Skupaj razkrivamo

13.3.2018

Zakaj sploh jemo?
Besedilo: Sanja Lončar

Če želite pet oseb na hitro skregati, jim samo zastavite to vprašanje.
Morda se vam vprašanje iz naslova zdi preprosto, dokler nanj ne poskusite odgovoriti. Ker sem ga udeležencem delavnic in seminarjev že velikokrat zastavila, bi lahko z njihovimi odgovori popisala ker nekaj strani. 

Jemo zato, da dobimo energijo?
Res? Po tej logiki bi tisti, ki se najbolj prenažirajo, imeli največ energije, vendar veste, da ni tako. Hrana še ni energija. Prav nasprotno, vanjo moramo vložiti precej energije, če želimo na koncu dobiti več, kot smo vložili. Živali to vedo, zato takrat, ko so bolne, sploh ne jedo, saj bi s tem samo izgubljale energijo! Številni ljudje šele med postenjem ugotovijo, da energija in hranjenje nista nujno povezana ... 

Jemo zato, da telo dobi nujno potrebne vitamine in rudnine?
Tudi to ne drži v celoti. Če so vam povedali, da 100 g limone vsebuje 60 mg vitamina C, da 100 g kakava vsebuje 270 mg magnezija ali da vaše prehransko dopolnilo vsebuje 500 mg kalcija, je to še vedno samo teorija, ki se utegne močno razlikovati od prakse. Četudi zaužijete vse potrebne vitamine in rudnine, še ni rečeno, da bodo prispeli tja, kamor so namenjeni. Da tisto, kar smo zaužili, postane razpoložljivo našemu telesu … zahteva zelo dolgo pot. Hrana utegne zavreti že zaradi nepravilnega delovanja želodca, morda ni dovolj pomembnih encimov, ki bi jo obdelali, ali pa so kvasovke izrinile koristno mikrobioto in hranila preprosto »ukradle«. Ko želimo povečati zalogo kakega vitamina ali rudnine in to nadziramo tudi s krvnimi testi, spoznamo, da je pot od krožnika do celic veliko daljša, kot smo menili. 

V zadnjem času, ko ljudje vse večji del esencialnih hranil uživajo v obliki prehranskih dopolnil, se krepi tudi zavedanje, da vse oblike njihovega uživanja niso enako učinkovite. Nemara prav zaradi vse večjega števila ovir in okvar v prebavnem procesu nekatere vitamine lažje vsrkamo skozi kožo in sluznico kot skozi želodec. Prav zato so vse bolj priljubljeni vitamini v razpršilih. Tudi kombinacije različnih hranil v veliki meri vplivajo na to, kako jih bo telo uporabilo. Zato dobra prehranska dopolnila praviloma vsebujejo tudi druge pomembne snovi, ki omogočijo, da lahko telo vitamine v njih tudi dobro vsrka in pravilno uporabi. 

Jemo zato, da se nagradimo – ali kaznujemo?
Da je kava sopomenka za premor, »pet minut za nekaj sladkega« sopomenka za konec delovnega dneva in da je treba vsako zmago proslaviti za obloženo mizo, četudi bo naslednji dan marsikoga bolel želodec ... vse to govori v prid trditvi, da je v naši kulturi hrana tesno povezana s tolaženjem in z nagrajevanjem.

Ko pa zbolimo, vse postavimo na glavo – prehranjevanje nenadoma postane oblika samokaznovanja. »Ker sem grešil, se bom zdaj odkupil s tem, da se bom držal te grozne diete proti kandidi,« sem slišala reči že številne ljudi.

V obeh primerih je težava v tem, da nam taka hrana ne prinaša ne energije in ne veselja. Kadar je v vlogi nagrade, si je v družbi ne upamo zavrniti, da nas ne bi obtožili »sabotiranja« skupnih dosežkov. Kadar pa se z dietami kaznujemo, to znova nima prav nič opraviti z ljubeznijo do svojega telesa. Kdaj bodo prišle v ospredje potrebe?

Jemo zato, da pokažemo, kdo smo?
Tega seveda ne bo nihče priznal, žal pa v praksi prav tovrstna motivacija oblikuje jedilnik številnih ljudi.

Nekateri z vsebino krožnika dokazujejo svoje življenjske uspehe – zato mora tajkun v hotelu zajtrkovati kaviar in šampanjec. Zato mora »uspešnež« pri poslovnem kosilu najprej več minut zasliševati natakarja in vsem navzočim razkazovati svoje poznavanje vin in sodobnih pravil strežbe.

Druga skrajnost so ljudje, ki si na krožnik naložijo le žlico ali dve kake solate in datelj ali dva – da bi s tem dokazali svojo duhovno razvitost. V to kategorijo sodijo tudi obvezni praznični meniji: celo tisti, ki jajc, šunke in potice sploh ne marajo, se odpravijo v trgovino in jih postavijo na mizo – da pokažejo svojo vero.

V vseh teh primerih hrana ne služi telesu, pač pa egu, ki se z njo postavlja in krepi. In v vseh tovrstnih primerih je taka hrana za človeka, ki jo uživa, predvsem – težko prebavljiva.

Jemo zato, da lahko telo ustvarja nove celice?
Drži, toda pot do novogradnje sestavljata razgradnja in transport na pravo mesto. Če smo hrano uspešno predelali, vsrkali in dostavili ves gradbeni material, ki ga potrebujemo za ustvarjanje novih celic, smo, če se izrazimo s športnim besednjakom, prestali kvalifikacije in se prebili v finale. V procesu prebave smo torej ustvarili cement, zidake, les, vijake … vendar še vedno ni rečeno, da bomo iz vsega tega zgradili novo hišo. Razgradnja je torej le polovica zgodbe. Druga polovica je pravilna vgradnja. Za to pa moramo imeti dober načrt, dobrega vodjo gradbišča in dobre delavce. Če jih v telesu zmanjka, se utegne primeriti, da bomo iz dobrih zidakov gradili tumorozne tvorbe, divja tkiva ali pa na posameznih lokacijah samo kopičili material. 

Prav zato se odgovor na vprašanje iz naslova glasi, da ob pomoči hrane vsak dan treniramo ustvarjanje in preobražanje. Mar ni to čudež, da je kruh, ki ste ga zaužili včeraj, danes postal možganska celica, ob pomoči katere lahko zdajle prebirate tole besedilo?
Jemo zato, da zunanji svet preobražamo v nekaj veliko bolj zapletenega, kot je bila surovina, ki smo jo zaužili. Si predstavljate, kakšno mojstrovino ustvarjamo vsak dan? Mar si torej ne zasluži nekaj več naše pozornosti in spoštovanja?

Ključne besede:
hrana, energija, celice, vera, ego, predelava, tkiva

 

Sorodni članki:

0,03125

Želite brati naše novice tudi v prihodnje?

Prepotrebna sredstva za delovanje projekta Skupaj za zdravje človeka in narave lahko donirate na več načinov.

1. Z neposredno donacijo preko varnega in enostavnega online plačila Paypal.


2. Tako, da namenite del vaše dohodnine: