Moksa je pomemben del tradicionalne kitajske medicine in je znana že nekaj tisoč let – v kitajski medicini naj bi jo začeli uporabljati še pred akupunkturo. Moksanje je toplotna terapija, ki je v rabi pri različnih zdravstvenih težavah. 

Kitajci verjamejo, da je lahko v pomoč pri več kot sto boleznih, čeprav se z mokso nikoli ne dotaknemo kože in je tudi ne uživamo. Moksanje namreč poteka tako, da s prižgano cigaro mokse, v kateri so pelin in druga zelišča, segrevamo posamezne akupunkturne točke/predele telesa. S tem uravnavamo pretok energije či in krvi, ogrejemo meridijane, organom dovedemo toploto (energijo), iz telesa pa odstranimo presežek vlage in hladu, s čimer okrepimo delovanje telesa in njegovega imunskega sistema. 

Ena od odličnih lastnosti mokse je, da je primerna tako za odrasle kot tudi za otroke in starostnike. Učinkovita je predvsem pri simptomih pomanjkanja energije jang oziroma presežka energije jin, kar se lahko kaže kot utrujenost, slabše razpoloženje, šibak libido, depresija, anemija, zmanjšano delovanje ščitnice, edemi, nenehno mrazenje. Pomaga predvsem pri težavah, ki so po tradicionalni kitajski medicini povezane s presežkom vlage in hladu v telesu, zato je primerna pri artritisu, saj jo odlikuje tudi protibolečinsko delovanje. Odlična je kot preventiva, za krepitev imunskega sistema in zaščito pred prehladi in gripo. Moksanje ni primerno v primeru presežka toplote v telesu, denimo pri povišani telesni temperaturi.

Moksa torej ogreje telo in meridijane, poleg tega telo razsluzi in ga okrepi ter ogreje in prekrvavi organe, s čimer telesu dovaja energijo. Kadar nas zebe ali čutimo hlad v posameznem predelu telesa, denimo v ledvenem predelu oziroma nad trtico, na tem mestu telo izgublja energijo. Ta predel je treba zaščititi, da ne bo hladen in da iz njega ne bo uhajala energija. Za ta namen so odlične zeliščne grelne vrečke, ki tudi izvirajo iz tradicionalne kitajske medicine. 

Moksa je učinkovita pri presežku sluzi, ki se lahko kaže v obliki težav z obnosnimi votlinami (sinusitis), s pljuči (pljučnica, bronhitis ...) ali z ušesi (vnetje ušesa). Moksanje je učinkovito pri težavah z mehurjem, z jajčniki (miomi, ciste) in s prostato ter pri menstrualnih težavah (PMS …), blagodejno je tudi pri endometriozi. Svetujejo ga pri težavah z zanositvijo, saj se utegne razlog zanje skrivati v zasluzenosti jajčnikov in/ali maternice oziroma primanjkljaju energije v tem predelu telesa.

Tradicionalna kitajska medicina izvaja moksanje po akupresurnih točkah, za domačo rabo pa lahko mokso uporabljamo tudi tako, da obdelujemo območje pljuč in popka oziroma abdominalni predel. Nikoli ne moksamo glave in območja obnosnih votlin! Če je težava v pljučih, moksamo predel med lopaticami ali prsni predel (med prsmi), če imamo težave z ledvicami, jajčniki ali z maternico, pa območje okrog popka oziroma abdominalni predel. 

Če želimo doseči čim več organov ter obenem okrepiti imunski sistem ali če težave niso zelo izrazite, je najbolje moksati točko prvega hranjenja – popek. Skozi popek namreč energija prodre do vseh vitalnih organov, največ pa jo bo dobil prav tisti, ki jo najbolj potrebuje. Če energijo potrebujejo ledvice, je bo največ prispelo v ledveni predel, če jo potrebujejo jetra, pa v jetra.

Predel popka moksamo tako, da v popek nasujemo žličko soli, prižgemo palčko mokse in grejemo popek, dokler se ne segreje. Nato se od središča popka počasi premaknite na območje trebušne votline, vendar pri tem pazite, da je popek ves čas topel. Če imate težave z menstruacijo, zanositvijo, miomi ali s cistami, moksajte tudi območje jajčnikov in maternice. 

Otrok nikoli ne moksamo na golo kožo, da jih ne bi slučajno opekli. Zanje je primerno le moksanje območja med lopaticami. 

Obstajata dve vrsti mokse: tradicionalna dimna in brezdimna. Tradicionalna moksa ima močan vonj in se precej dimi, zato jo je skoraj nemogoče uporabljati v zaprtem prostoru, saj se bo prostor navzel vonja po moksi. Za notranje prostore svetujem uporabo brezdimne mokse, vseeno pa poskrbimo za zračenje. 

Moksanje izvajamo tako, da palčko mokse najprej prižgemo in počakamo, da zažari (pri brezdimni to utegne trajati nekaj minut). Bodimo pazljivi, da se ne opečemo, saj je moksa zelo vroča. Ob sebi imamo pepelnik, kamor ves čas skrbno otresamo pepel, ki bi nas, če bi padel na golo kožo, močno spekel. Ko moksa zažari, začnemo moksati želeni predel. Pri tem se nikoli (!) ne smemo dotakniti kože, ampak se ji le približamo na nekaj centimetrov in s hitrimi gibi zapestja (krožni, levo-desno ali gor-dol) premikamo mokso nad predelom, ki ga želimo okrepiti, segreti in razsluziti. Če se vam zdi, da vas peče, povečajte razdaljo ali pa mokso premikajte hitreje. Z drugo roko tipajte obravnavani predel in spremljajte toploto kože. Mokso boste verjetno najlaže držali med prsti, če jo boste prijeli s palcem, kazalcem in sredincem ali pa jo držali kot nalivno pero. Razen pri otrocih, pri katerih moksanje izvajamo čez oblačilo, moksanje izvajajte na goli koži, toda kot rečeno – nikoli ne sme priti do neposrednega stika s kožo.

Predel moksamo od deset do dvajset minut na dan. Mokso ugasnemo tako, da jo položimo v čist kozarec za vlaganje in ga zapremo.

Terapijo z mokso lahko izvajate vsakič, ko nastopijo težave, primerna pa je tudi za preventivno krepitev telesa. Če imate težave s presežkom sluzi, se lahko moksate kadar koli, ne glede na letni čas. Izvajanje terapije z mokso je še posebno priporočljivo ob enakonočju, ki nastopi marca in septembra, ter ob vsaki polni luni, ko deluje še močneje in tako še hitreje okrepi telo.