati samostojnost, so na vrata postavile znak sonca. To je pomenilo, da je ta kmet svoboden. 

Vse otroštvo sem gledal to sonce na vratih, vendar se mi je zdelo, da se ljudje ne zavedajo, kaj v resnici pomeni biti svoboden. Zame to pomeni: izraziti se, ustvarjati, veseliti se vsakega dneva, vseh 24 ur. Obrazi ljudi, ki so vse življenje na spodnjem delu prehranske verige in pridelujejo nič drugega kot surovino, so se mi zdeli vedno zaskrbljeni. Predlagal sem jim, da bi iz mleka naredili svoj sir in ga tržili, da bi iz svoje moke spekli kruh, da bi namesto krompirja in koruze pridelali nekaj, kar ima večjo vrednost – denimo zelišča. Večina me je gledala, češ »ali si ti normalen, to ne bo šlo«. Takrat sem dojel, da je največji zapor v glavah. Le trije kmetje so bili pripravljeni pridelovati zelišča in njihove izdelke sem začel tržiti na stojnicah in na vse načine, ki sem se jih spomnil.« 

Od prvega dne sem se odločil, da bodo moj simbol sončna vrata (sonenntor), vendar sem svojemu sončku dodal prešeren nasmeh s 24 žarki – da me vedno spomni, da je vsaka ura v dnevu neprecenljivo darilo. Čajne in začimbne mešanice sem prevažal s svojim starim avtom, pakiral sem dobesedno v lastni garaži, skladišče je bilo pri kmetih, ki so zelišča pridelovali. 

Danes za Sonnentor dela okrog 500 ljudi, izvažamo v 46 držav. Vrednote in principi dela so ves čas enaki. Ročna vzgoja, ročno pobiranje, ročno pakiranje, naravno sušenje na zraku. Izjemoma v sušilnicah z najnižjo možno temperaturo.

»Zakaj bi vlagali milijone evrov v sodobno tehniko, iz katere bi največ zaslužili proizvajalci opreme in banke? Nočem dajati dela bankam in strojem – želim si, da to vrednost dobijo ljudje, ki to ustvarijo. Zato sem od začetka kmetom predlagal, da bi pakirali svoja zelišča. Tako dobijo dvojno plačilo in pozimi imajo zadosti dela. Vsakdo je za ta namen pripravil eno sobo, ki ustreza zahtevanim standardom eko certifikata, tudi kontrolorji jih obiskujejo tako kot nas. Ljudi so veseli, da jim ni treba iz vasi v mesto. Vsa družina dobro živi od zelišč, četudi imajo le dva hektara zemlje«. 

Sodobni menedžerji MBA pri Johannesu Gutmannu res ne bi imeli dela. Njegova logika je pravo nasprotje vsemu, kar razlagajo naši ekonomisti in politiki. Zato ti zdaj premišljujejo, kako bi se lotili godlje, v katero je takšna miselnost pripeljala, a Gutmann nima teh težav. 

»Če stroji in krediti ne pritiskajo na nas, tudi nam ni treba pritiskati na ljudi, da sledijo ritmu in logiki stroja. Če se hočemo ustaviti za dve ure, se preprosto ustavimo in to ne povzroči milijonskih izgub, ker smo »ustavili proizvodnjo«. Tudi na trgovce nam ni treba pritiskati, ker nimamo na zalogah ničesar, kar bi z izsiljevanji in posebnimi ponudbami morali »poriniti«. Delamo tisto, kar trg želi. Nismo odvisni od velikih serij. Lahko si izmišljujemo, preizkušamo veliko novega, spreminjamo in se pri tem zabavamo.«

Ko mi je povedal, da imajo 700 izdelkov in izvažajo v 46 držav ter po spletu prodajajo v vseh evropskih državah, sem si predstavljala, da je logistika skladišča za toliko različic vsakega izdelka »misija nemogoče«. Tudi na tem področju sogovornik ne »hrani« računalnikov in tehnologije. Vse je sila preprosto.

»Vsa zelišča in začimbe zapakiramo v osnovno embalažo in takšna čaka na naročilo. Pri nalepkah prednatisnemo slikovni del, črni tekst na nalepke natisnemo z lastnimi tiskalniki, zato ni nobena težava za slovenskega kupca natisniti embalažo v slovenskem jeziku. (Ja, to sem res opazila, to so eni izmed redkih izdelkov, kjer slovenščine ne iščem med še desetimi jeziki in teksti ne zahtevajo povečevalne leče. Seveda, če gre za izdelke, ki prihajajo k nam po uradnih zastopnikov Sonnentorja. Nekateri trgovci kupujejo kar pri grosistih v Avstriji, zato je takrat embalaža, ki jo pri nas kupite, v nemščini, op. a.). Ni nam problem dati etikete na šest kosov šrilanškega cimeta in deset kosov čaja Dobra volja. Resnično gre za manufakturo, v kateri ni ničesar, kar bi obležalo, kar bi se zavrglo ali se naredilo zato, ker serija mora biti določene velikosti. Tudi ljudje so bolj veseli, če imamo več pestrosti pri delu. Ne moreš ves dan vohati le ene začimbe. Bolj veselo je imeti v rokah paleto barv in okusov. 

Gospa Zach je ena izmed prvih pridelovalk, s katero sem začel sodelovati. Ko je pakirala svoje čaje, je vedno v »okno« vrečke čaja dodala še velik posušen cvet. Ko sem jo vprašal, zakaj to počne, je le hudomušno namignila. »Johannes, ponudi izdelke s cvetom in brez njega ter boš videl razliko«. In res je imela prav. Ljudje so kupovali čaje, ker je bil v »izložbi« lepo položen posušen cvet. Tako je gospa Zach kupcem brez ene same besede sporočila, da resnično gre za ročno nabrane, ročno posušene in ročno spakirane izdelke. Tega stroj ne more narediti. Gospa Zach pa lahko! 

Ko smo razmišljali, kako bomo enako sporočilo povedali pri drugih izdelkih, smo dobili idejo, da odpremo svoje trgovine. V hipermarketih je težko s police mahati kupcem in jim kazati, da so izdelki z dušo, da za njimi stojijo ljudje. V lastnih trgovinah lahko povemo veliko več, pokažemo obraze ljudi, ki vse to ustvarjajo, povemo, zakaj in kako to delamo, ljudje lahko vse povohajo, pokusijo. Danes imamo enajst trgovin v Avstriji, eno v Münchnu in eno v Tokiu. Ne mislimo se širiti kot veriga hitre prehrane. Tako kot pri vseh projektih posli rastejo, kadar se srečajo pravi ljudje.

Ljudje nosijo v sebi velike zaklade, le zaupati morajo sebi in sprostiti svojo ustvarjalnost. Osebno sem najbolj vesel, kadar vidim, da k nam prihajajo ljudje, ki imajo korenine v teh krajih, a so se šolali in ustvarjali kariero v velikih mestih. Zdaj se vračajo, ker natančno vedo, česa nočejo več početi. Mnogi pridejo z delno idejo in jo potem skupaj razvijamo. Tako je pred leti prišel pek, ki je imel eko certifikat, vendar ni vedel, česa bi se lotil. Vprašali smo ga, ali bi lahko pekel piškote po Hildegardinih receptih. Tudi on je začel z majhno kuhinjo, zdaj teh piškotov proda 180.000 škatlic na leto. Potem smo dobili idejo, da bi povrnili tradicijo kave – takšne kot jo poznamo iz mladosti. In kdo bi si mislil, da jo prodamo 150 ton na leto. Pred šestimi leti smo prvič pomislili, da bi lahko povabili ljudi, da pridejo in sami vidijo, kako mi to počnemo. Takrat smo mislili, da tega ne bo veliko. Lani smo imeli 30.000 obiskovalcev in od tega, da te ljudi vodijo po našem podjetju in jim predstavijo, vse kar počnemo, ima zdaj delo še šest ljudi.

 

Če bo kdo delal enako in z enakimi vrednotami, ki se jih držimo tu, potem ga bomo imeli prej za prijatelja in sorodno dušo kot konkurenta. Če nekdo misli, da na trgu lahko preprosto kupiš eko surovino in jo všečno zapakiraš – to sploh ni naša konkurenca. 

Med našimi prvimi kmeti so tudi takšni s certifikatom Demeter. Vsi novi pa se pri starih učijo, kdaj je treba rastline zasejati, kdaj presaditi, kako jih je treba negovati in kdaj pobirati. Pri začimbah je to zelo pomembno. Naša meta se tako prideluje na 900 metrov nadmorske višine, kar bi mnogi imeli za slabo lego. Na ocenjevanju na Japonskem so ravno to meto razglasili za najboljšo na svetu. 

Kot prvo je metoda sušenja z zamrzovanjem zelo draga, saj zahteva, da ko zaženete proces, imate zelo veliko surovine, ki jo hočete posušiti. Če hočete naenkrat imeti toliko surovine, morate pridelovati na velikih površinah, kar pomeni konvencionalno in morate to strojno porezati. In ker ni časa za prebiranje, potem vse skupaj zmrzujete in sesekljate. Meni se to zdi nepotrebno, potratno in glede kakovosti problematično. Če smo v začimbah z veliko truda ujeli sonce in eterično olje, zakaj bi to izpostavili mrazu. Drugi razlog je ta, da ko delamo ročno, poberemo le toliko, kolikor lahko ročno pregledamo, selekcioniramo in takoj damo sušit. Zato pri nas ni trave, stebelc, poškodovanih delov rastlin. Zakaj bi milijonsko vlagali v sušilnice, ko je za kakovostno sušenje zadosti, da je temperatura zraka le za eno stopinjo višja od temperature okolja. Če imamo zračnost in minimalno višjo toploto, bodo zelišča obrana ob pravem trenutku in odlično posušena. Denar, ki bi ga požrla tehnologija in poraba energije, gre ljudem, ki zmorejo več kot stroji. 

Bili smo med prvimi podjetji v Avstriji, ki je pridobilo eko certifikat. Res se trudimo biti veliko več. Na zaslonu lahko vsakdo v našem podjetju vsak dan vidi, kakšna je naša energetska bilanca. Vse, kar pridobimo iz fotovoltaike in toplotne črpalke, je zapisano kot naš plus, in vse, kar porabimo za ogrevanje, hlajenje, upravljanje strojev, je naš minus. Želimo si biti energetsko nevtralni, kar pomeni porabiti le toliko, kolikor lahko sami pridelamo. Enako velja za vse materiale, ki jih uporabljamo – vse naše folije in vrečke lahko daste v kompost, ker so narejene iz biorazgradljive celuloze. V naši restavraciji vsak dan skuhamo tudi kosilo za vse zaposlene. Kosilo je brezplačno in tudi poslovne partnerje povabimo, da jejo skupaj z vsemi zaposlenimi. Kuhamo iz osnovnih živil, okrog 80 odstotkov vseh živil je ekoloških. Za vse to skrbi le ena oseba, vsak dan pa pride pomagat še kdo od zaposlenih, vključno z mano. Torej vabljeni!

Ob kosilu sem se lahko pogovarjala z zaposlenimi in povedali so mi, da je v njihovem podjetju razlika med plačo lastnika in plačo fizičnega delavca največ ena proti štiri. Lastnik Gutmann dobička iz podjetja že veliko let ne jemlje, ker želijo s temi sredstvi sami financirati svoj razvoj in obratna sredstva ter biti čim bolj neodvisni od bank.

Namesto računalniške komunikacije v podjetju imajo še vedno najraje skupna srečanja enkrat na mesec, ko so navzoči vsi in ko lahko izmenjajo ideje, pogledajo poslovne rezultate in načrte za vnaprej. Enkrat na leto naredijo festival, nanj povabijo vse pridelovalce, zaposlene in kupce. Ob tej priložnosti najboljši pridelovalci dobijo posebno priznanje zlati srp. Torej srp imajo, le kladiva ni. Zato je tudi veselje na vseh obrazih, ki sem jih tam imela priložnost srečati.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ 

Johannes Gutmann z veseljem spoznava kulinariko različnih držav. Ugotavlja, da je povsod globalizacija in da se tako okusi kakor miselnost iz dneva v dan zožujejo. Veselje in kreativnost izginjata na vseh področjih.

»V Sloveniji sem jedel verjetno nekatere izmed najboljših jedi, ki sem jih kadarkoli poskusil. Vaši žlinkrofi so naravnost enkratni! Ali ni to velika izguba za državo, da je tako malo ljudi, ki zna ceniti in pripravljati hrano, ki je nastala v stoletjih kulturnega izročila enega kraja? To se dogaja povsod. Mi pa želimo po svoje obuditi veselje do kuhanja, razveseliti brbončice, odpreti ustvarjalnost v ljudeh. Zato pripravljamo različne jedi in jih objavljamo. Vodimo projekte Zbudi svoja čutila (Wake up your senses) in Začini svoje življenje (Spice your life). Opažam, da na vseh koncih sveta ljudje potrebujejo spodbudo, da se spomnijo česa novega in obenem ohranijo zaklade, ki jih imajo.«